Hitro je minilo, prehitro. Nič novega…vse kar je enkratno, (pre)lepo, čudovito, podoživljamo intenzivno, z vsemi čuti, pozabimo na čas, potem pa nas “iznenada” prav slednji spomni, da je vse minljivo. Kako bi si želeli, da traja. Jaz bi si…saj ne vem v čem je čar, da lepo mine in da se periodno pač pojavlja še v drugih oblikah. Tisto, kar nas osrečuje, kar sproža skrivnostna veselja, vedrino, vznemirjenje, kar riše nasmehe, zares iskrive oči…no, dokler smo živi, živimo tudi to, po naših močeh, neglede na rok trajanja. Morda mi je hudo prav zaradi neponovljivosti določenih trenutkov, ki seveda imajo svoj kraj.
nekaj njihovega, a ne tuđega 
[youtube]uDByZ3SA9Rg[/youtube]
Zadnje dni v starem letu sem preživela v Beogradu. Mojem mestu. Marsikaj je moje (pomeni, da se na nek svoj, ne ravno jasen način, počutim povezana z določenimi osebami, kraji, predmeti… nevidna interakcija, ki v meni sproža erozijo močnih čustev, občutenj) Všeč mi je, kot sem nedavno že omenila, da si rada potihoma lastim…ne samo one duše, tudi mesta in druge “stvari”. Kakor so moji Pariz, Črna gora, gerbera, vonj vzhoda, glasba, mafini, maskara, starinsko pohištvo, Dali…tako sem s široko razprtimi rokami objemala 4 dni mesto z dušo. Mesto z ulico Otvorenog srca, ki se v takšno preimenuje 1.jan, ob 12.00. Otvorena srca so vsepovsod, čuti se jih…tako ne podoživlja prav vsak seveda, ne počuti se vsi tako odlično, posebno, domače, sproščeno, pristno, kot jaz in meni podobni. Kar je razumljivo. Vsak ima svoje. Lepo pa je biti del skupnosti, družbe, del množice, ki čuti enako kot ti…ko se diha isti zrak, ko se na enak način predaja užitkom, eni glasbi, enemu cilju…čutiš pripadnost, energijo, moč, varnost.
Tudi v Bg imam sorodnike. Morala bi bivati pri eni izmed očetovih sestričen, pa se je nenadno zgodil tragični dogodek. Karta za vlak je bila že kupljena, dva dni pred odhodom sem dobila sporočilo od sorodnice, da je prišlo do spremembe planov…tedaj sem bila na tradicionalni večerji s kolegicami…pred sabo sem imela kup neke mešane solate, na kar me je minil aptetit, oblila me je vročica…pokvarjen večer, in na novo porajajoči grenki občutki ter totalno pesimistična predvidevanja, kako se bo končalo moje staro leto. Naslednji večer, dan pred odhodom mi oče sporoči, da je Ruso umrl. Kera tragedija. Še zdaj me spreletava srh. Zapustil je ženo ter (odrasla) hči&sina. Sami lepi spomini nanj, samo lepe izkušnje z njim, ljudje, s katerimi je bil v stikih govorijo o njem v presežnikih. Čudovito dejstvo, da obstajajo tudi takšni ljudje, ki, kljub svojim “napakam”, nikoli niso imeli negativnega vpliva na družbo, katere del so bili.
Rusota sem videla prvič po 10ih letih letos avgusta. Popolnoma nespremenjen, le še bolj miren, s še blažjim in modrim pogledom.
Dva dni pred potovanjem je bila torej agonija. Oče je iz inata ponavljal, da ne morem tja zaradi tega dogodka, jaz pa z mešanimi občutki vsa zgrožena, potrta, zmedena…neglede na smrt, se mi ni zdelo logično, niti ne smiselno, da ostanem doma…
V soboto sem prispela (mimo grede: potovanje v BG je bilo prelepo za oči, morda za nekoga že strašljivo monotono, morda vprašljivo za zdrav razum haha - no, potovala sem v čisti belini. Sneg vsepovsod, prekril je vso barvitost, kolk je ta mogoča v tem času, pa vendar, skrajno “tajanstven” pogled na pokrajine, polja, naravo, ki je oddajala samo in samo belo barvo, kakor tudi zrak in nebo. 10 ur gledati belo je poseben dogodek, heh). Oče je med tem klicaril naokoli druge sorodnike in ob prvem halo-ju dobil dobrosrčno povabilo, brez obotavljanj…odprta vrata zame, za “Slovenko, Evropejko” heh - Slavljana & Tea (mati, hči, ki sta leto dni nazaj zgubili očeta&moža ter sina&brata) sta v teh dneh bili moji kompanjerki, sorodnici seveda, ki pa sem ju prvič videla. Edinstveni ženski, radodarni, prisrčni humoristki, originalni, zgovorni, inteligentni, zdrave pameti, svetovljanski…ko sem v Bg, padem vsakič v naročje visoko izobraženih sorodnikov, bivam v razkošju, v Črni gori pa med sorodniki, ki imajo nizko izobrazbo, živijo skromno…toda oboji imajo skupno točko: duše od duš so, s svojim temperamentom, zgodovino, načinom življenja, kulturo so najlepše, kar imam od ljudi v svojem malem svetu.
