Danes sem doživela razsvetljenje…notranjost je spreletelo veselje. Močan “crush”, ki se zgodi verejtno (predvidevam) samo ženski. Ne znam opisat zadovoljstva, potešitve in…kot, da sem prišla na Olimp Nisem dolgo iskala, ker sem zbirčna, hitra - kar se tega področja tiče niti v sanjah ne kompliciram…

Oči so mi žarele, še zdaj mi To se dogaja zelo redko. Me veseli, da sem ona, ne on. Me veseli, da imam oko in nos za to…amm…verjetno je usoda hotela, da sem malo bolj srečna, kot sicer

To bo moje… zelo kmalu. Neobhodno. Ni za prezret, ne morem zamahnit z roko…zlati trojček je popoln, dovršen, pisano na mojo kožo, tudi mojemu čudnemu nosu, ki mu 90% vonjav smrdi. Ampak ta barva!!!!! Nazadnje je podobno zadevo naredil Manhattan pred xx leti, sicer se kvaliteta slednje ne more primerjat s tisto spodaj; kar je dobro, nej slabo. In ta ščetka, dovolj ogromna, ne gigantska, pravi razmik med ščetinami, ni pretekoča, ne pregosta…zdaj imam prave metlice

…res, ni težko pasti v take ljubezni- vsaj oslepijo me ne…

My (new) Rule no.1: Dior - Black out! in ne DiorShow

Rule No.2.: Narciso Rodriguez - For Her! (zmaga!)
The heart of musk with three pulses: flower honey, amber light & tactile woods. ACHANTE!

Rule No.3.: Givenchy - ampak ne ta barva! Moja je vanzemaljska , ultra:prelivajoča bogata lila malinasta rahlo plavikast sijaj. Možno, da je Purple Shine.

Tokratna vsebina je takšne narave, kot, če bi moški postal sliko z na pol slečeno babo v božičkovi opravi …tak nameščeno pod dreveščkom Mislim, moram imet nekaj takih sladkosti. Sej ne, da delam reklamo, lahko je namig, da si greste to ogledat… pa ne bi sedaj o okusih. Moj je tak, kot je.

uživam

[youtube]GvKc50Y8_Cc[/youtube]

Dragi dnevnik, nice 2 meet u …že dolgo te nisem tako nagovarjala…al pišem sebi ali nepovabljenim gostom (ki sem jih mimo grede zelo vesela, sploh, če mi pustijo kako darilce), ampak tokrat samo tebi!

Veš, da so mi danes ljudje “sledili”! Hahaha, kdo bi si mislil. Bila sem pobudnik kršenja enega izmed cestno prometnih predpisov. Stala sem pred prehodom za pešce, bila je zelena luč za avtomobile….in je gorela, in gorela, zelena, zelena; ne iz leve, ne iz desne nobenega pleha. Malo se začnem prestopat, stiskam tist rdeč gumb, ki nikol ne deluje (V Lj imajo super sistem!) in se pripravljam, da stečem na drugo stran. Nič, pa gremo. Na moji strani je bilo kakih 5 ljudi, nasproti okol deset…da vidiš to reakcijo: grem in ne čakam na zeleno za peščce, večina me pogleda, ena dva sta celo rahlo skomignila z rameni, neka punca me izpod obrvi nekako hoče opozorit, ampak se mi nasmehne, češ: okej, če si ti šla, grem še lahko jaz Pred tem nihče mrdnil ni oz. en fant na kolesu se je odločal, pa ni mel srca kršit zakona - meni se lahk zahvali, kr morda ni zamudil srečanja s kolegom

(ne, ni bilo otrok poleg)

Na busu sem bila po dolgem času sama. To se redkokdaj zgodi, vendar je čudna izkušnja. Voznik se vsakič odloči pritisnit na gas in pojača muziko: holajdri hopsasa, kaj pa drugega…ali pač iz Net FM kake druge ubitačne štance. No pa naj uživa, saj skoz ždi na tistem sedežu in mora gledat samo pleh pred saboter isto pot.

