Za zeleno zaveso Iz globočin

Definitivno, da je um zabetoniran. Ima malo kondicije, počuti se pijanega, utrujenega. Stagnira. Kje je zadnji maraton, kje zadnji pravi dril.(?!?!) Kaj počnejo celice in povezave obeh hemisfer….so zaplavale globoko daleč v ocean, tokovi jih premetavajo, one, na videz brezizhodno, pustijo času, da jih oblikuje, da jih vodi v negotovost, brezkompromisno tepta njihovo celoto, da popuščajo, zgubljajo.

ena za popotnico: [youtube]im2SoltmZEc[/youtube]

Psihofizično bolj ali manj počasno funkcioniranje predstavlja del pojma životarjenje. Ne pri vseh, sigurno pa pri nekaterih pride potovanje skozi življenje do te točke, ko stagnira, kolapsira ter se po liniji najmanjšega upora preda negotovosti, nejevolji, mičkenim izbruhom nezadovoljstva, neodločenosti, prevelikemu tuhtanju. Zmeda. Velike oči, ki s svetlobno hitorostjo begajo sem in tja, um, ki se kisa od neproduktivnega razmišljanja.

So eni, ki v času stagnacije popolnoma odpovejo, ohromijo. So drugi, ki se jim to ne zgodi. Nisem ohromela. Le to je (no, vsekakor dovolj!), da sem se zadnje leto počutila nemočno, neproduktivno, zdolgočaseno. Misli so delale ob mračni svetlobi, namesto, da bi nanje vedno sijalo močno goreče sonce. Ukvarjala sem se s problemom - z ležernostjo, lenobo, odpisom, z rokami v zraku…črpala sem iz sebe vse možne vzpodbude, med tem so si me&myself&I šli strašno na živce, težko so se prenašali, razočarani nad mizernim stanjem, nad tem, da se je to možno zgoditi bitju, ki je videl sebe v poziciji pod “srečno zvezdo”, ki je verjel vase, da ni eno sivo povprečje brez življenjskega elixirja. Kot da je zima v meni trajala 6 in + mesecev.

Sama sebi sem dokaz, kaj pomeni biti del intelektualnega napora in kako je, ko delaš vse drugo razen slednjega. Kako nujno je, da so naši možgani vsak dan aktivirani, da vse živi, “migeta”, teče, se pretresa, napenja…da se ves čas nekaj procesira, da se išče probleme ter se jih uspešno rešuje, da se ustvarja in doživlja, vse na temeljih energije, volje, želje, pozitivnega duha.

Utrujena sebe. Utrujena sitnobe, natakljivosti. Kdo bi si mislil, da je v enem človečku lahko vse to, da ima toliko “kož”…ko se levi in v toku časa živi različne dele sebe. Ni si ves čas enak, presenča se, iz njega veje karizma, drugič je ta potlačena…in se pokaže nek tujec, katerega se telo lahko hitro navadi, nabit z drugimi občutki, z drugimi pogledi na svet, z drugimi mislimi - bolj ali manj smrdečimi. Sebe je dal na ignor, pozabil, kaj JE pomembno, kje so pravi smisli, kaj ga oživlja.

Vesela sem, da sem, kar sem v svojih temeljih. Pomirja me misel, da se vsega zelo zavedam (res mi dol visi, kaj menijo vsi drugi, drugi, tisti, ki niso jaz, ki se ne morejo naselit vame in začutit koga predstavljam, kaj vse sem, in kaj vse sem lahko ter besedičijo, pametujejo kakšna sem, kakšna bi morala bit in kje ga fušam. Včasih se vprašam ali naj verjamem vedno bolj bolni mentaliteti premnogih ljudi, čeprav obstaja ena teza, da smo tisto, kakor nas vidijo drugi) in da vem, da ne bom skopala sama sebi jamo, kamor bi se nonšalantno vrgla ter čakala na lepše čase. Vem pa, da se moram v mojem malem svetu borit (naj se sliši še tako osladno in viteško) z za marsikaj, moram se gnat…glede na to hitro, neustavljivo življenje izzven mene, del katerega sem in od katerega sem hočeš, nočeš odvisna. Moja ležernost, ki me spremlja kot senca, ne more preživet v takem okolju, niti jaz ne želim…Včasih bi se lahko okarakterizirala za nepobošljivega sanjača, boema, ki kot tak živi v drugi vzporedni realnosti, katere drugi ne morejo videt.

Zapleteš se v kaos razmišljanj in kompliciranja zaradi ogorčenosti nad tem, ko veš kako si nekoč bil naspidiran, vsestranski, živahen, potem pa te je zbilo nekaj na tla in živiš povsem drugače. Veš kaj rabiš, veš kaj ti manjka, veš kaj hočeš, veš kaj je prav, kaj je bolje, kaj koristneje, živiš v ugodnem okolju, ki ti nudi vse pogoje, da živiš dobro, če ne zelo dobro…pa si zgubljen. Občasno doživljaš ognjemete, ki pa prehitro minejo…

No, megla, dež, grmenje, mrak, toča in njim podobna naravna sranja (ki imajo tud svoj čar, ja) seveda ne trajajo celo večnost, tako je neizbežno, da za tem posije sonce, nebo se razjasni, pa zasliši se vreščanje ptic, potočki žubore (zdaj mi gre na smeh), planet ozeleni, topel veter zaveje…prideš k sebi, se spet najdeš, zgodi se klik, slečeš staro kožo, naenkrat vidiš popolnoma drugače, misli so sveže, peklenšeč zgine, kar kričal bi od energije, ki se nabira in čaka, da se jo nekaj manifestira…ampak je proces. Verjamem da koristen, poučen, nadebuden, morda celo zabaven, koncu koncev bi lahko bil tud lahkoten. Ker, neverjetno je kaj si lahko človeški um vsega namisli, kako si oteži bivanje na tem planetu, kako si lahko v vsakem trenutku pričara absurde, nesmisle, bedastoče in zatrokira naravo, ki si želi čim bolj tekoče funkcionirat, v prostoru, kamor je bila “postavljena”…njeno delo je, njeno poslanstvo, da se otresa balasta ter živi od samo dobrega, lepega, koristnega, všečnega, prijetnega. Da se razvija, ker mora napredovat, ker ima toliko še vsega za odkrit in podoživet. Mora se dogajat.

http://www.youtube.com/watch?v=vec1eOH6TUQ 

Nočem umreti, ne da bi živela. (kdo je to rekel?)

