Za zeleno zaveso Iz globočin

Kako nujno je, da dam iz sebe krče, cmoke v grlu, tečnobo, nejevoljo, melanholijo…baje, med drugim, pišem zato, ker tukaj lazje ubesedim tako zvano notranjost, kot sicer, ce bi poskušala nekoga ukrasti za lep primerek nesrecneza, na katrega bi se zdrla in sproscala nenadno slabo voljo.

Mama me je vzela s sabo v Evropark. Torej ze teden dni ne hodim kaj dosti po mestu, kaj sele po najbolj obleganih trgovinah. Zares, ampak zares…gravza se mi vse skup. Ze nekaj casa (let…). Gravza se mi ta vrvez v zaprtih prostorih pod vsiljivimi neonkami (dejansko me uspavajo, delajo nervozno), bebavi, zmedeni ljudje, mavrica raznih artiklov, ki mi bodejo v oci, zvok, hrusc, nemir…dalec od mene!

Toda…toda!…grema v ta veliki arhitektonski park, da vplača loto - ker sreča je opoteča in presenetljiva…(kak se ti ljubi, majko mila?!)… potem pa še lahko skočima malo po shopih pogledat kaj lepega zame in sestro…sicer je to bilo neplanirano tudi iz njene strani, pa vendar, kix je ze bil storjen…

Sred poti me je zapopadlo neko grenko vzdusje. Moj ksiht je naenkrat dobil demonski izraz. Kar neverjetno, da sem ga v hipu zelela spremenit, ko sem zacutla spremembo….toda ni slo. Trma se je razlezla po meni, zacelo se je vztrajanje v apaticnem razpolozenju. Ko so naju tekoce stopnice vozile v plasticni raj svega i sfasta, mi je nekaj rekla…obrnila sem se, jo pogledala…videla sem - zacutila je, kako sem grenila vse okoli sebe, tudi njo….seveda je takoj odreagirala in ze mi je bilo zal, da sem dovolila “Zlim energijam”, da se sprostijo….vedela sem, da bom krivicna, ker za nic ni kriva, ker si ne zasluzi moje smrtnonosne tecnobe…

Ratala sem totalno slabe volje. Vlekla sem se kot megla. Spomnim se, kako sem par ljudi skoraj poteptala s pogledom, ces: kaj delate tu, gnide. - ja, vcasih vstrasim se samo sebe, s takimi napadalnimi mislimi. Nisem anticloveska, nisem zorpna sicer (zdaj zelo hocem, da mi verjames, bralec) …toda take okoliscine me pahnejo v neko depro stanje. Pričela sem mislit o nekih problemih, o zadeva, ki se ne ticejo samo mene, temvec tudi najblizjih…postalo mi je zal, hudo, pa smiljenje gor in dol….patetika…krhkost.

Oci so se napolnile. Ja, res. Groza. Obup. Bedno. Bedastoče!!! Kr nekaj. V Afriki, Aziji, Juzni Ameriki in vseh drugih revnejsih drzavah pa zdaj ljudje lakotnijo, bolehajo na smrt, so muceni, brez osnovnega zivljenjskega koncepta, odtrgani od normalnega sveta, brez osnonvih pogojev za zivljenje se nekje borijo za poslednje vdihe…Jaz pa zgubljena v povsem civiliziranem svetu, zaobjeta od materije…za povrh poduhovljena do amena…za povrh s streho nad glavo, centralnim gretjem, strasno lepo opremljenim stanovanjem, macko Kitty, ki me vecino casa ignorira, s sestro in obema starsema, ki nista locena (bi lahko bila, ampak vseeno ne moreta eden brez drugega I see)…obdana s knjigami, s pojstlo in deko, s toplo vodo, jabolki, pomarančami, varnostjo….

…in dans je kljub vsemu temu CELA DRAMA. Je. Sita vsega…ne vem tocno cesa….ja, malo vem…izbruhnil je vulkan hrepenenja, sitnobe, nezadovoljstva. Ko sem podrsavala po tistih “ulicah” mimo shopov, sem bila sama sebi odvec. Vsi so bili odvec, prav vsi. Nisem videla modruih ljudi, ki si zelijo miru, so uravnotezeni, prijazni, cloveski…ne, videla sem samo zverine, ki me motijo ter z neko nevidno kislino razžirajo moj dusevni mir. Sej, lahko bi ostala doma. Pa nisem, ker sem hotela “ven”.

Nisma se dolgo vrtele ob Dravi…nekaj dale na stran za očeta, Lari kupile (mimo bozica preklemanega) dvojne fukis, sexy nogavice…jaz sem si tedaj natikala modrcek preko majce…nic nisem hotela. Gravzala sem se sama sebi. Med drugim: “našla” sem se s svojo podobo v ogledalu, si od muke popravila lase ( le za koga), oropana vsakega sočutja do sebe se zavihtela na petah in šla čakat pred trgovino…no, to je bilo pol v L’Eclercu. At the end.

…edino, kar me je popolnoma razoorozilo, je bilo srecanje pri blaganji z mojim bivsim sosošolcem. V narocju je drzal dobro leto starega sincka, poleg njega s polnim vozickom njegovo žensče, ki je bilo, hvala naravi, se prisrcno. Ponavadi imam to nesreco, da spoznam same hijene. Znanec se me je prijetno razveselil, takoj je zavel iz njega ves ponos, tisti ocetovski…jaooo, spet me je zacelo nekaj pikat v zelodcu - moja generacija, družinca….dete se je zagledalo vame, z dudo v ustih ter zacelo segat proti mojemu obrazu. Hotel je k meni. C mi ga je brez obotavljanja prepustil, njegova draga se je smejala (tako iskreno hja heh) in jaz sem spet bila za par minutk “tetica”,”mamica”…cist me je raznezil. Pozabila sem na vse - dobro&slabo, na obrazu se mi je razlegel smeh… pustil se je gladiti po glavici z neznimi blond laski…Otroci, v vaši blizini mi je tudi lažje!