Ponovno sem pokasirala nagrado. Imam srečo s tem. Nekoč sem redn, par let pisala v Evo…pisma so bila vedno objavljenja in nagrajena…kličem na radie, kar tako za mimo grede - dobim nagrade (potovanja, kozmetični izdelki….). Par dni nazaj za Bajago (to je usoda hotela!!!!!!), danes pa za Jazz klub Satchmo. S tem da pa imam skrajno nesrečo vedno, ko iščem družbo za tovrstne evente…katastrofa, ti rečem. Problem je, ko si človek za skoraj vse, imaš pa družbo, ki je za zelo “malo stvari” ali pa je lena, ko hudič. Sami mi ni za it, pa ne bom šla dans zvečer. ČEPRAV sem si želela karto za jutršni večer v klubu, keeeer namreeeč prideta Hein Teny in Mistakemistake (joj, ker užitek bo to): za prvega vem da predstavljajo fusion hip hop, izvajajo vse od hip hopa, funka, jazza, breakbeata, elektronike in raggea. Mistakemistake pa, kot piše na strani kluba: ustanovitelja sta brata Ivan & Edi Bon, producenta svojevrstnega elektro stila, njuno ime pa izvira iz koncepta, da se vsaka umetniška produkcija rodi pomotoma. Njihov najbolj znan komad je Leave in summer.

[youtube]FJaRIDNmeao[/youtube]…naaajs (se mi že pleše hoho)

Nehala sem delat v Zari. Hura. V spomin imam uniformo; mah po svetu pa že ne bom hodila “črna v črnem”. Sem mojim sodelavcem kupila dve vrečki medenjakov s cimetom Yes, i’m good. Kaj sem se lepega naučila? Kaj mi je ta izkušnja dala dobrega? Baje se najbolje/največ učimo na “grenkih” izkušnjah….hja…postavila sem se na piedstal, ko se je sračkalo po meni. Bilo je enostavno, za spoznanje prijetno. Lepo je bit včasih agressive in s tem progressive

Danes so me razne okoliščine in ljudje spomnili, da me čaka ogled filma jutri…Liffe zadeva, Zbegani i think. Verjetno bo šla za “osvežitev” z mano P (ampak P, neeej ne bom te prosla na kolenih, sam čas je, da še kaj drugega nardiš čez vikend. Pijača mi gre na jetra in na srceeee heh.Res), če ne, grem sama. Mimo grede…ko sem gledala 2 dni v Parizu, je bila dvorana dokaj polna, ampak prvič po dolgem času se mi je pripetilo, da so okoliški, tako zvani otroci, ponoreli. Čutilo se je, kako so bile druge zbrane, mirne duše živčne, pa nihče ni upal nič reči…mami s stopnjevano nervozo govorim, da samo še malo in se bom razpočla…pa sem se v bolj nežni obliki…dva pred mano (sicer delno, dejansko, retard - nič žaljivega in zato težko obvladljiva) sem nahrulila s pridihom romantike Naj že nehata!!!!!, tak da se je videlo, slišalo s kerga sedeža se oglaša prošnja, in potem se opogumi še ženska poleg njiju ter doda: Sam reees ja (se obrne nazaj ter me vzpodbudno pogleda), daj “ftihnita”! Pa je ratala mirna Bosna. Heh, kaj bi brez žensk (ja, načeloma je trši spol moteč)

saj ne morem verjet…. jedla sem pomfri! Torej, ko jem to ali evrokrem ali čokolino - kar se zgodi 1 krat na dve leti (ampak res - žal /ja no, ni žal/…al pa še to ne) se mi oči iskrijo Ker vem kako “destruktivna” je vsa ta hrana, ker je taaaaaaaak zelo pregrešno kalorična, ampak okus pa je edinstven….mislim, no, ne more se primerjat s kakšnim musom ali strnjenko ali prefinjenim kolačem iz ajdove moke in marcipanom, ampak…to je edino, kar jaz pojem od teh pokvarjenih živilskih proizvodov. Pa se počutim drzno, ko pride dan, trenutek, da lahko to konzumiram ….vem, sej se ne hvalim. To ni hvala