In potem me gibanje ob glasbi preobrazi. Vsakič ko padem iz stabilne točke, ki še ni dobila pravih korenin, me fizična aktivnost predrami, brcne v pozadino duha, prižge se zelena luč. Saj res! - I’m alive. Hura. Tu sem…maham si z rokami, skačem in se spakujem, da bi vzbujala pozornost…pri sebi.
Saj ne, da je bil prelomni prav trenutek včeraj na plesu…misli bilo je v času plesa, da, včeraj…prelomno gor al dol….ko sem začutila kako nujno sem potrebovala dril, intenzivno gibanje, da sem iz sebe spravila “tone” vode, da sem vrela, da sem globoko dihala, zavzemala pozicije po celem prostoru in vmes pustila, da je kisik preplavil vse predore v moji notranjosti, da je zbudil Psiho, ki je potrebovala šus, vzpodbudo, lastno ne od drugih oseb. Pridem do točke v koreografiji, ko se v bokih začnem zvijat kačasto, kot da gnetem, počasi z občutkom, z rokami delam linije, desna noga me vodi in se v abstrakciji spiralasto dvigujem…to je del, ko Cica Mica dela, kot je treba, dela v stilu Cice Mice zavestno, čutno, premišljeno, živo, energično…s tem sprošča v sebi negativne sile, išče izhode, jih najde, zravna se ji hrbtenica.
Vprašanje še vedno ostaja, zakaj ne izrabljamo ostalih 80-90% naših možganov, katere poti še moramo ubrat, s kakšnimi izzivi se spoprijet, da bi ostali na gladini in tam ustvarjali valove, ne pa ostajali na eni točki v globini ali preveč krat potonili na dno in se s preveč truda dvigovali na površje…

Življenje si moramo lajšati, glede na to, v kakšnem živimo…namesto, da bi samo po sebi bilo že preprosto lepo (vključujoč prelomnice) heh…mi smo edina rak rana vsemu. No, neglede na ostale, mi je edino pomembno, da se spravim s samo seboj, da dosežem tisto neko točko, ki ni povezana z materijo ali formalnimi uspehi, ki jih pričakuje, zahteva družba. Gre za tisto v sebi, kar zahteva popolno pozornost in redno nego, polnjene, širjenje…odkrivanje, preizkušanje vsega, kar sem, kar še ne poznam, pa posedujem - neodvisno od vseh drugih.
Ni večje umetnosti.

Jaaaa, bodi cica mica, mešaj-mešaj Kako jo slišim, koreografinjo, vzpodbujajočo v tem delu, ko želi, da se opazi bistvo giba, ki ustvarja strašno energijo. Ples me oživlja, vred z glasbo. Polni me, dela hrabro, računam nanj, zaupam mu.

Danes sem našla še zadnje knjige, ki so nujno potrebne za pisanje diplomske. Kakšnih 20 se jih bohoti na mizi. Ni več kaj, treba je začet. Čeprav mi je start za znoret zoprn…prav to me zadnje čase tako muči…da se nisem nikamor premaknila, poleg dela (učenje plesa), ki ni takšno, kot bi si želela (vsebinsko) …no in se spopadaš z mlini na veter kihotsko, s tem da se niti po glavi ne popraskaš…imaš koncept, si srečen, da te čaka pisanje o temi, ki ti je blizu, potem pa se zezljaš s kretenizmi, ko prelagaš, ker se nečesa bojiš. Kakorkoli, zadeva se premika na bolje…to preseravanje dobi svojo maligno obliko, ki jo je treba takoj odstranit. Rabim zrak! Akcijo. Proakcija bo sledila. Verjetno bom vesela še bolj zato, ker bom vedela, da sem se čist sama spopadala s samo seboj in prebrodila brez dodatnih pripomočkov najtežjo oviro, ki lahko obstaja: lasten um.

Gre cica mica zaplesat tist del, ki jo oživlja, potem si naredi agendo za naslednji teden, se vrže prej, kot sicer, v horizontalo in se veseli jutršnega večera, ko bo po dolgem času nočna ptica.

nekaj, kar je vplivalo na ta moj zapis posredno…nekaj, kar me je navdušilo, dalo mi je mislit: [youtube]dAfaM_CBvP8[/youtube]

Huuuh. Včeraj, med sestavljanjem koreografije za klince na pesem Lollipop od Mike (res dinamičen komad, pa še otroški glasovi v spremljavi), sem dobila enkratno potrebo po pisanju. Nekaj mi je reklo: ja, zdaj piši, 100% si to želiš, ustavi glasbo, skoči na stol! :ensmajlkisepatetičnosmejka:

Po tem, ko sma z mamo ustvarile arijo, kjer sta se bila močan moj in njen, zadnje čase, bolj ali manj rezkav glas, je mlajše veličanstvo odkorakalo v sobo. Delovala sem zelo vihravo… elegantno konkretno zaprla vrata, za piko na i se zaklenla, vrgla na posteljo in pričela listat “Naš List” (sej ni treba 3 krat ugibat, kaj bi naj to bilo). Ugotovila sem, da me spet ne zanima aktualna tema (tista mikro PIIIP zadeva), da me veseli pogled na Mr.Mojota ( nič nenavadnega), se zmrdujem nad mnogimi objavljenimi posti, ki vsebujejo vse preveč klišejskih povedi, potem pa pokažem fakiča ( đubre, če to bereš: pasalo je, again) horoskopu. Jaz dvoličnež!?!?!?! Moja rit (ki se je nedavno spet vnela, ko mali bebi)!!!!!!

No, že tedaj, vmes, sem se bojevala z mislijo, da nekaj napišem, ker, kot sporoča moj blog: pisanje je edina stvar, katero počnem pošteno in se tedaj res ne počutim, da bi delala kaj drugega. Ma, ne morem se menit s samo seboj tolk časa…enostavno ne gre. Ta elektronski bel “papir” je povsem relevanten za moje osebnoizpovedne izbruhe, čeprav nekateri še vedno ne razumejo, kako lahko tako z veseljem pišem. Kakšno nerazumevanje, kakšno čudo, kajne. Sej, morda napišem še kakšno dodatno diplomsko dejansko o tem, zakaj pisanje pozitivno vpliva na našo bit, in morda tistim nekim pametnjakovičem zaprem usta.