Zdaj sem tu nekje….se vedno smrkam, kr se prehlad se ni odlocu popolnoma poslovit. Se vedno sem delno do pretežno čudna, zoprna…v takem vzdusju sem nekomu morala odgovorit, ce imam rada 69-ko…. Zelo mi je žal, da sem pisala brez kakrčne koli vneme ali vznemirjenja (zaj me sili, da bruhnem v krohot). Dans me tudi beseda sex ne more “skup spravit”. Edino, da mi kdo podari srednje velik šamar ali me pahne v ledeno vodo.

Sicer pa je stvar sledeča: zelo hitro se “popravljam”. Sem tud nagnjena k taksnim prebliskom, ampak minejo. Se ne vlece prevec dolgo. Grem si naredit caj, razmisljat o iskrenosti, pokukat v knjigo Anais Nin, se zavit v mehko deko in morda gledat lucke na jelki, ki je seveda…mimo grede…izredno stilsko dovrsena. In ne, nikakor ne razmisljam o bozicnem veceru, vecerji etc etc - dol mi visi za to. Tud peka kolačev…ah, zelo bom črnogorka te dni. Če drugi to zelijo - neka! - jaz se bom umaknila v zatisje… Na posebno zeljo se odreagiram….to pa je….tadaaaaa: ce si bo kdo srcno zelel mojih vrhunskh mafinov. Spekla jih bom z vso ljubeznijo, ki jo premorem.

lakše se diše, en peu…thanks Blog (not God)!

za jagodo na smetani…ta izvedba…ja, ja, jaaa!:

[youtube]Tm_j4_JmREo[/youtube]

Sem hotela zapisat en konkreten dodatek k prejsnjemu postu, pa me je moja lezernost premagala (kar je v tem primeru odlicno), no res je tudi, da se nocem “pogrevat” v tistem nekem vzdusju.

Kaj bi ljudje brez upanja in sanj….brez domisljije…brez entuziazma do vsega tistega, kar v nas poraja skrivnostna veselja.?!

Spet imam en razlog, da mi bo za par trenutkov, par uric lepo….kmalu….za novo leto….vznemirjenje, ampak ne tisto, ki ga poznate drugi - ne, ono moje again. Čakam še na neko drugo, ker sem tega ze malo navelicana, čeprav, hja, je vseeno tukaj (moti me rok trajanja, toda vse se dogaja z nekim pravim namenom!). Čaka me oni spol, hehe…zdaj se boji, kako bom ocenila njegovo jelko, ker sem mu zabicala, da sem velik estet. Povedala sem mu, kaksno vzdusje imam rada v zimski dneh…..je dejal, da bomo nekaj naredili v tej smeri. Lepo. Pridn. Ups, kako radodarno Veselim se Beograda.

V lepih sanjah sta ti dve pesmi bili uvertura v spiralasto zgodbo, ki se je vzpenjala med oblaki, med brsljanom, med metulji, odisavljenim zrakom…glasba me pomirja. Kako se ji naj “zahvalim”, da obstaja Kar ne morem in ne morem nehat biti osupla nad njeno močjo, vplivnostjo, “terapevtskim karakterjem”. Tule …skozi sledeca vokala…vse, kar ti dve pesmi predstavljata, kar sta - vse to je pravljica:

[youtube]PNHkS__348E[/youtube]

Čudovitost občutka, z veliko nežnosti.

[youtube]pDOr7zeDhRY[/youtube]

Kdo so ti moji? Moji tudi tisti, ki niso vedeli, da so tudi nekogaršnji. Rada si lastim, ne da bi kdo za to kaj preveč vedel….po možnosti čez čas, ob priliki, šokiram. Rada lovim. Iz oči potujejo nevidne niti, tanke, prosojne, toda močne. Naelektrene in namagnetene - same po sebi. Izstrelim jih hitro po prvi izmenjavi telesnih vibracij, ko začutim mičkeno naklonjenost. Ko začutim, da jim ni neprijetno v moji družbi.

[youtube]00giGIsauiQ[/youtube]

Bili so…tisti, do nedavnega. Prav vsak je vedel, kaj si mislim o njem (ali pa še bodo zvedeli - ni še konc leta ). Sploh ni pomembno koliko, dovolj, da sem uživala v tem, ko sem jim dala namig kako dober ulov so, kako polnovredni v določenem trenutku bi bili, če bi se pustili ujeti.

v pajkove mreže, žive peske, razburkana morja sem padala tudi jaz. heh, neizbežno

Kako predrzno, da so “moji”. Z njimi sem živela svoje male želje, male velike želje, ko jih ni bilo blizu, tudi tedaj, ko mi nikoli niso bili na dosegu roke.

Ene sem si želela bolj, druge manj. Eni so bili moji drugi očetje, drugi Casanove, Daliji, Don Juani, Zorroti, Dionizi, Apoloni. Saj ne, da mi je tezko priznati, tako sem čutila: prav vsak je imel svoja široka obzorja, in prav vsak je mel svoje hude felerje. Bili so predvsem človeški, le da v danih trenutkih tega nisem prepoznala. Med tem, ko sem hitro lahko spregledala njihove notranje vzgibe, in potem, ko sem pametovala (in je bilo jasno, ko beli dan, da imam “prav” ), so se mi protivili, včasih nebogljeno, včasih tako srdito, ali pa jim je bilo odveč, da nekdo na glas govori o tem, kar je v njih, pa to hranijo samo zase - proč ženskim očem….velikokrat sem jim zlezla pod kožo, predvsem pa oni v mojo - nehote. Kar se ni izkazalo za najbolj pametno potezo (moje lezenje) ali morda celo sposobnost (pijavka thing), ker sem preveč podoživljala tisto, kar je bilo pri njih občutljivo, ranljivo…tako ranljivo, kot sem bila sama.