Danes se zgodi še streching. Še vedno imam nategnjeno kito v desni nogi, ne morem dat stopala k nosu, kar je zame problem ter dokaj boleče dejstvo. Se bom potrudla bit nežna. Ljudje se mi včasih režijo, ko jim omenim Pozdrav Soncu, ampak ta zadeva deluje! Dokler je ne sprobaš, dokler je ne izvedeš tako kot je treba, 4-5krat zaporedoma…ne moreš razumet teh gibov in njihovega učinka; sledijo si v nekem valu, kateri ti vdahne v telo energijo, 100% sprostitev…

work it out! [youtube]-LvMx90CdQk[/youtube] P, we dance with closed eyes

Razmišljam, če bi za nekaj časa svojim očem onemogočila vpogled v trgovinske izložbe in razne revije, kjer se kopičijo fotografije zadnje mode.

Strašno smešno, pa tud nesmiselno se mi zdi, da se oglaševalci in ustvarjalci tovrstnih potrošniških produktov lotevajo oglaševanja le-teh skozi “prizmo” golote in slavnih oseb. Tako mi gre to na živce, da si še sama ne morem razložit tega zoprnega odnosa…zelo intenzivno sem naperjena proti olepšavanju parfemov, pudrov, torb, krem za obraz, maskar in vsemogočnim glossom za ustnice.
Moške dajo na piedstal, parfem zanje v desni, levi kot…obvezno so slečeni in kažejo dlačice pod pokom, vse do korena batine. Tako, da se vidi pelvis.

mislim….živ dolgcajt, za nameček se mi vse skup zagabi. nič nezavednega v tem, nobene želje po gor dol…

Vse se sveti. Vse se blešči, vse je plastično - usnjeno. Vse je monotno, gladko, pusto, “sofisticrano”, “šik”. Kako lahko fašionistke in modne gurujke pograbijo vsak kos, ki je seveda zapovedan v eni barvi, ali dveh…najhuje pa je to, da ji barva sploh ne paše.(??)
In vizažistke!!!!!!!, ki so dobile znanje ne vem kje (ja, Milano, Pariz, NY - to ni razlog za kvaliteto) prav vsake oči, neglede na barvo in obliko občrtajo s črnim eyelinerjem, da zaprejo pogled ali ga naredijo bolj debilnega al pač totalno skreganega z vso lepoto, stilom posameznika etc

*še o dišavah* - Verjamem, da se lahko še odkrivajo izjemne dišave, ampak ko povoham zadnjih 10 novejših izdelkov s podpisom kake igralke al manekenke, se mi skremži ves obraz. Imam nos, nos za vonjanje…kakor tudi ostro uho (od 120 punc sma samo 2 slišali najvišjo frenkevco zvoka tistega dne pri fiziki na faxu)…ampak, da ostanem pri nosu: ti parfemi, te saaaanjske, mamljive, čarobne in predvsem DRZNE note, za SAMOZAVESTNE MODERNE ŽENSKE, KI VEDO KAJ SI ŽELIJO, ki so hkrati (vsakič!) IN ANGE & DEMON IN NEŽNE & FATALNE - so naravnost dolgočasne, umetne, osladne, težke, vse bolj ali manj enake. Enkrat je čist gol telešček, s tisto postavitvijo nog, drugič z obleko, ki razkriva al dekolte ali hrbet, al je naslonjena na zid, al leteča v zraku, al v zanosu s širokim nasmehom, ali mistična v temi ali bleda zromantizirana.

Posadi stekleničko na star lesen stolček, pred steno, v travo, na vejo, na tla in jo s svetlobnim efektom ter barvami ovekoveči. That’s it. (karikiram)

Začela si bom kupovat revije namenjene fotografiji. Saj jih vsakič cele prelistam, ko sem v Lj, pa si jih pol ne kupim. Ampak moraš jih imet zase…za ideje, za obujanje užitkov ob pogledu nanje…

Rada imam medeno…cimetovo…mandljevo. In zdaj vse “marke” oblikujejo izdelke, ki so pravi življenjski eliksir s POLNO VITAMINI, KISLINAMI, KOLAGENI, ELEMENTI, IZVLEČKI!!!!!!! (thhahahahahaa) MANDLJEV!, pa med je vsepovsod….in potem dodajo kot jagodo na smetani: škrlaaaattttne orhideje, japonske svile, kaviarja, sivke, ki nežno veje v provansalskem vetru, morske alg, bele vrbe in gobe šitak. Daleč so prišli - zdaj mislijo, da bodo z omembo redkih živih organizmov vzbudili v posamezniku navudšenje, fascinancijo in hudo željo po preizkusu. Mislim, verjetno jim kar uspeva.