Po slabih treh tednih sem ponovno zaplesala orientalca: spuuuusti se!, skrči kolena…IIIIN…zak-zak, dvigni GOR!, meči VEN!, JA-JA!JAAA!!!!, nagni se nazaj, glava gor, nek se vidi razkoš!!!! Fokusiraj, šiibaaaaaj, juhuuuu! Tresi, obračaj, še ja, še! Tak, jAAAAAA! —–> kratko pojasnilo: včasih se to sliši od koreografinje, včasih je to v moji glavi. Ko se človeka spodbuja, ko se ga žene, tako glasno, se energija, motivacija in osredotočenje avtomatsko, naglo povečajo. Potem mi gre od nekega nepojasnljivega veselja, vedrine na smeh.
Na glas smo tudi ugotovili (verjetno sem bila očitna al kako), da nimam problemov pri uporabi obeh delov telesa, torej čeravno sem desničarka, enako dobro uporabljam levo stran: boke, obrate, tresenje, gibanje nasploh , obvladanje - stabilizacija, ravnotežje, ritmičnost - vse štima. Edino pri pisanju škripa. To, da se mi je vmes izpahnil kolk ni ravno zanemarljivo, ampak mi na večih mestih “stvari letijo izpod nadzora”…ko delam intenzivno. Nekdo mi je nekoč rekel, da sem mutant, zaradi še parih gibalnih izvedb, ki so nenavadne, pa jih je moje telo sposobno “sproducirat”. To me navdušuje, ker ni samo um tisti, ki je tako flexibilen in vsemogoč…sploh če gledam akrobate, gimnastičarje in njim podobne, mi je odvzet dih zaradi fasciniranja nad tem, v kaj lahko spravijo svoje telo, do katere mere lahko z njim manipulirajo. Abnormalno dobro!

kakorkoli: kupili smo jasminov čaj, ki je zame eden izmed redkih, ki dejansko diši ter ima okus po jasminu - sej ne, da sem ga kdaj surovega žvečila, ampak je enkraten no. Sploh pa z riževim mlekom! Riževo mleko je fantasično, s svojim rahlo sladikastim okusom, hkrati zelo lahkotno in sveže. Našla sem tudi lavendlov čaj - naslednjič pride na vrsto. Kje so dandanes čajanke, pogovori za okroglo mizico čajnice, ob prijetni, skrajno melodični glasbi…samo instrumentalni…druženja, ki so smiselna, koristna, terapvetska, motivacijska, navdihujoča, polna smeha…

LOVE - get smart about modern Love. Love, love me…
Medtem, ko sem prebirala nek članek v angleščini ter se navduševala nad bogatim besednjakom, mi je, nekje globlje v sebi, nekaj začelo sporočat da je vse vredu. Ne, pardon: da bo vse vredu. Članek govori o ljubezni v 21.stol. Bolj, ko se je razumevanje širilo, bolj, ko mi je postajalo jasno, da se bomo NUJNO MORALI sprijaznit z današnjim pojmovanjem tega “pojava” ter njegovimi reakcijami nanj, hitreje se mi je valil kamen z duše “misleč”: na, tu maš, sprosti se, če boš ti razumela in sprejela, če boš ti znala, na način prijazen okolju, delovat tako in tako, bodo tudi avtomatsko drugi. Hja, mala naivnost in mnogo vere v pozitivno spreminjanje družbe, ki je tako željna novih spoznanj, da glava boli (bolje se pomolit za včerajšnje grehe, kaj!).
Torej, popolnoma smo se osvobodili preteklosti - tradicionalnih zapovedi, pričakovanj, obredov, mišljenja…ter se razvili v popolne samozavedajoče individuume. Neodvisne od vsega. Bolj se zavedamo samih sebe, kot kdajkoli poprej. Zdaj se je izrodila ta raznolikost, drugačnost, unikatnost, ki je bila nekoč zatirana, potlačena, pozabljena. Nista več dve polovici, ki se združujeta v eno, danes sta dve celoti, ki ustvarjata več kot eno. Ni podrejanja. Spoznaj, sprejmi, razumi…če želiš - izvoli, I’m yours, točno tako, kot me vidiš, takega, kot sem. Nič bolj, nič manj.
Vse je odprto, imamo možnost izbire, ogromno, toooliko možnosti, priložnosti, maso izzivov, da kar drhtimo; vznemirjenje je visoko, da bi se vsega lotili tako svobodno, da bi okusili vrhunce vsega, kar se nam ponuja. Za tem vsem seveda tiči vedno večja odgovornost za naša dejanja, odločitve ter vedno manj varnosti….ja, breme mora bit. Nismo dobili krila, da bi poleteli.

Ljubezni so svobodne, odprta razmerja, ki dihajo z odprtimi pljuči. Ni več merjenja ljubezni s količino časa preživetega s partnerjem (niti ni vprašanje dokončne zvestobe, kaj šele obljub!). Zakaj, čemu? Ne rabim vedet, koliko me ljubiš, kako močno - zakaj bi se zarekel, potrjeval, dokazoval. Povej mi raje, ali vidiš, koliko najina vez koristi obema, kaj je med nama kreativnega, koliko naju izpopolnjuje, razveseljuje. Ja, pomemben mi je moj prosti čas, čas z družbo brez tebe, ja, pomemben mi je čas, ko sem s tabo. Ni odvisnosti, ni obremenjevanja, ni obupnega navezovanja. Nič ni determinirano, nič ni do konca naših dni (till death separates us), ni oklepov in lastnjenja.

Intimna razmerja danes od nas zahtevajo, da v kar največji meri spoznavamo dotičnega oboževanega/no, terjajo pogum, da sprejmemo to celoto, ki je polna vsega, kompleksna, ko sam hudič…in vsakič preseneča. Moramo spremeniti razumevanje, staro interpretacijo ljubezni.
Baje se približujemo zrelemu obdobju naše, človeške, vrste. Baje smo že prerasli adolescnetno mišljenje, čeravno zgleda, da še vedno rinemo z glavo skozi zid ter ne upoštevamo novih pojavnih oblik na področju medosebnih odnosov. Potrebno jih je razumet…ne vsak na svoj način, ker pol nikamor ne bomo prišli. Vsak najbolj pameten - hura! - potem bomo globeli med sabo še povečali in tako se bosta Mars & Venera zares postrelila. Tega si vsaj jaz ne želim. Želim si odprtih src, lirično rečeno. Želim si več empatije in ljudi, ki se bodo z veseljem, sproščeno, odprto, humano družili. Brez cinizma, porogljivosti, napetosti, nečimrnosti. Ja, brez dvoličnosti. Ker nimamo kaj skrivat, kvečjemu odkrivat, delit, posojat, podarit etc etc.
Želim si utrdit prijateljstva, ki so nastala v lanskem letu, z njimi doživet druženja s freestyle dogodivščinami, ki bodo dala prosto pot izživljanju … da mi bodo odkrili tiste poti do veseljačenja, ki jih še sama nisem spoznala, da se bomo drug drugemu razdajali, ker ni časa za samevanje.
Želim se izpilit v organizaciji dela, prevzet večjo odgovornost in doseči izvedbo nekih lastnih projektov, ki se morajo pokazat v svoji končni, kvalitetni obliki. Omejila bi rada paničarjenje, bolj zbrano razmišljanje ter povsem zbrisala dvome o sebi.
Do tistih, ki sem bila do sedaj bolj ali manj prizanesljiva, bom uvedla nov zakonik - za lastno uporabo. Premalo, zares slabo sem se posvečala sebi…preveč je bilo nezadovoljstev, ki so vplivala na ostala področja ter rahljala trdnost, kolikor je pač premorem. K vsaki novi zadevi bi rada pristopila brez “če-jev, ampak-ov” - želim se dokazat sami sebi, saj mi gre že na zehanje od tega, ker se nič ne presenečam, si ne dvigujem ega. Pogrešam to. Ego v mojem primeru mora obstajat trdno, pokončno. Sicer pa je poglavitni notranji občutek moči, ko se vsakič vedno bolje poznaš ter pogumno manifestiraš sebe v to življenje, ker komaj čakaš na reakcije, odzive, dogajanje, katerega pomemben del si prav ti sam.
Večkrat se moram opomnit na to, da se približuje čas, ki bo povsem drugače diktiral moj vsakdan, novo obdobje, kjer ne bom več brezskrbno, kaotično letela iz enega konca na drugega, temveč se bom zbrano, ozaveščeno morala lotit obveznosti, katera bi mi naj poleg formalnosti nudila tudi veselje & osebni razvoj. Treba bo iskat smisle…