Nikoli nisem imela ljubezni, nisem je še živela; nosim jo v sebi, ampak se še ni iz bube izvila. No, govorim, kot, da jih imam 90. Usoda do sedaj pač še ni hotela nje in mene z nekom v ENEM kompletu. Zatorej si ne morem vrtet štanc v stilu: U lied to me…. we were as one…together till the end of time… - ne, nihče ni bil tak, da bi me prepričal, ker ni bilo priložnosti za enakopravno borbo. Sile niso hotele, vetrovi tudi ne, energije in razne kemije so se sesuvale v prah. Bile so bolj ali manj enostranske ter včasih tragikomične - borbe. Velikokrat iz moje strani, ko nisem več vedela, kdo je bolj nor, kdo več ve, komu zaupat…ko sem si nekaj na njih tako močno želela, da bi lahko ubijala, lahko rušila pred sabo vse, kar me ovira, pa sem bila sama sebi največja. Ovira.

Bili so. Prišli bolj ali manj nepričakovano…čeprav si že, od kar vem zase, tako močno želim. V tej močni želji so bili preveč pretočni, preveč udarni, preveč vroče-hladni, preveč sladko-grenki. S svojo preteklostjo, s svojimi življenji, izkušnjami, pogledi na svet, usodami…moje male fantazme, ki si jih dejansko nisem mogla lastit.

Vse je bilo tako, kot je moralo bit. Vedno bi lahko bilo drugače, ampak v danih trenutkih sem reagirala po sebi. Če je to bilo nevarno, nesigurno, drzno, predrzno, naivno, slabo, dobro, raztreseno….a je to pomembno?!?! To sem si privoščila…ali pa je bil morda tudi kakšn izhod v sili, slepota, hrepenenje, ki ni vzdržalo pritiskov lastnih občutenj ter je moralo biti zaustavljeno na način, ki je mejil na mazohizem…

Surovosti, jebivetrstva, čiste iskrenosti, nebogljene, včasih že nerazumne “otroškosti”, agresije, zaprtosti, prav posebne čutnosti, lahkotnosti, kristalnosti, trme, vztrajnosti…

…so pustile sledi, mahjne pečate. Nič od tega ni bilo odveč, le morda zaradi lastnega egoizma in ranljivosti včasih preveč, ampak ok, naj ji bo - naravi (moški heh).

Včasih sem se osmešila…osmešila samo v njihovih očeh, ker so čutili premoč, vanzemaljsko nadvlado, v smislu, da so pač v danem trenutku edini, ki vedo kako je na stvari, kdo je tu “dec” in kdo to ni, kdo naj več misli in manj govori…no, ob tem so nonšalantno pozabljali na razumevanje spola, ki je stal pred njimi ali se spletal samo preko besed. V trenutkih nemoči ali preobremenjenosti jim je bilo vse odveč, predvsem ženski spol. Grizli so vsak na svoj način. To pač znajo iz avtomatizma. Bile so izjeme, tiste, ki niso imele priložnosti gristi, ampak so nehote prizadele mojo nadvse dojemljivo bit.

brez prizadetosti ne gre. to mora bit. vse Je.

ali pa sem prizadela samo sebe. I’ve lived fairy tales all the way

Ko imaš rad misel na ljubezen, ko veš, kaj vse si zmožen občutit, ko si strašno dojemljiv za okolico, ko si tako odprt za svet, ker tako obožuješ nežnosti in vznemirjenja (&norosti), ker si hipersenzibilen in tako nedolžno zaletav, ker bi se rad kopal v uživanju, ker si požrešen tega, kot tisti, ki si želi za vsako ceno prevleči zobe s platino in pol svoje bajte v zlato…

…potem nihaš. Prevečkrat padeš. To ni fajn. Preprosto rečeno. Vrtiš se v krogu. Vse je en velik paradox, absurd, tragikomika, propadla romantična drama z neposrečeno komedijo, propadli erotični triler z veliko strasti, ki ni padla na plodna tla…hkrati pa je vse to moja izbira, če se lahko še zgovarjam na usodo, hm. Moje življenje, samo moje in edino takšno najboljše, če mi paše ali ne.

Ženska realnost ni daleč od moške. Ni pravil, ni več stereotipov. Ni enakih, ni podobnih. Vsak je zase en, vsak želi biti neprimerljiv z drugim. Vsak pomemben, vsak odločen. Vsak dovolj ženstven, vsak dovolj možat.

Vem…zivim v senzacij željnem svetu. Oni so bili moja senzacija. V slow motion-u ali ruki cuki. Vsakič udarno in na svoj način srce parajoče. Večni prepad med lulikami in krapiči, in večno prizadevanje za gladko ujemanje. Vredno marsičesa…ukvarjanje z nasprotji je smisel.

En konec je na vidiku. Zaključek neke poti, potovanja brez zemljevida. Čista avantura z vsemi možnimi izidi. Vse na lastno odgovornost. Uči se.

muchos besos …soy como la flor, con tanto amor

[youtube]CxJhtu5EUJ0[/youtube]

ni konca senzacijam…treba bo jih le umestit v druge, nove, boljse zivljenjske predstave. izpiljene, dodelane. brez vnaprej določenih koncev, ker cilji kvarijo apetite in izidi “po naravi” so edina prava stvar.

Sem poskušala načet eno o intimnih razmerjih, pa me telo vse bolj in bolj izdaja…pojemajo mi moči, čeprav ob misli na sex zažarijo očke, ampak that’s it.