Neka trobica stane xxx tisoč evrov. Usnjena pač (od živali, ki bo počasi izumrla, dizanj dovršen, in ima ime nekega smrtnika) Se vprašama s kolegico, če je to absurd, tragikomika ali kakšna igrica. Vse hkrati (pa sej nič novega, ampak ko se zamisliš….). Res sma skromni v svoji neskromnosti: če sem hudo bogata, ne bi za nič na svetu kupila te torbice za ta denar. Ker ta denar je v teh nekaj centimetrih, v tej delni izvirnosti, v tej koži, ki se spet seveda blešči…ta denar oz. polovico tega bi zapravila za xxxxx drugih smiselnejših, vrednejših, dolgotrajnejših “stvari”/užitkov. Moda ljudi izčrpuje, prazni, si jih lasti, je neizprosna na način, kako se ponuja.

…hoh, ko bom zdizajnzirala krompir iz Požarevca …cena bo vroča in privlačna!

Rada imam pohištvo, opremo za interier. Tu se nimam kaj pritoževat. Nove oblike, nove rešitve, kombinacija materialov, barv, vzorcev. Ampak tud z neko rdečo nitjo, ne kar vse povprek…No, moti me pač, da obstajajo obdobja in da se jih večina vseeno zgleduje po zadnjih smernicah…ta minimalizem, “hladnoča, pustoča”, poudrajanje in vztrajanje pri najpreprostejših linijah - to ni nič izrednega, zanimivega, privlačnega.

Zelo rada imam zeleno, pletenine, mehkobo, prelivanje, indijske barve, preprostost, ki mi daje občutek pomirjanja in sproščenosti, kak majhen luxuz črne v kombinaciji s petrolej, lila, safirjem s kristali Rada imam rjavo lešnikovo in temno čokolado, šampanj, antično roza, oranž-rdečo, čisto intenzivno modro, srebrno sivo…etc…etc..no, to zaj pišem tak zaradi veselja, zase…rada pišem o tem, kar imam rada. simple as that

Paše mi tudi ta poved: Upam, da se ne bomo nikoli dokopali do odgovorov ob iskanju “končne teorije vsega”; le o čem bi potem še lahko sanjali?…Upam, da bo umetnost naša učiteljica” (M. Jernejec)

“…o uat a hel…angleščina mi ni pogoj, francosko znanje je dovolj” - ampak res, kaj je v tej francoščini, madona!!!!! (sicer si upam verjeti, da pevec ni hotel povedat, kako bi se je rad naučil govoriti…sam pač je bil asociacija na tisto, kar sledi) Obožujem jo. Čist preprosto. Obožujem vse, kar je dobrega in hkrati francoskega. Morda me je nad Francijo navdušila mama, ki je bila v svojih najstniških letih druga Edith Piaf (tud sicer ji je ime Edita) - no, hočem reči, slavčka je oboževala in v vsakem dnevniškem zapisu je na koncu k lastnemu podpisu dodala H. Včasih jo prime kar iznenada; iz čiste tišine zažvrogli na vse pretege z grlenim glasom: neeeeeee, jeeee neeee regreteeeeee riiiEEEEEEEEEEEEEEEEN! Pa še res je.

Davnega leta xxx, ko jih je imela nekaj in -najst, je šla s svojima na hrvaško obalo. Ležala je na plaži, se sončila … uživala trenutke. Tist dan je imela priložnost slišat čisto francoščino - za njo je ležala punca s svojima staršema. Francozinj. Brinetka, nežna, romantična. Mama ne bi bila mama, če ne bi takoj navezala s tika z njo. Obrnila se je ter jo nagovorila. Ja, tedaj je franc. obvlada že dovolj za osnovno komunikacijo. Kmalu po tem svežem poznanstvu je odpotovala v Lyon.