…to so tiste neke želje, ki sem jih zapisala sedaj in ne za novega leta dan. Mislim, nisem skromna, saj jih je še malo morje, ampak za zdaj ga bodi dovolj. In ja, brez obljube v starem letu, sem nehala kadit. Že en teden herojka Nič nimam proti kadilcem, gre samo za osebni, nov, interes (nekaj pomislekov se mi rojeva, smrdi po možni omajnosti). Sem sanjala, da sem se pregrešila in da mi je bilo v dno duše sram. Nisem si oprostila. Bog ve, kaj to pomeni….cigareta, falična oblika…

ena za relaxacijo izpod rok neverjetnega virtuoza:

[youtube]_bG64vtwBKg[/youtube]

0bd763ddb41410ca49022e02131aac39

Počutim se skrajno zmozgano. Pa ne, da sem delala…oz. garala, ko konj ves dan. Slabo sem spala in potem sem na predstavitvi mojega novega dela nagravžno zehala brez prestanka. Kriminal. Bilo je podobno neustavljivemu krohotu….ko se režiš že brez razloga, tako, da te boli trebuh, ne čutiš več obraznih mišic…no, ni bilo takega smeha, bilo je tako neverending zehanje. Bolano. Pa bil je smeh, seveda je bil, če pa sem gledala mojo bodočo deco v plesni skupinici. Same babnice in en dec - vsi stari 4 leta. Kdaj pa se ti ne razlezejo usta do ušes, ko opazuješ mala bitjeca, manipulativna in nebogljena hkrati. Čista nežnost.

Dve tamali sta me spominjali na igralko Brittany Murphy. Res. Skorajda izrezani. Ena se je od atija poslavlja z xxxxxx lupčki po celem obrazu. Ne vem kolk krat se je odpravila v plesno dvorano, pa še xx-ič pritekla nazaj, da mu da puso, objemala ga je, ko nora…ganljivo. No, kasneje sem jo v vlogi asistentke, akhm, poskušala premaknit na parter, da se pridruži ostalim soplesalkam.

Znam s tamalimi. To pomeni, da jih iz najbolj nemogočih situacij spravim v akcijo. Me veseli, da sem tako prepričljiva in zanimiva . Spomnim se v času praxe, kako sem se vživela v tamalega Phillipa (ja, tako se napiše njegovo ime), da sem z njim zaplesala break dance pri umivalniku, ko so ostali dalje pripovedovali domišljijski binom o Kralju in xx. No, rezultat je bil prelep: s svojimi zvedavimi očmi me je hudomušno pogledal, me prijel za roko ter odšel proti svojemu stolu. Z njim sem imela še težave do konca ure, ki tedaj ni trajala 45min, ampak več kot eno uro…bilo je izvanredno stanje, ampak ne bi več o tem, ker sem že nekoč….kakorkoli, že jutri bom začela izvajat glasbeno-gibalne delavnice s predšolskimi otroki v dveh vrtcih na dveh koncih, plus naslednji mesec prevzamem 3 klase v plesnem centru Urška. Zadeva je kočljiva samo v primeru financ. Še zdaleč ne bom zaslužila toliko, kolikor bi nujno morala. Zdaj iščem še dodatno zaposlitev, toda kdo me bo vzel za 4h dopoldan!?!!? Za varuško bi še šlo, ampak kaj, ko živim tu, kjer pač živim in ni sploh povpraševanja… Sicer pa je poučevanje plesa nekaj, kar mi je na kožo pisano, le nekaj prakse potrebujem, da zalaufam. Če bi bilo po moje, bi sicer najraje poučevala mlade okol 15, 16 let, toda zaenkrat bom imela opravka z bitjeci, ki potrebujejo 100% pozornost in 3000% motivacijo. Srčno upam, da bom z diplomo kolkr tolk na tekočem, ker nekako vztrajno marljiva nisem…ni kaj, moram si priznat, nešto loše u mojoj krvi takođe –> Montenegro spirit, toda I’m fine with that. To sem jaz

Sem zašla…potrebno bo nabacit glasbo, ki mi že teden dni preveva mind&soul. Prvi komad je čista vedrina, drugi je tak “svetski” - to pomeni, da s svojo vibro zaobjame vsakogar, predstavljam si, kako plujem na malem čolniču usred morja, piha močan veter, in jaz z razširjenimi rokami čakam, da me odnese…ahhh Obe pesmi poje preminuli Toše. Potem se vprašam, zakaj ima Plestenjak vsakič nabito polno dvorano slušateljic To je to, ko ti 100 ljudi reče, da je nekaj dobro, tebi pa ni in kljub temu obvelja mnenje večine. Nikoli nisem razumela kvalitete njegovega glasu & pesmi, njegove romantične balade  mi vedno izpadejo jokcavo, jamrajoče…nima moškega glasu in basta. V prvi vrsti ga dojemam kot mačista, šele nato kot slovenskega Costello ali Iglesias heh

Res mi je hudo, da ga več ni; no, lahko se vsaj zadevam z njegovimi pesmimi, ki so vrhunec predvsem v njegovem, makedonskem, jeziku - polne etno melosa.

[youtube]vzoL5Sl30FY[/youtube]

[youtube]-qs338F84O0[/youtube]

Na tem svetu ni nič samoumevno. Prav nič.

Nepredvidljivo. Nezaupljivo.

Majavo. Krhko. Nesigurno.

Nič ni, tak kot se zdi. Dejansko.

Popolno prepričanje, 100% zaupanje?  Nič dokončnega, nič sigurnega. nikoli.

En velik dvom in pripravljenost na spremembe iz sekunde v sekundo.