Moje življenje se trenutno vrti okoli bolezni, jutršnega plesnega nastopa in zanikanjem: Ko si nekaj močno želimo, celo stvarstvo stremi k temu, da se nam ta želja uresniči. - my ass!

Torej, na Bložiču me je spigalo. Preden sem prišla na to kulsko žurko, sem pojedla 4 lekadole. Ne, ne in ne - ni mi v navadi, da se začnem takoj filat s temi in onimi “zdravili”, ki to itak niso, ampak ugotovila sem, da je Lekadol boljši od Aspirina - bo že nekaj na tem, da “zares hitro spreminja obupno počutje”. Mimo teh tablet: psihofizično stanje se mi je tako rapidno poslabševalo, da sem srčno upala na čudežno zaustavitev “propadanja” mojega organizma. Prvo polovico zabave sem se še držala, drugo zatrokirala na celi črti. Sedela na stolu, se podpirala na desno roko, hodila non stop na wc, kjer sem si brisala nos, obsedela na wc školjki, se naslanjala na zid, globoko dihala ter si prigovarjala: saj si ok, plesat še moraš, in prit do ljudi, s katerimi zeliš na sveže spregovorit etc etc

Sej, verjamem, da ni lahko razumet kako sem se počut’la, ampak proti koncu mi je bilo že zares obupno - kot da me je nekdo prebutal. Pozadina me je bolela, pa ves hrbet in vrat, roke…kr nekaj, bah! Nemočno sem zrla v ljudi, kako so uživali, se pomenkovali, flirtali, plesali, pili….spila sem nenavadno veliko količino piva pa nič. Nič! Hočem reči, da sem ostaa predvsem prisebna….ko bi mi vsaj pivce odtegnilo nekaj bolečin (morda še kakšno srčno).

I need afterparty…da popravim okus!

Druga misel: prej sem šla na generalko. Booože mili! Pred 2 poskusoma na odru, smo jih imele še kake 4 v dvorani za treninge. Tam sem še celotno koreografijo dokaj suvereno vodila, štela na glas (dokler ni prišla Mojca K. - naša koreografinja), čeprav sem v slabe pol ure porabila skoraj celo rolo wc paprija, abnormlano švicala, teklo mi je iz nosa, ko debilčku…čez čas že stopim na oder Unionske dvorane. Prazni sedeži. Reflektorji prižgani. Stojim na plesnem podu, zazrem se nekam tja…naravnost, oslepljena od močnih luči, malo so se mi zašibila kolena, nostalgija…po 8 letih spet tukaj…jp, tokrat drugače. Druga pesem. Človek se rad navaja, pade “not” in je v tistem nečem lahko presneto dober…se pa zgodi, da s tisto navado lahko preneha …ko se čez čas vrne “h koreninam” naleti na problemček….v mojem primeru je tokrat nezaželeno pomanjkanje samozvesti in veliko nerodnosti…nerodno nastopati pred množico ljudi, biti v središču pozornosti, le kako obdržati pravo mimiko in se popolnoma sprostiti v času nastopa ter ne misliti, kdo te sedaj čekira, ocenjuje etc etc

Prvič smo šli “skozi”….je bilo delno ok. Govorim zase. Kako so druge plesale - nisem jih utegnila spremljat. Drugič pa….začelo se mi je vrtet (enako močno kot na Bložiču zunaj), ampak nisem smela odnehat; hočem vztrajat dalje, pa sem se pričela spotikat, začutim kapljice potu, kako mi polzijo preko ustnic…vročina v ksiht. Jaz gorim! Mojca se verjetno doli v prvi vrsti križa (nisem je videla od reflektorjev), jaz upam, da ne kolapsiram. V glavnem….drugi rehearsal sem polomla na celi črti. Odpovedala sem, toda na srečo so soplesalke moje mahedranje mirno sprejele; Mojca se je na koncu samo zadrla: Ana, bejži v posteljo! Dobre ste, dobre!

Kaj pa je sledilo temu!?!?!?!! Torej vsaka skupina je dala po generalki izjavo za SLO TV. Vidim kamero in se zapodim dol z odra…itak je že vmes kamerman snemal, med drugimi ujel moj obupn videz, kot da sem se xxx dni klatla naokoli, premočena od dezja (v bistvu od potu, seveda!), z zblaznelim ksihtom, brez kakršne koli trdnosti, elegance…in potem  se Minka V. (kako je bila prijetno preseneča, ko me je zagledala!) odloči mene spravit pred kamero, ker sem “po 8ih l. spet na “domačem terenu” in bom znala kaj pametnega povedat”. Seveda se upiram, kot najbolj razvajen, trmast otrok…snemanje je zame…hudič, vse najhujše. - Mlada novinarka, tako šik, prijetna, me zvabi k sebi, se vsedema na oder, kamerman usmeri to zadevo vame vred z močno lučjo. Predvidevam da se vidijo vse nepotrebna sranja na mojem obrazu, srage, pot, rdečica, zmučkan obraz, mokri, na pol mastni lasje (tak razcevfrani, nekje spiralasto spodviti), moja zadihanost…nisem pogledala v kamero, kolkr se spomnim…sem se pa zalotla, da govorim dokaj čisto slovenščino. Zelo mi je bilo žal, da nisem govorila v svojem dialektu, hm, hja….Kakorkoli,  8.jan sem na SLO II, ampak ne povem kdaj