V Bg sem odšla po teh neprijetnih, žalostnih spletih zaradi sebe predvsem in samo zaradi nekoga, na katerega sem, koncu vseh koncev, dejansko računala….da bom z njim preživela NL. Torej…to se dogaja samo meni…amm, bila sem napeta, vznemirjena, nesigurna, plašljiva, v pričakovanju - neizbežnem…to je bil tudi slučaj, ki sem ga izpeljala do konca - spet, kdo drug kot jaz. Kaj naj porečem - vse se dogaja z nekim razlogom. Novo leto sem preživela v družbi umetniške duše (huh kolk jih sedaj poznam), ki sem jo spoznala prvič mesec dni nazaj v Mariboru ( SKC je gostoval v KIBLI) ter z njo navezala stik. Ostala v kontaktu in jo obremenila z mojim prihodom. Še vedno govorim o duši , ki je sicer moški 
Podala sem se v nekaj, kar bi znalo biti po vseh “pravilih” popolnoma nezaupanja vredno, celo nevarno…ampak očitno me v to vedno nekaj vleče, ali pa pač je tako, ker goreče verjamem v dobro ljudi in mislim, da mene pač ne bodo razočarali, grdo presenetili, izneverili & blablabla No, tokrat me ON ni. Na moje veselje. Veliko. Bila sem nošena po rokah (ne dobesedno no). Bila sem častna gostja. Velika. - To se človeku ne dogaja pogosto, a ne. In ponavadi je tako, da si prevečkrat razočaran najprej od najbližjih (prijateljev, družine….), tako se izkažejo “popolni tujci”, ki to dejansko zame niso, za domače, pisrčne, zaupanja vredne ljudi.
Čakal me je na postaji. Res je bil on, res je bil tam. Od njega je bilo odvisno vse, prav vse. En podatek za Orhidejo - Mici, Miloslav je v bistvu (now I know) 
Drug podatek za SimonoR - spet ni bilo mlado meso, bemti 
Objel me je, s takim občutkom, s toliko miline, z zadovoljstvom…ter me poljubil. Nisem se upirala, čeprav sem ta dan bila vse do večera pod pritiskom (saj vem, nisem bila kaj prijetna, bolj sem zgledala zateženo in okorelo)…še vedno v pričakovanju tistega, kar mi bo zagotovilo, da je res vse, zares prav vse OK, varno in organizirano.
nekaj njihovega [youtube]yXTHYftJrRs[/youtube]
In bilo je. Še več kot to… brez planiranj, spontano, tako, kot je tisto nekaj želelo, da se mi dogaja, za piko na i, za jagodo na smetani, za prijeten vstop v l.2008. Nekje v moji buči se je rodil sprva majhen upor, nek čudn gravž, zanimivo neprijeten občutek, kar se intimnosti tiče…verjetno prav zaradi nepoznavanja dotične osebe, ki je sprva delovala, kot, da me hoče ženit - seveda je bila to moja percepcija, seveda napačna, seveda potencirana, pretirana, ženska. 