….v novem letu si želim….povem enkrat drugič…

Kako nujno je, da dam iz sebe krče, cmoke v grlu, tečnobo, nejevoljo, melanholijo…baje, med drugim, pišem zato, ker tukaj lazje ubesedim tako zvano notranjost, kot sicer, ce bi poskušala nekoga ukrasti za lep primerek nesrecneza, na katrega bi se zdrla in sproscala nenadno slabo voljo.

Mama me je vzela s sabo v Evropark. Torej ze teden dni ne hodim kaj dosti po mestu, kaj sele po najbolj obleganih trgovinah. Zares, ampak zares…gravza se mi vse skup. Ze nekaj casa (let…). Gravza se mi ta vrvez v zaprtih prostorih pod vsiljivimi neonkami (dejansko me uspavajo, delajo nervozno), bebavi, zmedeni ljudje, mavrica raznih artiklov, ki mi bodejo v oci, zvok, hrusc, nemir…dalec od mene!

Toda…toda!…grema v ta veliki arhitektonski park, da vplača loto - ker sreča je opoteča in presenetljiva…(kak se ti ljubi, majko mila?!)… potem pa še lahko skočima malo po shopih pogledat kaj lepega zame in sestro…sicer je to bilo neplanirano tudi iz njene strani, pa vendar, kix je ze bil storjen…

Sred poti me je zapopadlo neko grenko vzdusje. Moj ksiht je naenkrat dobil demonski izraz. Kar neverjetno, da sem ga v hipu zelela spremenit, ko sem zacutla spremembo….toda ni slo. Trma se je razlezla po meni, zacelo se je vztrajanje v apaticnem razpolozenju. Ko so naju tekoce stopnice vozile v plasticni raj svega i sfasta, mi je nekaj rekla…obrnila sem se, jo pogledala…videla sem - zacutila je, kako sem grenila vse okoli sebe, tudi njo….seveda je takoj odreagirala in ze mi je bilo zal, da sem dovolila “Zlim energijam”, da se sprostijo….vedela sem, da bom krivicna, ker za nic ni kriva, ker si ne zasluzi moje smrtnonosne tecnobe…

Ratala sem totalno slabe volje. Vlekla sem se kot megla. Spomnim se, kako sem par ljudi skoraj poteptala s pogledom, ces: kaj delate tu, gnide. - ja, vcasih vstrasim se samo sebe, s takimi napadalnimi mislimi. Nisem anticloveska, nisem zorpna sicer (zdaj zelo hocem, da mi verjames, bralec) …toda take okoliscine me pahnejo v neko depro stanje. Pričela sem mislit o nekih problemih, o zadeva, ki se ne ticejo samo mene, temvec tudi najblizjih…postalo mi je zal, hudo, pa smiljenje gor in dol….patetika…krhkost.

Oci so se napolnile. Ja, res. Groza. Obup. Bedno. Bedastoče!!! Kr nekaj. V Afriki, Aziji, Juzni Ameriki in vseh drugih revnejsih drzavah pa zdaj ljudje lakotnijo, bolehajo na smrt, so muceni, brez osnovnega zivljenjskega koncepta, odtrgani od normalnega sveta, brez osnonvih pogojev za zivljenje se nekje borijo za poslednje vdihe…Jaz pa zgubljena v povsem civiliziranem svetu, zaobjeta od materije…za povrh poduhovljena do amena…za povrh s streho nad glavo, centralnim gretjem, strasno lepo opremljenim stanovanjem, macko Kitty, ki me vecino casa ignorira, s sestro in obema starsema, ki nista locena (bi lahko bila, ampak vseeno ne moreta eden brez drugega I see)…obdana s knjigami, s pojstlo in deko, s toplo vodo, jabolki, pomarančami, varnostjo….

…in dans je kljub vsemu temu CELA DRAMA. Je. Sita vsega…ne vem tocno cesa….ja, malo vem…izbruhnil je vulkan hrepenenja, sitnobe, nezadovoljstva. Ko sem podrsavala po tistih “ulicah” mimo shopov, sem bila sama sebi odvec. Vsi so bili odvec, prav vsi. Nisem videla modruih ljudi, ki si zelijo miru, so uravnotezeni, prijazni, cloveski…ne, videla sem samo zverine, ki me motijo ter z neko nevidno kislino razžirajo moj dusevni mir. Sej, lahko bi ostala doma. Pa nisem, ker sem hotela “ven”.

Nisma se dolgo vrtele ob Dravi…nekaj dale na stran za očeta, Lari kupile (mimo bozica preklemanega) dvojne fukis, sexy nogavice…jaz sem si tedaj natikala modrcek preko majce…nic nisem hotela. Gravzala sem se sama sebi. Med drugim: “našla” sem se s svojo podobo v ogledalu, si od muke popravila lase ( le za koga), oropana vsakega sočutja do sebe se zavihtela na petah in šla čakat pred trgovino…no, to je bilo pol v L’Eclercu. At the end.

…edino, kar me je popolnoma razoorozilo, je bilo srecanje pri blaganji z mojim bivsim sosošolcem. V narocju je drzal dobro leto starega sincka, poleg njega s polnim vozickom njegovo žensče, ki je bilo, hvala naravi, se prisrcno. Ponavadi imam to nesreco, da spoznam same hijene. Znanec se me je prijetno razveselil, takoj je zavel iz njega ves ponos, tisti ocetovski…jaooo, spet me je zacelo nekaj pikat v zelodcu - moja generacija, družinca….dete se je zagledalo vame, z dudo v ustih ter zacelo segat proti mojemu obrazu. Hotel je k meni. C mi ga je brez obotavljanja prepustil, njegova draga se je smejala (tako iskreno hja heh) in jaz sem spet bila za par minutk “tetica”,”mamica”…cist me je raznezil. Pozabila sem na vse - dobro&slabo, na obrazu se mi je razlegel smeh… pustil se je gladiti po glavici z neznimi blond laski…Otroci, v vaši blizini mi je tudi lažje!

Zdaj sem tu nekje….se vedno smrkam, kr se prehlad se ni odlocu popolnoma poslovit. Se vedno sem delno do pretežno čudna, zoprna…v takem vzdusju sem nekomu morala odgovorit, ce imam rada 69-ko…. Zelo mi je žal, da sem pisala brez kakrčne koli vneme ali vznemirjenja (zaj me sili, da bruhnem v krohot). Dans me tudi beseda sex ne more “skup spravit”. Edino, da mi kdo podari srednje velik šamar ali me pahne v ledeno vodo.