Tretja misel dneva: ne bom kaj komplicirala z ubeseditvijo. Vsi že vemo, ja, da sem velik komplikator, da si otežujem življenje…sej, zato imam dober razlog, da sem čim več v moški družbi, da me še kaj nasprotnega naučijo….todaaa, ne, nazadnje sploh nisem komplicirala, samo MOČNOOOOO sem si želela, huda želja, huda potreba…pa me stvarstvo ni uslišalo. Heh, sej ne, da zaupam raznim vibracijam in govorici telesa…Torej, na tem mestu bom zavrgla sledeče oz zanikala: NI RES, da ko si nekaj želimo, celo stvarstvo teži k temu, da se nam ta želja uresniči. In tudi NI RES, da smo si ZA VSE SAMI KRIVI, da je vse odvisno SAMO OD NAŠIH ODLOČITEV. Ni, ne. Imamo še raznorazna ozadja, okoliščine ter to, da premnogo zadev preveč razumem, pa sem potem preveč uvidevna, pa zavoljo tega ne napadam, se ne izpostavljam, in zatrokiram ali se potuhnem…čeprav oči dalje govorijo svojo štorijo. Vem…priznam…vedno me izdajo. Želja sicer še vedno je, čeprav se mi vmes vsiljuje veleumni razum, ki mi žuga, da nič ni “tak kot se zdi”, da samo sebe zavajam, naj se že končno “znevtraliziram”…I’ll try

Jutri imam nastop. Zdaj grem v posteljo…se dalje zdravit. Ne vem, kaj bi me naj v 24h spravilo spet v stanje hiperaktivne, čile, vesele, energične ženske …lahko samo upam. Sicer pa smo v izrednih situacijah ljudje sposobni ustvariti čudo. Morda mi kakšna aspiracija pride prav…morda kak nespodoben sms Morda mi zaželite veliko sreče in čim večjo mero sproščenosti. Saj bom na odru samo 3min.

ah, kaj je to proti življenju.

Poskušaj se pogledat…obrni se k meni.

Morda je težje, kot si misliš.

Rada bi dihala, vem, da veš, da bi dihala tvoj zrak.

Jaz gorim. Ti goriš.

Jaz vem, jaz čutim. Ne vprašaj me, če je res.

Samo trenutek čez tvoje telo. Poglej me, da se osvobodim.

Šla bom čez, tudi, če se ranim. Vem, da bo prijetna bolečina. Kakor vedno…

Jaz gorim, vedno. Peče, skeli. Morda to želim.

Iščem…v vseh pogledih, v vsakem nasmehu.

Jutro zlomi Sonce…počutim se, kot da zgubljam.

Ne bo mi žal…nobenega dotika. Tistih nekaj, kot kaplja v morje…ob vsaki se razširi valovanje, ki se izteče

…sovražim konce.

Kaj sporoča:

Pusti, da živim svoje življenje.

Delam, kar mi paše.

Tak sem. In kaj boš sedaj?

in ja, všeč mi je tale: Zaljubljenost je objektna investicija; ko je cilj dosežen, ugasne. - Heh,  sej pravim, da je to čist nesmisel, ki si ga je zmislilo življenje. S tem, da ni potrebno doseči cilja, pa se jo pogasi lahko že prej. - in ja, vzpodbuja egoizem.

Se ga še učim.

Vsemoč nezmanipuliranih misli bo morda rešila problem. Ampak jih je treba -take- od nekod še izbezat…

[youtube]xSA-CWme3pM[/youtube]

Vceraj zvecer je ponovno izgubil zivljenje mlad moski. V Mariboru, na Gosposvetski. Nekdo se je odlocil… mu vzeti zivljenje. Bil je zaboden…

heh. Kero naključje?!?!

Humanega človeka, sočutnega, presune dejstvo, kako danes nonšalantno nekateri tisti, tiste nesrečne duse, strezejo po zivljenju drugih. Ta srd, sovrastvo, agresija. Kako je to mozno?! V sebi nositi jezo, tlaciti in tlaciti tegobe, muke ter jih ob “pravem” trenutku sprostiti na mimoidočem, znancu, sorodniku…ker se nam kamen odvali s srca, cmok v grlu pade dol, lazje zadihamo, ko prekinemo zivljenje in ne razbijemo kozarca, psujemo ali protestno odidemo.

To klanje je postalo fetiš. Patološka Modna Muha. Sej, zakaj pa bi ziveli, ce bodo slej ko prej umrli;  zdaj so mi na poti, uzalili so me, poteptali mojo malenkost, me prizadeli…to so videli drugi, pri tem ne sme ostati… S sabo bom nosil vedno majhen priborček: dovolj bo že nož. En zamah in ni ga več.

O čem razmišljajo ti borci za lastna zivljenja? Kaj so počeli dan poprej, so imeli socialne stike, redne, tekoče, pretočne? A so bili vsi ti v otroštvu terorizirani na xxxx in en način?!

Se počutim varno? Ne. Me je strah? Tudi…tu pa tam.

Stojiš v lokalu….te mahne s pivskim kozarcem en veseljak, ker mu je malo pred tem ženska rekla, da ga zapušča - in te ni več. Ja, tud za tak primer vem ….opravljaš svojo profesijo, imaš stik s stranko, pride do problema in ker si ti prva oseba tam,  nekdo, na katerega bi se lahko tudi “zdrl”, ga linčaš…čao, miki! Elegantno povlečeš tisto črnino z lukno, pritisneš….na koncu po možnosti vzameš življenje še samemu sebi - ker kaj si pa bodo počeli s tabo potlej?

Kdaj je bilo toliko prometnih nesreč kot letos? A je nad nas nekdo nekaj poslal - zle sile? Haha, smešno, seveda. Butalci se še naprej vozijo po nasprotnem pasu; da lažje stisnejo na pedal, cuknejo 2 litra tistega “zavajajočega”, so vedno pod pritiskom, ker tako je to dandanes…utrujeni in 24h v stresu…zapodijo se brezumno, neodgovorno po cestah, ker jih hitrost pomirja…raztreseni u božju mater, kradejo življenja tistim, ki si želijo živeti. Varno, sproščeno.