Toda Srbi so tako…ja…kot je rekel…in kot so rekli tudi drugi…tako heh, amm srdaćni prema ženama - oni jih stvarno vole, uvek - Držala sem distanco….čas pa je pokazal, da se ni česa bati, ni se mi bilo potrebno protivit, se zapirat vase…občutek za pravo razpoloženje se je rodil nepričakovano, meni pisan na kožo…
Po nekaj urah sem postala vanzemaljsko sproščena , dobila sem občutek, kot da ga poznam že celo življenje….hodila sma po Beogradu, kot zgodovinar umetnosti mi je za vsak vogal, vsak drugi zid, vsako ulico, galerijo, zgradbo povedal dragocene informacije, zgodbice, resnice, razbremenil nevednost vsakega radovednega pogleda na nepoznano…to je bilo že prvi dan, pozno zvečer, ko so se domačini zgrnili na ulice centra mesta. Ni bilo gužve. Bil je sneg. Veliko snega. Bile so lučke in mraz. Vse to je prijalo. Za konec tega prvega (in hkrati drugega srečanja) me je peljal na Skadarljo. Čista romantika. Romantika nasploh, za vse čase. Dobila sem asociacijo na eno izmed ulic pri Sacre Coeuru. Vsi ti stari poznani lokali& restavracije (ki so svoje čase gostili velike svetovne zvezde) so bili polno zasedeni, iz njih je donela živa glasba, petje…iz zameglenih oken je vela topla svetloba. - Našla sma mesto, dobila še zadnje prosto v eni izmed teh “brlogov”, ki vabijo s svojim ambientom, odlično hrano ter predvsem z živo muziko, ki jo ustvarjajo Cigani. Ne bom rekla Romi, ker pri njih niso tako imenovani. Ciganska muzika - to je to. Bogata, bogata, bogata. Prelepa. Seže v srce, zavibrira po celem telesu. Osrečuje in zbližuje. Violine, violenčelo, harmonika, tudi truba in boben, moški glasovi, mamljive melodije. Tisti, ki še tega niste doživeli…ko bi vedeli, kako se vsak obiskovalec tam sprosti in kakšno vzdušje priredijo domači gosti - nikakršnega sramu, narejanja, mirnega sedenja ali poslušanja v lepem sedu. Ne! To se močno ploska po ritmu, “huuuop-a”, poje, pleše - Ludilo
Z nekoliko nerodnosti sem si prižgala prvič po lanskem avgustu cigareto v zaprtem, javnem prostoru (izvzemevši Bložič). Kadila sem pošteno. Ves čas bivanja Pušila&pila kaficu ko luđak heh Bila sem njihova i to je oke (Beograjčani zelo pogosto uporabljajo besedo OK, s tem, da je izgovorijo/naglasijo na njihov poseben način, prisrčen, zveni rahlo hoch, “kulsko”& jebivetrsko). Začuda nisem vonjala smradu cigaretnega dima. Tako paše v ta ambient, tako kot v Franciji, katero so tud od nedavnega naprej “nagrdili” s tem zakonom. Saj ga imajo že več let tudi v Srbiji, toda, eeeeej brate: “Mi smo balkan, nemoj, da se šališ. Mi pušimo, mi radimo sve po naše. Nedamo se mi. Opušteno, opušteno!” Uh, obožujem jih.
še ena…za pomenljiva občutenja [youtube]zFtMLXj0rHM[/youtube]
Beograd živi dve življenji hkrati. Eno je tisto staro, polno ponosa, bridko, nežno in neuporno hkrati, srčno, preprosto, opušteno, raztreseno, balkansko, drugo je skrajno sofisiticirano, kulturno bogato in napredno, šik & odprto za cel svet. Ne moreš se zmrdovat nad tem, da ne izgleda čisto, niti se ne pritožuješ nad ležernostjo, in njihovo samosvojostjo, ki druge nergače rado zmoti. Oni so ostali sami sebi zvesti, bože ne daj, da bi postali del EU. Tega si ne želijo, s tem bi sami sebi skopali jamo, čeprav bi delovali bolj “čisto, modernizirano, na nivoju, napredno &Co.”. Zavedajo se tiste neke mizerije, životarjenja, niso ponosni na svoje funkcionarje, ponosni so samo nase, na kulturo - politike ne povezujejo s svojim pečatom, ki ohranja njihovo dostojanstvo.
V Beogradu so tujcem še vedno na ogled zbombardirane zgradbe, ki jih v teh zadnjih 7ih letih niso mogli prenovit ali porušit…ne, oni na stolčkih strašno skrbijo za 2 milijonsko mesto…Pravi Tein kolega, v svojih zrelih zlatih letih, tragikomično: “Hvala Bogu, da smo tada imali lepo vreme”. Vsak, razen otrok in mater, vam bo dejal, kako so se imeli fajn v tistem času. Kaj to pomeni?! Pomeni, da so bili neustrašni, iz inata so tisto nasilje preživljali v veselem duhu, vsak dan bili na ulicah, ignorirali agresijo iz zraka, posrečeno, toda t.i žurke so jih reševale muk. Ponos je ohranjal identiteto, v sebi se niso klonili …kakorkoli…z ničemer se ne bahajo, na nikogar ne kažejo s prstom. Z vsem veseljem sprejemajo ljudi preko meja. Da, tudi Hrvate. Preverjeno. Že večkrat.