Sicer pa je stvar sledeča: zelo hitro se “popravljam”. Sem tud nagnjena k taksnim prebliskom, ampak minejo. Se ne vlece prevec dolgo. Grem si naredit caj, razmisljat o iskrenosti, pokukat v knjigo Anais Nin, se zavit v mehko deko in morda gledat lucke na jelki, ki je seveda…mimo grede…izredno stilsko dovrsena. In ne, nikakor ne razmisljam o bozicnem veceru, vecerji etc etc - dol mi visi za to. Tud peka kolačev…ah, zelo bom črnogorka te dni. Če drugi to zelijo - neka! - jaz se bom umaknila v zatisje… Na posebno zeljo se odreagiram….to pa je….tadaaaaa: ce si bo kdo srcno zelel mojih vrhunskh mafinov. Spekla jih bom z vso ljubeznijo, ki jo premorem.

lakše se diše, en peu…thanks Blog (not God)!

za jagodo na smetani…ta izvedba…ja, ja, jaaa!:

[youtube]Tm_j4_JmREo[/youtube]

Sem hotela zapisat en konkreten dodatek k prejsnjemu postu, pa me je moja lezernost premagala (kar je v tem primeru odlicno), no res je tudi, da se nocem “pogrevat” v tistem nekem vzdusju.

Kaj bi ljudje brez upanja in sanj….brez domisljije…brez entuziazma do vsega tistega, kar v nas poraja skrivnostna veselja.?!

Spet imam en razlog, da mi bo za par trenutkov, par uric lepo….kmalu….za novo leto….vznemirjenje, ampak ne tisto, ki ga poznate drugi - ne, ono moje again. Čakam še na neko drugo, ker sem tega ze malo navelicana, čeprav, hja, je vseeno tukaj (moti me rok trajanja, toda vse se dogaja z nekim pravim namenom!). Čaka me oni spol, hehe…zdaj se boji, kako bom ocenila njegovo jelko, ker sem mu zabicala, da sem velik estet. Povedala sem mu, kaksno vzdusje imam rada v zimski dneh…..je dejal, da bomo nekaj naredili v tej smeri. Lepo. Pridn. Ups, kako radodarno Veselim se Beograda.

V lepih sanjah sta ti dve pesmi bili uvertura v spiralasto zgodbo, ki se je vzpenjala med oblaki, med brsljanom, med metulji, odisavljenim zrakom…glasba me pomirja. Kako se ji naj “zahvalim”, da obstaja Kar ne morem in ne morem nehat biti osupla nad njeno močjo, vplivnostjo, “terapevtskim karakterjem”. Tule …skozi sledeca vokala…vse, kar ti dve pesmi predstavljata, kar sta - vse to je pravljica:

[youtube]PNHkS__348E[/youtube]

Čudovitost občutka, z veliko nežnosti.

[youtube]pDOr7zeDhRY[/youtube]

Kdo so ti moji? Moji tudi tisti, ki niso vedeli, da so tudi nekogaršnji. Rada si lastim, ne da bi kdo za to kaj preveč vedel….po možnosti čez čas, ob priliki, šokiram. Rada lovim. Iz oči potujejo nevidne niti, tanke, prosojne, toda močne. Naelektrene in namagnetene - same po sebi. Izstrelim jih hitro po prvi izmenjavi telesnih vibracij, ko začutim mičkeno naklonjenost. Ko začutim, da jim ni neprijetno v moji družbi.

[youtube]00giGIsauiQ[/youtube]

Bili so…tisti, do nedavnega. Prav vsak je vedel, kaj si mislim o njem (ali pa še bodo zvedeli - ni še konc leta ). Sploh ni pomembno koliko, dovolj, da sem uživala v tem, ko sem jim dala namig kako dober ulov so, kako polnovredni v določenem trenutku bi bili, če bi se pustili ujeti.

v pajkove mreže, žive peske, razburkana morja sem padala tudi jaz. heh, neizbežno

Kako predrzno, da so “moji”. Z njimi sem živela svoje male želje, male velike želje, ko jih ni bilo blizu, tudi tedaj, ko mi nikoli niso bili na dosegu roke.

Ene sem si želela bolj, druge manj. Eni so bili moji drugi očetje, drugi Casanove, Daliji, Don Juani, Zorroti, Dionizi, Apoloni. Saj ne, da mi je tezko priznati, tako sem čutila: prav vsak je imel svoja široka obzorja, in prav vsak je mel svoje hude felerje. Bili so predvsem človeški, le da v danih trenutkih tega nisem prepoznala. Med tem, ko sem hitro lahko spregledala njihove notranje vzgibe, in potem, ko sem pametovala (in je bilo jasno, ko beli dan, da imam “prav” ), so se mi protivili, včasih nebogljeno, včasih tako srdito, ali pa jim je bilo odveč, da nekdo na glas govori o tem, kar je v njih, pa to hranijo samo zase - proč ženskim očem….velikokrat sem jim zlezla pod kožo, predvsem pa oni v mojo - nehote. Kar se ni izkazalo za najbolj pametno potezo (moje lezenje) ali morda celo sposobnost (pijavka thing), ker sem preveč podoživljala tisto, kar je bilo pri njih občutljivo, ranljivo…tako ranljivo, kot sem bila sama.

Nikoli nisem imela ljubezni, nisem je še živela; nosim jo v sebi, ampak se še ni iz bube izvila. No, govorim, kot, da jih imam 90. Usoda do sedaj pač še ni hotela nje in mene z nekom v ENEM kompletu. Zatorej si ne morem vrtet štanc v stilu: U lied to me…. we were as one…together till the end of time… - ne, nihče ni bil tak, da bi me prepričal, ker ni bilo priložnosti za enakopravno borbo. Sile niso hotele, vetrovi tudi ne, energije in razne kemije so se sesuvale v prah. Bile so bolj ali manj enostranske ter včasih tragikomične - borbe. Velikokrat iz moje strani, ko nisem več vedela, kdo je bolj nor, kdo več ve, komu zaupat…ko sem si nekaj na njih tako močno želela, da bi lahko ubijala, lahko rušila pred sabo vse, kar me ovira, pa sem bila sama sebi največja. Ovira.

Bili so. Prišli bolj ali manj nepričakovano…čeprav si že, od kar vem zase, tako močno želim. V tej močni želji so bili preveč pretočni, preveč udarni, preveč vroče-hladni, preveč sladko-grenki. S svojo preteklostjo, s svojimi življenji, izkušnjami, pogledi na svet, usodami…moje male fantazme, ki si jih dejansko nisem mogla lastit.