Zgodil se je letos - najbolj nepričakovan klic…bila je “mamina” francozinja. Ker nežen glas, mehak in speven. Doma ni bilo nikogar. Samo jaz, jaz in jaz, ki je dvignila slušalko. Heh..to je bilo 5 najbolj posrečenih, nervoznih minut v mojem življenju. Ker sem se v tistih tisočinkah hotela izkazat, pa sem zatrokirala, ker sem bila tako navdušena, da me nekdo nagovarja in sprašuje v najbolj sexapilnem, stilsko dovršenem jeziku na svetu, pa sem vseeno samo nemočno vzdihovala, se hihitala ter ustvarila nov jezik…amm angleško-francosko spakedranščino (angleško ne razume oz. zelo malo /mimo grede: par dni nazaj sem bila pohvaljena od dveh američanov, da govorim odlično njihovo angleščino - naaajs/)! Francoščino sem se učila 4 leta. Če jo berem, razumem skorajda vse, govorim slabo, govorjeno razumem še manj. Vem pa, da bi si hitro pridobila staro znanje ter usvojila novo, če bi se lotila šnel kurza. Najboljše bi bilo seveda odpotovati v Lyon. No, torej, želela je govorit z mamo…čeprav je ni bilo, je spraševala po njeni tel. od mobitela. O, bože, torej iz Fr jo bo klicala iz stacionarca na mobija. Ok. Pričela sem ji govorit v angleščini, na kar se spozabim (pozabim na svojo raztresenost) in čudežno povrnem v svoje tuje besedišče znanje o številkah. “Voila, G…c’est: zero cinq un etc etc

…baje jih bom nekoč še obiskala. Tudi Pariz bo treba še enkrat podoživet. Najprej pa kakšno Provanso, ker se mi zdi, da je bila prva moja misel ob rojstvu, kako bom postopala po provansalskih in toskanskih poljanah….

Danes se je ponovno zgodil orientalski. Za spremembo z drugo pedagoginjo, ki dejansko poučuje pravi orietn ples. Bilo je drugače, kot sicer….delali smo na tehniki - majhni, vendar strašno “zavedajoči” se gibi, dovršeni in precizni…extremno sproščeni in hkrati osredotočeni…bolela so stegna in tazadnja, roke pravtako. V prihajajočem vikendu se bom udeležila plesne delavnice, kjer se bom naučila plesnih tehnih in pristop za mlade pamže. Potem bom lahko učiteljica plesa za otroke, kar bo koristna naložba za prihodnost, poleg mojega poučevanja v razredu. Razmišljam, če bi vztrajala v momentalni plesni izbiri, se v njej izurila in poučevala še tega.

Na poti domov, proti avtobusni…hodima s kolegico soplesalko skozi center…pri Štajercu naju iz teme “prestraši” (niti ne pod narekovaji no), vsem Mariborčanom znani, Žižek, ki si ga je spet grdo drkal pri parih stopinjah. Booože! To počne že vrsto let, žal človek bolan na umu, ki svoj dar, svoj privesek, svoj spolni organ maltretita ter ga izpostavlja samo ženskim očem. Hkrati pa je kriv, da se mi v tovrstnih situacijah batine zagravžajo za celih 24h. Sam gnus, nič drugega. No, tudi to bom preživela.