…moja zgodbica se nadaljuje seveda…pa da ne bi še enkrat toliko zapisala, ker mi pojenjajo moči, bom poskušala bit jedrnata (bolj ali manj heh):
Še tisti prvi večer sma ujela eno predstavo v Kolaracu (tu se odvijajo predvsem eventi s klasično glasbo)…pozna veliko takih in onakih ljudi v sferi kulture, preko katerih lahko prosto spremlja raznorazne kulturne dogodke (gledališke, filmske, glasbene, likovne…sem omenila film Hadersfild - to bo prvenec!)….predstavo neke folklorne skupine, katero je spremljal mali orkester z godali ter harmoniko. Kakšna glasbeno-plesna uživancija, paša za oči in uho! Ogledala sem si xx galerij, tudi francosko in špansko, pa Studentski trg & Co…koliko imajo knjigarn! In kavarne…booožeee, prelepe, za vsak okus. Mimo grede, Bg je dobil Sephoro (ženske bolj vedo kaj je to), nahaja se v Delta Cityju! Ljubljana, prosim, pohiti s tem tudi ti, zadnji čas….spomnim se je iz Pariza…
Novo leto sem preživela pri Mju z družbo, kasneje smo se podali v mesto.
Kakšno stanovanje. Mičkeno, ampak za moj okus božansko. Barvite stene, rdeča kuhinja, rumena sedežna garnitura, ni prostega mesta od mnogo slik od različnih lik.stilov. V oči mi je padla velika, uokvirjena v obliki pletenice, s poznano porno zvezdo, katere ime sem pozabila….naslikal jo je njegov kolega (večina slikarij od njegovih kolegov), popart….vidiš v bistvu samo okrogle, napihnjene joške s štrlečimi bradavičkami (tudi obraz, ampak nebistven), poleg sarkastičen zapis v angleščini - žešče - Postrežena s srpskimi specialitetami, jaz med drugim z njihovim vinom, njegova gosta s slovenskim. Dobil je v dar belo in rdeče s Krasa, ko je gostoval s Studentskim kulturnim centrom v Mb. B-jin fant je bil čist očaran nad okusom….skorajda brez pomoči spil ves liter. Pravi: Slovenci, stvarno ste dobri!
Seveda sem šla izreči tako zvano moje saučešče tudi sorodnikom, pri katerih bi naj bivala. Bilo je strašno. Prvič, da sem bila osebno priča tej atmosferi, da sem neposredno zrla v žalostne, pobite oči, sedela tam, kjer je še nedavno sedel on…človek je prizadet, ker je izgubil sebi drago osebo, sploh, če je z njo preživljal samo lepe trenutke. Redke so takšne družine, redki očetje in možje, ki so živeli tako pristno, naravno, humano, pošteno, blagodejno. Pojma nimam, kakšni občutki jih sedaj prevevajo, predvem Jovano, ki je bila tako močno navezana nanj. Kako dojemaš sebe, okolico, prihodnost, ko se zaveš, da ga nikoli več ne boš videl živega pred sabo…
Življenje. Soočanje, spopadanje, razumevanje.
Kdo bi vedel, da bom za NL pela z Bajago, kateri je na trgu voščil Sretna Nova. Delovala sem res malce obsedeno , toda nisem bila edina, skakala, pela in vreščala sem s tisočerimi drugimi (prstov sicer po eni uri več nism čutila. dejansko. od mrazu) Beograjčani vsako leto odlično poskrbijo za novoletno zabavo, vzdušje na prostem. Pred skupštino ter na Trgu Republike postavijo dve bini - stejđa. Na mestu prve omenjene je največja, tudi najbolje opremljena, zares gromozanska…tam so imeli baje boljši glasbeni program, čeprav tudi pri “konju” ni bilo sploh slabo. Da naštejem nekaj zabavljačev: Stereo MCs, Bajaga, Babydoll, Flamingosi, Haris, Van Gogh band, trubači…recimo v Mb so postavili na oder Turbo angele & Avsenike (mimo grede to je neodvisno od mnenja, da so slednji v svoji sferi bili dobri…hja)
…Beograjčani imajo svojo t.i. Silikonsko dolino, ulico Strahinjica bana….in maso klubov, kjer torej se da zabavat na sto in en način. Za izbirčne goste se šik lokali iščejo v bolj skritih predelih mesta, tisti zares okusni in sofisticirani. Urbana muzika je povsod, kakor se najde tudi njihova narodna, ki, po mojem mnenju seveda, gre takoj v uho ter je prijetna za poslušanje & ples…tukaj ne mislim na turbofolkarje, ki jih ozaveščeni meščani ne podpirajo, ne poslušajo. Omenjeni so namreč najbolj oboževani s stran mlajših generacij, najstnikov…Sicer pa je tako, da vedno skrbijo za bogato muzikalno vzdušje in druge glasbene dogodke…ostajajo zanimivi, privlačni, odprti za vse, očitno tudi za Rollinge & Peperse