Vse je bilo tako, kot je moralo bit. Vedno bi lahko bilo drugače, ampak v danih trenutkih sem reagirala po sebi. Če je to bilo nevarno, nesigurno, drzno, predrzno, naivno, slabo, dobro, raztreseno….a je to pomembno?!?! To sem si privoščila…ali pa je bil morda tudi kakšn izhod v sili, slepota, hrepenenje, ki ni vzdržalo pritiskov lastnih občutenj ter je moralo biti zaustavljeno na način, ki je mejil na mazohizem…

Surovosti, jebivetrstva, čiste iskrenosti, nebogljene, včasih že nerazumne “otroškosti”, agresije, zaprtosti, prav posebne čutnosti, lahkotnosti, kristalnosti, trme, vztrajnosti…

…so pustile sledi, mahjne pečate. Nič od tega ni bilo odveč, le morda zaradi lastnega egoizma in ranljivosti včasih preveč, ampak ok, naj ji bo - naravi (moški heh).

Včasih sem se osmešila…osmešila samo v njihovih očeh, ker so čutili premoč, vanzemaljsko nadvlado, v smislu, da so pač v danem trenutku edini, ki vedo kako je na stvari, kdo je tu “dec” in kdo to ni, kdo naj več misli in manj govori…no, ob tem so nonšalantno pozabljali na razumevanje spola, ki je stal pred njimi ali se spletal samo preko besed. V trenutkih nemoči ali preobremenjenosti jim je bilo vse odveč, predvsem ženski spol. Grizli so vsak na svoj način. To pač znajo iz avtomatizma. Bile so izjeme, tiste, ki niso imele priložnosti gristi, ampak so nehote prizadele mojo nadvse dojemljivo bit.

brez prizadetosti ne gre. to mora bit. vse Je.

ali pa sem prizadela samo sebe. I’ve lived fairy tales all the way

Ko imaš rad misel na ljubezen, ko veš, kaj vse si zmožen občutit, ko si strašno dojemljiv za okolico, ko si tako odprt za svet, ker tako obožuješ nežnosti in vznemirjenja (&norosti), ker si hipersenzibilen in tako nedolžno zaletav, ker bi se rad kopal v uživanju, ker si požrešen tega, kot tisti, ki si želi za vsako ceno prevleči zobe s platino in pol svoje bajte v zlato…

…potem nihaš. Prevečkrat padeš. To ni fajn. Preprosto rečeno. Vrtiš se v krogu. Vse je en velik paradox, absurd, tragikomika, propadla romantična drama z neposrečeno komedijo, propadli erotični triler z veliko strasti, ki ni padla na plodna tla…hkrati pa je vse to moja izbira, če se lahko še zgovarjam na usodo, hm. Moje življenje, samo moje in edino takšno najboljše, če mi paše ali ne.

Ženska realnost ni daleč od moške. Ni pravil, ni več stereotipov. Ni enakih, ni podobnih. Vsak je zase en, vsak želi biti neprimerljiv z drugim. Vsak pomemben, vsak odločen. Vsak dovolj ženstven, vsak dovolj možat.

Vem…zivim v senzacij željnem svetu. Oni so bili moja senzacija. V slow motion-u ali ruki cuki. Vsakič udarno in na svoj način srce parajoče. Večni prepad med lulikami in krapiči, in večno prizadevanje za gladko ujemanje. Vredno marsičesa…ukvarjanje z nasprotji je smisel.

En konec je na vidiku. Zaključek neke poti, potovanja brez zemljevida. Čista avantura z vsemi možnimi izidi. Vse na lastno odgovornost. Uči se.

muchos besos …soy como la flor, con tanto amor

[youtube]CxJhtu5EUJ0[/youtube]

ni konca senzacijam…treba bo jih le umestit v druge, nove, boljse zivljenjske predstave. izpiljene, dodelane. brez vnaprej določenih koncev, ker cilji kvarijo apetite in izidi “po naravi” so edina prava stvar.

Kaj sporoča:

Pusti, da živim svoje življenje.

Delam, kar mi paše.

Tak sem. In kaj boš sedaj?

in ja, všeč mi je tale: Zaljubljenost je objektna investicija; ko je cilj dosežen, ugasne. - Heh,  sej pravim, da je to čist nesmisel, ki si ga je zmislilo življenje. S tem, da ni potrebno doseči cilja, pa se jo pogasi lahko že prej. - in ja, vzpodbuja egoizem.

Se ga še učim.

Vsemoč nezmanipuliranih misli bo morda rešila problem. Ampak jih je treba -take- od nekod še izbezat…

[youtube]xSA-CWme3pM[/youtube]

Vceraj zvecer je ponovno izgubil zivljenje mlad moski. V Mariboru, na Gosposvetski. Nekdo se je odlocil… mu vzeti zivljenje. Bil je zaboden…

heh. Kero naključje?!?!

Humanega človeka, sočutnega, presune dejstvo, kako danes nonšalantno nekateri tisti, tiste nesrečne duse, strezejo po zivljenju drugih. Ta srd, sovrastvo, agresija. Kako je to mozno?! V sebi nositi jezo, tlaciti in tlaciti tegobe, muke ter jih ob “pravem” trenutku sprostiti na mimoidočem, znancu, sorodniku…ker se nam kamen odvali s srca, cmok v grlu pade dol, lazje zadihamo, ko prekinemo zivljenje in ne razbijemo kozarca, psujemo ali protestno odidemo.

To klanje je postalo fetiš. Patološka Modna Muha. Sej, zakaj pa bi ziveli, ce bodo slej ko prej umrli;  zdaj so mi na poti, uzalili so me, poteptali mojo malenkost, me prizadeli…to so videli drugi, pri tem ne sme ostati… S sabo bom nosil vedno majhen priborček: dovolj bo že nož. En zamah in ni ga več.

O čem razmišljajo ti borci za lastna zivljenja? Kaj so počeli dan poprej, so imeli socialne stike, redne, tekoče, pretočne? A so bili vsi ti v otroštvu terorizirani na xxxx in en način?!

Se počutim varno? Ne. Me je strah? Tudi…tu pa tam.

Stojiš v lokalu….te mahne s pivskim kozarcem en veseljak, ker mu je malo pred tem ženska rekla, da ga zapušča - in te ni več. Ja, tud za tak primer vem ….opravljaš svojo profesijo, imaš stik s stranko, pride do problema in ker si ti prva oseba tam,  nekdo, na katerega bi se lahko tudi “zdrl”, ga linčaš…čao, miki! Elegantno povlečeš tisto črnino z lukno, pritisneš….na koncu po možnosti vzameš življenje še samemu sebi - ker kaj si pa bodo počeli s tabo potlej?

Kdaj je bilo toliko prometnih nesreč kot letos? A je nad nas nekdo nekaj poslal - zle sile? Haha, smešno, seveda. Butalci se še naprej vozijo po nasprotnem pasu; da lažje stisnejo na pedal, cuknejo 2 litra tistega “zavajajočega”, so vedno pod pritiskom, ker tako je to dandanes…utrujeni in 24h v stresu…zapodijo se brezumno, neodgovorno po cestah, ker jih hitrost pomirja…raztreseni u božju mater, kradejo življenja tistim, ki si želijo živeti. Varno, sproščeno.