Ali pa si preprosto ubita pri intimnem snidenju, ker ne potesis nekogarsnjih potreb, ker nisi ugodila, zadovoljila, ker si z zavrnitvijo uzalila…

…a se nam mozgani manjšajo, razum nekam kopni, dusevnost zamaskirana, zadeta? Bi radi vsak zase ostali sami na tem preeelepem svetu? Komu verjet, zaupat? Na katero zemljo sproščeno stopit, kaj komu reci, kako gledati v oci…

Svet je nor. Grozljivo, strasljivo. Soočanje s smrtjo dan za dnem, rutina. Nova dejavnost…slajša od sexa.

“Če bi nas kdo presojal po naših nezavednih vzgibih želje, smo tudi mi sami, tako kot praljudje, krdelo morilcev”. Freud

Situacija je takšna, da…ammm, sem vznemirjena. Zaradi večih (prihajajočih) dogodkov. Se zavedaš vznemirljivosti? V sebi čutiš neko brbotanje, notranje krče, rahlo stisko, večkrat moraš globlje zadihat, telo se smeji in ob enem je napeto…neke fiziološke reakcije, ki se nekako povežejo v gosto doživljanje še s kognitivnim delovanjem. Težko se mi zgodi, redko kdaj, da zaznavam spremembe okolja samo na en način, ne zveni samo ena struna…z lokom potegnem po dveh, treh, štirih naenkrat…vse vibrira (spomnim se, kako so strune puščale zareze v tedaj otroških prstkih in kako se je ga.Petrač jezila zakaj ne vadim več ur, kot sicer).

Recimo:

… zadnji hip sem se spomnila na M - jo poklicala in se najavila, da jo pridem pogledat tik pred velikim dogodkom. Samo še par dni, in postala bo officialy MAMA A ni že zdaj…v bistvu? Beba je v vsej pripravljenosti, samo, da je še nedotaknjena, neoblegana, ampak mamo že ima… mama čaka nanjo, da se ji pokaže Ležim prej na postelji in se poskušam vživet vanjo…no, predstavljam si, kaj mora sedaj doživljat. V sebi nosi živo bitje, novo življenje, ustvarila je svoje prvo potomstvo…sigurno je živčna, napeta, v pričakovanju, se sprašuje kakšen bo porod…v njej se je 9 mesecev razvijalo bitjece, hranilo z njenim telesom…ves ta čas je bila oprezna, pazljiva, previdna, v povsem drugem stanju, vsak dan z mislimi o njem, popolnoma povezana…Pravi, da bi rada pred 9.-im, ne da se ji več haha

Spomnim se dneva, enkrat letos, poleti…prišla je k meni z buteljko. na vrtu… Vsedem se za mizo, ona še kar stoji, vidim jo nasmejano. Naenkrat razširi roke vstran ter me goreče vpraša ali vidim na njej kakšno spremembo. Jo premerim, če ima nov kos oblačila, boožže, morda novo bravo las….toda v naslednjem “poskusu” mi “kapne”: Aaaaaaaaaaaaa, noseča si! In se ji vržem v objem. Lep trenutek. Kar solzne oči sem dobila. Verjetno sem bila bolj vzhičena, kot ona Nekako sem ves čas pričakovala, da se bo kmalu odločila za ta korak…materinstvo….je že lani naznanjala. Ampak nisem “si mislila, da bo to tako hitro”, heh Mlada je, mojih let. Seveda gledam na ta “pojav” iz svojega gledišča: mičkeno se mi zdi škoda, sicer pa seveda ne - kero veselje, super, da se je zavestno podala v to, z vsem srcem, pripravljena…že od nekdaj je delovala tako “materinsko”. Po tem, ko je dobila brata, je bila njegova druga mati… po malem je ves čas omenjala željo, da bi rada imela otroka prej, kot je sicer v današnji praxi…. Ekola: tu je, kmalu bo uzrl ta svet. Veselim se zanjo, zelo. In potem bo tetka Ana (ena izmed mnogih “tetk”) lahko kdaj bebo peljala na sprehod, M bo hodila vštric ter opazovala, kako izgledam v namišljeni vlogi mame heh Ne želi povedat al je deklica al tisto drugo vražje bitje Sicer ne bom nikoli razumela, kje je tu keč - kakšno presenečenje zame?, ampak ok no…bo beba dobila unisex darilce.

Drugo:  končno sem se dogovorila za naslov diplomske: seksualni vidiki preobrazbe intimnosti. Kero odrešenje. Misel nanjo mi je ves ta čas bila v breme. Ja, veem, seveda kompliciram….si upam verjeti, da sem ena izmed redkih, ki se je tolk rukzakala glede izbora teme. Ma izbirčna sem, pa naivna seveda…haha, sem sanjala oz. prepričala sem se, da bom z eno izbrano temo kar pionirka Torej, čez teden dni moram mentorici predložit koncept, kar pomeni, da bom naslednje dneve doživljala mičken stres. Totalno sem neprilagodljiva, če moram delat kaj pod pritiskom, omejitvami, z neko žurbo….Poiskat vso mozno literaturo, pregledat teme, podobne diplomske, sestavit vprašalnik. Skorajda je verjetno, da bom med anketirance vključila tudi blogarje. Se mi zdi, da bo vprašalnik dovolj zanimiv…upam, da bo posameznika postavil pred določena dejstva, spoznanja, realnost ali pa bo z vsakim odgovorm še dalje lagal sam sebi

