Kaj bi bilo, ČE bi…
* se kemija hotela zanetit
* grešila
* noč imela svojo moč (http://www.youtube.com/watch?v=pDOr7zeDhRY)
* bili vanzemaljsko potrebni in sproščeni
* tandemsko hrepeneli
* se dalj časa gledali v oči in se tipali
* se igrali igro vlog
* si povedali, kaj si v danem trenutku najbolj želimo
* iskali rešitve, in ne dali rok od sebe
* ne bi živeli tako močno v svojih svetovih in se pacali v lastnih prepričanjih
[youtube]8ctKH9GCbRg[/youtube]
Potem bi bilo lahko tako:
Intimne združitve kot ustvarjalna dejanja, kreiranje možnosti, poizkusi odpiranja…lačni drug drugega, počasno grizljanje, reševanje iz razburkanih morij, hoja po kamnitih in cvetočih pobočjih, neizbežno kombiniranje prijetnega s koristnim - delo ni izhod v sili, ker je nemir samo zabit v globine, razum in občutek odgovornosti, da storimo nekaj koristnega zase ne bo prava izbira za srčne viharje.
Pustili bi se zmesti, ko bi odkrili kako obvladujemo svoje občutke in svoj notranji svet…padli bi v pajkove mreže ter se pustili nežno mučiti - drug drugega. Otroško radovedni, nepristranski, udarni …Dopustili bi si biti vsi enako občutljivi - kje kakšna herojska (le kaj to pomeni; vsak misli, da je bojevnik, upravitelj in branitelj lastne krhkosti) ponašanja, ki zahtevajo od nas surovost, grobost, ignoranco.
Z nasmeškom bi se poslovili od slovesa, da smo živi in prvinski le tedaj, ko nas en krat na desetletje obiščejo bogovi - obdarijo nas z zaljubljenostjo. Tedaj na veliko paničarimo, iščemo prave odgovore, napovedujemo prihodnost, primerjamo…namesto, da bi pustili ostati dovolj slepi, dovolj zavedajoči se edinstvenih močnih občutkov, ker bi si prizadevali odkrivat nekaj, kar nam je nepoznano, ker bi si želeli odkriti neobčuteno, ker bi iskali živost in krhkost…to vse bi nas naredilo ljubeče, ne hiteče in odsotne. - Ja, ljubljene bi bila prijetna, pozitivna navada, del vsakdanjika, njena narava bi nas zasvojila, ker bi jo dojemali na drug način, ne bi je videli kot nedosegljivo, vredno bojazni.
[youtube]l4kMnMM2Fmk[/youtube]
Pustili bi se raniti in s tistim, kar nas je ranilo, bi vsakič znova ozdraveli. Se s tem polnili, oblikovali, bili hvaležni za te izkušnje…vsaka polna, večplastna, poglobljena, pestra z novimi izzivi. Preprosta hoja po vse poteh, kjer ima vsaka svoj cilj…ni bojazni. Samo ljudje smo, ne bogovi.
Ne bi se bali kaosa, ne bi iskali organizacije, sortiranja…zgodilo bi se samo po sebi, če bi se dobro poznali, če ne bi živeli v presežnikih kakor tudi v nazadovanju. Stagnacija bi bila malo zdravilo - ponujali bi si čas za glasno petje, tiho poležavanje, kontemplacijo - ne bi vrtali drug v drugega in na silo želeli izbezati občutenj…pustili bi si dihati, zavzeti pozicijo mirovanja…streznitve. Je tako težko razumeti, se vživeti, nekaj na novo spoznati?
Čakam tukaj nanj, ljubim ga tukaj že ves čas.
Tu sem, hodim v krogu, vem kaj moram, kaj smem.
Čeprav še ne ve …pišem pesmi zanj, da bi lažje razumela oba.
Izbiram pravo popotnico za ta svet - čistim si podzavest.
Pripravljam opozorilno sporočilo, da se ne rabiva oba soočati z zunanjim svetom.
Pripravljena sem vzeti tvojo energijo in dati tebi svojo…da se nasprotji na svojih polih omehčata, ojačata.
Ne bom se več poganjala v globine, da bi zajela celotno življenje. Enkrat je bil potop dovolj.
Najdi me.
[youtube]fKFEjZ98Q4s[/youtube]