Soplesalki omenjam Liffe, ona meni Dok-Ma…povem ji, da sem si ogledala Jutranji sex - Petelinji zajtrk in pravi: ooo, a reees, no, jaz se pojavim za kratek čas v kadru na avtobusni postaji (naši, v Mb). - Kaaaaj? Kako? Reees? Uaaau!. Potem pa mi razodene eno nič kaj lepo resnico….zame bolj žalostno spoznanje. Razlagam ji, kako mi je všečn Đuro - visok, s širokimi rameni, s taaako prijetnim, dobrim (dobrim v smislu “dobro srce” heh) obrazom …potem po tihoma spominjam še prizor na postelji, ko se obrača sem in tja…njegov hrbet, mmm…no, nakar mi naznani, da je skorajda manjši od nje OMG, kakšna ogorčenost in razočaranje (saj ne da bi se poročila z njim)! Mislim, a se samo meni dozdeva, da jih ma v filmu kakih 190…kakorkoli, kamera ga je hinavsko prefinjeno pokazala v defintivno “višji luči”, enako menim za Bronjo. Mimo grede: njeno telo je prelepo. Njo bi postavila v kak italijanski film. - pa še beseda o mojem vtisu: nič fascinantnega. Noben presežek. Najboljše v celotnem filmu je pristna igra. To je to. Čeprav sem malo cincala pri Bronji..no, v bistvu, če sem čist natančna, mi niti ona niti Đuro nista bila naaajbolj prepričljiva in če se pogleda od zgoraj: čiki, sex, dedi za mizo, čiki, sex, dedi za mizo…del s Seve povsem postranski…sicer pa nihče ni izstopal, razen Gaješa. Zgodba mi je bila vse prej kot zanimiva, v bistvu zelo brezvezna, dogajanja je bilo bolj malo, ampak smejala sem se na glas kljub temu” vsemu”. Smejala sem se do solz…smejala se je cela dvorana. Res je: sprostili smo se in zaupali filmu. Čeprav se je na začetku zdelo, da se sogledalci niso takoj “vključili v platno” in komiko…delovalo je, kot da bojijo pokazat, kakoso jim posamezne situacije komične, kot da niso bili prepričani, če se določenim kadrom lahko smejijo…nezaupanje pač. Potem, ko smo zagledali našo glavno avtobusno postajo, sem dobila občutek ugodja in mičkenega ponosa, jaooo, heh - Verjetno pa so se mariborski gledalci identificirali z narečjem ter tako dobili občutek, da so zares na domačih tleh, da je film “bolj njihov”, da jim je “bliže”…komika je bla ustvarjen zgolj z narečjem, drugje je pač osebno nisem prepoznala. In res je, v ljubljanščini ali gorenjščini ne more tako izpast, slednji dve sta primerni za kako hohštaplersko, “kulsko”, fensi vsebino Moram pa se nenazadnje spotaknit ob “gole” prizore - jaaa, dotaknili so se me Vsepovsod - kaj pa drugega. Le da sem se večkrat obračala na mestu, ko so približali prizore mehkega jezikanja med usti in po telesu - v pričo mame mi je bilo malce čudno, čeprav je ta občutek čisto nasprotje temu, kako odkrite pogovore imama, sicer o vsem, že od nekdaj.

Obeta sem mi stabilizacija finančnega stanja, kar pomeni, da bo mesec december vesel tudi, kar se tiče zadovoljevana določenih potreb v povezavi z njim. Delam si že plan, kako se bom obdarila. Te dni bo povsem zadostovala roža - je, ljubim med drugim tudi rože, s tem, da bom ob koncu leta še bolj radodarna - kako nisem marala splaniranih, “obveznih” obdarovanj z bivšim. Sem že tako “samosvoja” v tem početju, pa vendar se nisem počutila sproščeno.

…in spet bo tako, da ne bom šla v Bg na “prelomni dan”…ponovno se bodo raznorazni plani xxx krat spreobrnili…. na koncu bom pristala bog ve kje. Z osebami, s katerimi sem zadnja leta praznovala novo leto, res ne maram planov….nočem bit obremenjena in odvisna od njih. Neeej! Sem pa vsakokrat živčna, kako se bom imela tisto noč - saj nočem, pa vseeno delam bum iz tega. Čakam na nek vrhunec prav vsakič…saj ne vem, kaj imam v mislih - nekaj gigantskega, nepozabnega…rada imam “bum-e” pač… divje dogajanje, ne pa pijuckanje ob mizi ali kako nevtralno home made žurko, ki na koncu izpade kot slaba verzija sedmine. No, bomo videli.

a grem spat? morda pa še imam malo energije za Osnovne delce…gremo, gremo!

Torej nekaj časa je bila “moderna” beseda majkemi/ti, tokrat pa virusno razhaja takle bomo rekli ali takle mamo. Hm, ok. Zdi se mi, da sem slednjo uporabila tudi jaz v enem izmed preteklih postov, toda avtomatsko. Ja. od danes naprej se ji zavestno izogibam.