Preskok in drugo vznemirjenje: Gospod M ( Yu) mi je odgovoril, sma v kontaktu - zelo vesela. Včeraj zvečer je šel v Sava Centar (Beograd) na premijero filma njegovega kolega. Imenuje se Hadersvild. Pravi, da si ga bomo ogledali tudi mi, v naših kinematografih. Ne vem še kdaj…- Zdi se mi, da so poznanstva z določenimi osebami v zadnjem letu bila neizogibna. Kot da tisto nekaj (usoda?) ve/zeli, da mi morajo ti ljudje seči v roko, z mano spregovorit nekaj besed in nato vzpostavit nov odnos, trajen. Sploh ni pomembno kakšne naveze so to glede moči, prepletenosti, globine…dovolj je, da so. Ljudje me navdihujejo. Zelo. Verjamem vanje. So moja izhodiščna točka za marsikaj. Všeč mi je, da lahko z vsemi temi dobro sodelujem. Ugajamo si, predvsem se zelo razumemo, smo na podobni valovni dolzini…hec je, da nisem sanjala o njih , ampak so se znašli v mojem življenju tako spontano, presenetljivo…iz tistih “področij”, ki me zanimajo, so vse tisto, kar sama nisem, pa si morda zelim, da bi bila. Ali pa so oni dovolj in zapolnijo ta moj manjk, ki verjetno niti ni manjk…kaj pa vem…Vznemirljivo je to, da z vsakim dozivljam povsem drugačne trenutke (niso pogosti, ampak tedaj, ko so….pošteno & pristno); med seboj so si razlicni, polni nekih zanimivih izkusenj, s široko odprtimi obzorji, posebni, preprosti, skrivnostni, odkačeni, samosvoji, boemi ali pa tudi ne …če bi lahko, če bi bilo “umestno”, bi jih nek dan, en vecer vse zdruzila na enem mestu. Koliko energij bi se sprostilo v tistih trenutkih….razlicnih mnenj, vzgibov…mnogoterost življenj, ki bi se odprla okoli mene naenkrat in jaz bi vse vsrkavala vase, procesirala, ponotranjila, se nadejala…Uživala. No, saj ne pravim, da tega ne dozivljam sedaj oz tedaj, ko sem z njimi individualno. Vi ze veste, kdo ste … Ne bit skromni

Dalje razmišljam o mojem dojemanju intime, ki jo gledam, opazujem, tisto izzven mene…kakor neizbežno “meljem” tudi o tisti, ki je del moje malenkosti, o lastni. Poskušam jo razumet še drugače…poskušam jo živet drugače…Vidim, kako sem bila ujeta v en tok eskapad, kako se je v bučo vsililo neko prepričanje…morda vmes občutki krivde, kot da nečesa nisem pričakovala od sebe…potem sem dobila odgovor (od sebe), da se predvsem nisem silila biti racionalna. Delno je bilo go with a flow, delno posledica močnih hrepenenj. Ampak tu ni konec. Nič ni dorečeno in niti ne bo. To področje je tako spremenljivo, presenetljivo, razvijajoče, izzivalno…da sem vsakič na preizkušnji. Ta pojem sexualnosti, ki mi nekje skoz meša štrene, “dejavnosti”, ki se tičejo te besede….vsi ti odnosi…madona, to je material, to je za obdelat, o tem bi vsakič lahko človek napisal dizertacijo. Skozi to se zadnje čase najbolj intenzivno spoznavam. Kot da odkrivam “resnice” o sebi, o svojem nezavednem, željah, nagonih…Zgleda, da še nisem pripravljena na tisto. Oziroma morda ni pametno govorit tako odločno, če sem ali ne - pač pa bom to najbolje vedela, ko se bo zgodil tist vzajemen veliki pok, crush. Do tedaj…hm…naj se dogaja, kar se ma namen dogajat. Ne bom se izogibala ničemur, morda bom le imela drugačen pristop…ki ne bo ravno viden drugim očem…bolj sigurno bom vstopala na nova področja “boja”, z večjim zaupanjem vase…Se sprašujem o tem, kako je ljubezen tako nonšalantno skozi čas postala feminizirana, spolnost maskulizirana. Hjaj, šuuur

Tiste, ki mesec december posebej spravlja v depro pa…a se lahko hudiča spravite na glavo in gledate drugače na ta svet, ki je tako ali drugače bizaren. Vem, da je neznosno lahkotnost bivanja umetnost doseči (in le kaj bi naj to vse sploh pomenilo? ni definicije), ampak vsak jo lahko živi na svoj način. Da se, da se.

brez glasbe….ni življenja [youtube]BxYV1jGuj5U[/youtube]

Hm, prvo gledam sliko x min. Mislim, vidim jasno, da se vrti samo v desno. Hočem prekinit, in se zatopim v gledanje…vmes pomislim, če se kdo heca z mano, ker ne morem sebe prepričat, da vidim drugače, niti ne morem sliko oz. figuro čudežno z očmi začarat, da se prične obračat v nasprotni smeri urinega kazalaca.

Potem se zgodi nekaj neverjetnega…res me straši ….spozabim se, da gledam že nekaj časa…zatopim se v to “vrtavko” in naenkrat se zavem, da oči vidijo, kako se obrača v levo!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! A se meni blede …ali pa po nekem času dejansko figuro obrnejo. Le kako bi sicer videla, da se hkrati vrti v desno in levo?! Sprva sem se namreč napenjala, iskala neke točke na telesu, kjer bi morda spremenila videno….pa ni šlo….potem pa nepričakovano, ko se nisem imela pod kontrolo - gledam, kako se suka v nasprotno smer. Mi lahko kdo to pojasni? Tista o desni in levi polovici možganov, kako funkcionirajo…še zdaleč ni dovolj, mi nič ne pove. Ta preskok!?!!?

Probajte…

: Right_left_brain

Včeraj zvečer se je zgodila “že” 5. obletnica bivše Prve. Kdor ni hodil na Prvo, ne ve, kaj bi naj vse vključevalo v to ime! Ja no, čeprav smo včeraj ženske (ne vse prisotne) ugotavljale, da se res ne bi več vrnile na to gimnazijo, pa je obujanje ta lepih, ganljivih spominov le pomenilo, da nam ni žal. Hja, za nič nam ne sme biti žal…blablabla….