V novem letu vsekakor spet obiščem moje v BG. Verjetno se bom tudi udeležila norega, vesela kaosa v Guči. Sem prav ob tem obisku prejela njihovo majico…zdaj lahko z njo doma vadim in plešem
…vse prepojeno z nostalgijo. Bilo je preprosto lepo. Izid odličen. Imam novega prijatelja, katerega življenje je prežeto z umetnostjo. Super oooohh Zdaj boma drug drugemu delala reklamo haha Glede na to, da se ukvarja tudi s stripom ter pozna Iztoka Sitarja (najbolj produktiven slovenski avtor časopisnega pasičnega stripa…piše na swww straneh KIBLe)
, kateri, mimo grede še ne ve, da je prejel voščilo od B v moji “režiji”, čeprav nima pojma kdo sem , bo potrebno narediti v tej smeri kulturni event še v Ljubljani, seveda upam, da se bo SKC angažiral tudi v našem največjem mestu, ki ljubi kulturne dogodke, kakor Beograjčani.
Izvanredno: Sestra se mi je danes vrnila iz Pariza. Prišla je s toliko “darilci”, ki so seveda njena last…niti ni pomembna količina, predvsem in samo sta me prevzeli njihova kakovost in LEPOTA….kravžlat so se mi zaželi možgani od mičkene….hja… najbolj pregrešen kos je torba! Taaaaaaaako dobra, taaaako lepa, takoooo edinstvena - gledam te zadeve, spremljam z velikim očesom, ampak takega komada še nisem videla. Hudo mi je pri srcu, da ni moja. Prav zares. In prstan iz jantarja in karite kremast losion za telo, v veliki prelepi dozi, s tako ubijalsko dobrim vonjem….vzhodnjaškim…vrhunski izdelek…rada imam razkošje. Pika. Ampak to je že druga tema, občutljive narave baje…ne bom sedaj o tem. Morda se ženim z ogabno bogatim črnogorskim mafijozarom (ja, tatice, to bom naredila nas skrivaj)…samo toliko, za btw, za lep konec
Vsi, ki ste se spomnili name ob koncu leta ter mi poslali voščila: LEPA HVALA. Tudi tisti, ki ste misli name, pa za to ne vem: ala’ vam vera Verjamem, da ste po svojih močeh, vsak na svoj način dovolj dobro preživeli ta čas….verjamem, da vsak zase misli, kako bo neke zadeve poskušal spremeniti ali preusmeriti (keep on thinking that 
)…. vem, da bomo vsi ustvarjali nove dogodivščine, vsi bomo vzrok in posledica…življenje ostaja to, kar je: dobro&”nedobro” v enem. Mi ga bomo pogumno živeli, mu dali življenje.
Jaz bom nehala kadit (res mi lahko verjamete), postala bom odlična plesna pedagoginja malih klincev (naslednji teden pričnem), diplomirala do maja (prav ta trenutek sem spremenila cilj - prej je bil april), se poskušala xxxxx krat odljubit in začet znova, lovila bom duše še kar naprej, se obdarovala z malenkostmi, ki me osrečujejo, dala od sebe tisto, kar bo delalo druge ljudi v moj družbi vesele in zadovolj(e)ne in ja, kupila si bom drago, zares drago torbo, tako, da bom od sreče ob njej, vsakič, ko jo bom nosila, jokala. Drago pa zato, ker na razprodajah nikoli nimam sreče ali pa pač prav tedaj nisem finančno stabilna. Takšno je življenje - hoče nas dražit…
Vse teče, v krogu.
Kolo - Vranje [youtube]8ESlTdADyVc[/youtube]
…če bi lahko, če bi bilo “umestno”, bi jih nek dan, en vecer vse zdruzila na enem mestu. Koliko energij bi se sprostilo v tistih trenutkih….razlicnih mnenj, vzgibov…mnogoterost življenj, ki bi se odprla okoli mene naenkrat in jaz bi vse vsrkavala vase, procesirala, ponotranjila, se nadejala…Uživala. No, saj ne pravim, da tega ne dozivljam sedaj oz tedaj, ko sem z njimi individualno. Vi ze veste, kdo ste … Ne bit skromni 
) 