Ali pa si preprosto ubita pri intimnem snidenju, ker ne potesis nekogarsnjih potreb, ker nisi ugodila, zadovoljila, ker si z zavrnitvijo uzalila…

…a se nam mozgani manjšajo, razum nekam kopni, dusevnost zamaskirana, zadeta? Bi radi vsak zase ostali sami na tem preeelepem svetu? Komu verjet, zaupat? Na katero zemljo sproščeno stopit, kaj komu reci, kako gledati v oci…

Svet je nor. Grozljivo, strasljivo. Soočanje s smrtjo dan za dnem, rutina. Nova dejavnost…slajša od sexa.

“Če bi nas kdo presojal po naših nezavednih vzgibih želje, smo tudi mi sami, tako kot praljudje, krdelo morilcev”. Freud

Pravi, da ni težko v literaturo kanit nekaj eroticizma in ubesedit kak vroč dogodek, ki je opisoval vsak korak intimne združitve…drugače je, ko se človek posveti pisanju erotične literature in se posveča samo temu, živi z erotiko, prežema ga iz sekunde v sekundo, je v vsakem dihu, v vsaki ujeti ali neujeti misli….človeka verjetno spremeni, ko se povsem osredotoči nanjo.

If you do not breathe through writing, if you do not cry out in writing, or sing in writing, then don’t write, because our culture has no use for it.
Tu se zares vse začne in konča pri sexu. Ker je to tisto pomembno področje “boja”, postane pisatelj sexualno vsestranski, drzen, posega v tiste možnosti, ki so ostalim smrtnikom tuje, raziskuje sebe, odkriva nagone, ustvarja nove strasti, se pomeri s perverzijo, brutalnostjo, popolno svežino, skrajno vznesenostjo, mesenostjo, bombastičnostjo…takšna bližina, spojitev lahko na koncu odvrne od sexualnosti. To je cena za brezpogojno, brezmejno predajanje telesnim užitkom, ki vendar posamezniku odpirajo nova obzorja, sfere, da mnogočutno, nadčutno doživlja ta svet.

Ne vem kako je pri drugih, ampak ko sem primerjala moje odzive, občutke pri spremljanju erotike na TV ali v knjigi, je razlika bistvena; efekt nekje povsem močan, toda kratkotrajen in plitek, drugje počasi kipeč, potem vre in vre, me ne spusti, doživljam, fantaziram, občutki ugodja se kar vrstijo, zgodi sem retrospekcija, poglobitev, občutenje nevidenega, vizualizacija, in celo učenje. Novi izzivi skozi knjigo. Samo knjiga, ki je od prve črke do zadnje čisti “S”, me lahko tako prepriča in posrka vase. Ima neverjeten učinek. Pri de Sadu sem bila ves čas napeta, težkala sem tist odstavek in oni, ga poskušala razumet, ga včasih grajala…torej preveč analitično sem sodelovala, seveda, ker so njegove izkušnje, doživljaji bili zame bolj ali manj tuji in udarni, šokantni. Nisem se mogla sprostit. Se bom drugič.
Poželenje je bolj kot “pol učbenik”, ki navaja tehnike skozi zgodbice, poleg pospremi s surovim besediščem, izrazi, ki imajo namen bralca zrajcat, ga vznemirit. Ampak tule ni neke večje filozofije, je fuk gor fuk dol. Posrečeno koliko vznesenosti in nenasitnosti, ko se moški lahko izživlja, ko si lahko privošči, kar mu srce poželi…
Razne današnje kurbe in nimfomanke, ki napletajo svoje izpovedi, niso tisto, kar “potegne”…verjamem pa da se bo zgodil še kak nov vrhunec, ki se morda piše, se rojeva in ga dobim v roke ob pravem času, da mi da vetra…

[youtube]2PpOO50thVY[/youtube]

Končno sem jo vzela v roke. Anais Nin. Nekatere osebnosti iz preteklosti so naredile name vtis še preden sem jih bolje spoznala. Kot, da sem že vedela v naprej, da mi bodo njihova življenja blizu, da jih lahko 100% podoživim, da sem z njimi nekje nekako povezana.
Njena ime in priimek sta me že osvojila, ker mi vzbujata same polne, sočne, čutne asociacije…heh, seveda c’est francaise… Potem ko sem videla njene fotografije… nežnost, nedolžnost, navidezna “sterilnost” v podobi iz začetka 20.stol so ustvarile ravno nasprotni učinek, predstavo, ki ni kazala na te opisnike, temveč, da se pod tem skriva nekaj neverjetno močnega, izjemnega, posebnega, pronicljivega, vzdržljivega, trpkega.

Za začetek mi je pasal Bach z ostalimi velikani. Pač rabim idilo, posebno okolje, da se zlijem med bele liste, črne besede, med vrstice…ob mrčani svetlobi. Čeprav sem si pravi čaj pošteno zajebala…mudi se mi brat, hodim po hiši, si pripravljam teren, njega pozabim v kuhinji, da se je pacal več kot 5min. Ni se mi ga dalo še enkrat pripravljat, zato sem si vanj kanila več mleka kot sicer, tudi pol žličke sladkorja več sem dodala…na koncu je bil okus “brozgast”. Še zdaj je na polički skodela na pol polna. Tudi skodele izbiram primerne razpoloženju. Ne vzamem si prve, ki mi pride pod nos. Prava oblika, barva, motivi na njej …do konc leta bo treba opravit še nakup z ostrim očesom in vsem estetskim duhom, ki ga premorem

Na okrogli, leseni, manjši mizici, s prtom krem barve, dva kozarca na visokih pecljih, kristalno čista “nosita” rdeče vino, temno škrlat…pridušena svetloba, potuhnjena atmosfera, pogled “izpod obrva”
Naenkrat ga maram, toda na prav način, v najboljši izvedbi.

Na vrhu hriba…osladna mesečina…pa vendar ne samo filmska…pri odprtem avtu, ob neobranem grozdju, se topi telo, kot naravno milo ob dotiku z ogreto dlanjo…

Po zlitju, ovijanju, drsenju, drgnjenju, tipanju, ovita v rjuhe na ogromnih blazinah, predano zreta v prazno, jemljeta lastne globoke vdihe in se dušita ob cigratnem dimu…neverjetno, morda umazano, pa vendar tako paše. Da zameglita dogodek, zatreta vlago, ker je vznemirljivo nevzdržno.

There is not one big cosmic meaning for all, there is only the meaning we each give to our life, an individual meaning, an individual plot, like an individual novel, a book for each person.
Anais Nin