Vesela sem, da mi je uspelo ponovno združit moje bivše “sotrpine”, s katerimi se gulila tiste klopi, prehodila kilometrino po veličastnih stopnicah, dokaj pogosto špricala ure latinščine (čeprav smo jo vzljubili), smetila z ogorki pred velikim vhodom…gospod general Maister se je ziher non stop križal, kera mularija dela tam red, ampak ok, bili smo skrajno kuuul

Nihče se ni drastično spremenil. Nikjer nobene nosečnice ali mamice - ženske, a ste v toku s časom ali ne!?!?! Čeprav smo to pomislili za gdč. V, pa me je dans v sili klicala in dejala: Neeee, kje paaa, ohh, nikakor! , in se režala v telefon - Imela je stajliš oblekco, s šivom pod prsmi, dollasto in nekoliko je bila nagnjena nazaj…pa smo pomislili, pač, a ne…no, res je, da smo bili malce že pod gasom….Blaž, nora frizura, pravi francoz je ratal, in skoraj bi si poškodoval glasilke… In kako za vraga ste se odločili biti internacionalni s svojimi boljšimi polovicami: Belgija, Rusija, Avstralija, Španija…OMG - lepooo!

…sej, meni se tud ne obeta kaj domačega

V nekem trenutku sem postala nostalgična, tako pomirjena, vesela. V glavi so mi odmevali oh-i in ah-i…z očmi sem zajela celotno “čredo” bivših A-jevcev (od 30, jih je prišlo 23 - good done), z vsakim vzpostavila tih “hajj, kako si; hmm dogaja, kaj”, prečekirala kdo je ostal pristen in “prvinski”, kdo se je pustil “preoblikovat”, podkupit, zavest…seveda so se našli kljukci…pa vendar, lepo so mi sodelovali. Škoda, da se vedno par babnic ne zna vključit v klepet, ampak žalim slučaj - za to nisem rešiteljica.

G. “Geograf” je postal mesec dni nazaj aaaati - pogumno, zares Baje je tudi ga. “U’re on my list for nenapovedano spraševanje” bolj okrogla…boože, vse dobro Lepo presenečenje je bila ga. “Razredničarka” - odlično zgleda, nekam maljša Me je povabila na kofi; lepo, se bom odzvala.

Picasso je bil na egotripu…imam srečo, da nam ni bilo treba deliti življenja z njim.

In Štajerc ne bi bil Štajerc, če ne bi vseh okoli sebe napil

Dalje pa so vse urejali tako po jugoslovansko

Manj govori, več misli ….(ta je bila meni namenjena )

That goes for štiri

Če koga ne zanima, naj ne gre. Pa saj je tako bolje, če nihče ne gre!

- izjave ljubih profesorjev…

Ostali smo zadnji v restavraciji usred Maribora. Deci so še hoteli zapeti z dvignjenimi kozarci…delno jim je uspelo…slišalo se jih je do Kitajske! Potem smo poskušali pot nadaljevati do Takosa. Bemtiš, sej jim ni uspelo. Meni pa Na poti sem spoznala…ammm..heh….življenje mi pred noge “meče” same fajne, posebne duše…beograjčane (uuuhhhh), v zlatih letih deci, lepo dejstv …bili so v KIBLi…umetniki…. iz Studentskog Kulturnog Centra BG…v gosteh. Noč sem zaključila z Njim ob pivcu. Pasalo je. Čirule čarule. Moram še preverit, kaj je vse povedal o sebi; sem že na dobri poti. Če je res, kar mi je dejal, potem bo to poznanstvo v prihodnosti še dobro delo …upam, da bo sodeloval.

kako so si podobni…zelo…ti kulturniki….morš jih met rad…zelo so….ammm, zanimivi….zmešani….raztreseni virtuozi. privlačno.

En miselni preskok: danes sem prvič v življenju v lastnih rokah držala “celo” kuro. Torej v ONEM stanju. Brez glave, oskubljena…boože. Muka. Pretresljivo. Morala sem jo umit, pred soljenjem. Ko sem opazovala to neljubo, ogabno početje, se mi je začelo (v mislih) kravžlat…zares: boga žival. Kos nečesa…in jaz jo gladim, obračam…ni več med svojimi…to umivanje je bilo ganljivo, spet - ogabno, nezaželeno. Potem sem pomislila na žabe, kobilice, ki se cvrejo na daljnem vzhodu…reve! Dokaj grozljivo…in ves ostal živalski svet. Ko se zamisliš, ko si vizualiziraš tisto…ne morš ostat apatičen. Najraje bi postala čez noč vegeterijanka, pa ne vem prvič: če je to lahko, drugič: če si to zelo močno želim, trejič: če je smiselno, četrtič: sori, ampak brez pršuta?!?! Sicer sem izbirčna glede mesa, ki ga jem. Hočem reči, od vsega, kar si človek dovoli privoščit, sem med tistimi, ki mu večina, kar se ponuja, ni dobra, ne diši. To je ok. Ja no…kakorkoli…

pražen krompir z veliko čebule ter s hrenom z jabolki in domačo (delno trdo) solato (tokrat brez česna) - tako oldtajmersko in tako nesramno dobro. Simple is true.

December je spet tu, mi v njem. Ujeti v tok časa. Brezizhodno…pa tudi ne vem, če si želimo kam drugam…no, morda na Mesec ali kak roadtrip to nowhere high in the sky… takšne nadčutne so mi sicer zelo všeč. Jih prav pogrešam.

O tistem, kar še BO: jah, komaj čakam. Res je, otroško se veselim ponovne zabave. Želim si biti prijetno presenečena in hočem glasbo in hočem dobro vzdušje, eskapade in smeh. Bložič, seveda.