Še vedno težko verjamem svojim očem, ko vidim v nedeljo maso ljudi, ki si utira pot med tekočimi stopnicami, mizicami lokalov ter policami, polnimi potrošnega materiala. Nedeljski šport ali sprostitev že ob 9.00 - natanko ob 9.00 in konec le tega ob 14.57 (zaprtje trgovskega centra ob 15.00). Dejansko. Ljudje si ne želijo utrgat niti urice dlje za spanje, bojijo se sprehodit po dežju, si v “soju sveč”, ob prijetni glasbi, z lastno družbo skuhat kofi ali natočit deci vinčka, z doma spečenimi mafini ali jabolčnim štrudlom….recimo. - Ne, oni vztrajno hitijo ven iz hiške, ven iz sebe, ker jim tudi Discovery že preseda. Da ne govorim o TLPju, NLPju…kakorkoli…

en mimo grede podatek, morda dva bežeča: moški si iiiizredno radi na VELIKO vrtajo po nosu. Mislim, da se tega zelo dobro zavedajo. To nečedno dejavnost pogosteje in skrajno očitno počnejo v javnosti, predvsem v avtomobilih ter avtobusih. Pustimo “praskanje” po mošnjičku - to me ne bega. Bega me, da to počnejo skrajno lepi moški. No, lepi…preveč “lesketajoče” se to sliši, hočem reči skrajno luštni dedci. Govorim glede na lastno statistiko v zadnjem mesecu. PLUS - dokazano je: ženske so bolj malomarne, kot moški. Tako na wcjih, kot pri pospravljanju/odlaganju tekstila nazaj na police (v trgovinah). Da (mi) pusti zokne sredi spalnice? Mala malica. Nič zastrašujočega…Sicer pa sem se odločila, da bo moj naslednji pravi moški (akhm) pedantnež. Soliden pedantnež. In dam mu en nasvet: naj ne pove takoj kaj vse zna, ker mu bom avtomatsko “vse tisto” takoj prepustila, da opravlja sam!

Ne maram dneva mrtvih. Upiram se obisku groba mamine omice in babice. Ena od njiju je prapra…ne vem, katera. Vem, da je Ano (omica ali babica?) imela strašno rada. Večkrat jo spominja. Pa vendar, ta dan je postal tako osladno “fensi-šmensi”, tako izkoriščevalski, pocukran in naravnost ogaben, da me letos tam ne vidijo. Banalno mi je prižiganje svečk, še večji zločin je postavit na grob vence in/ali šopke umetnega cvetja. Največji kriminal pa je prodaja kostanjev in velikih austinovih lizik pred vhodom na pokopališče! Kaj se gremo dandanes…boože.

Žal mi je, ker ne morem na grob očetovih staršev. Pokopališče, kjer sta ona dva pokopana je takšno …amm…dramatično. Veliki spomeniki iz svetlega kamna…večina ima poleg še črne marmornate plošče. Ne vem kako in zakaj, ampak tamle očitno z lahkoto spregledam maaasssooo! plastičneag cvetja, ker je samo takšno in nič drugačno. Eksplozija nagravžnih mavričnih barv, ampak biti tam, ob grobišču je poseben občutek. Morda zato, ker sem na tista tla tako navezana, ker imam nanju tako lepe, “polne” spomine, ker težko dojemam, da ju ni in me navdaja neka skrivnostnost…

Še malo…otroško veselje me daje, ko se sprehajam po decembrskih ulicah, med smrekami, polnimi lučk, med stojnicami, kjer se kadi od marsičesa, po zasneženi poti Pohorja, proti večeru, s popolno tišino. Tudi letos bi rada doživela staro Lj v tistem času. Pravljičnem. - Zato sem tako rada xxx krat gledala film Sam v NY s Culkinom, ko so dogajanje umestili v božični čas in je metropolitsko mesto vred s Central parkom bilo brez primere noro lepo!

Sedaj pa pisat vabilo za obletnico mature. 5 let mineva. 1. decembra ima, da se vidimo. Kaj bi vi, bivši 4.a., brez mene

Spomnila sem se lanskega decembra. Kraj zločina Celovška, po dolgem in po čez. Poljubi na vsakem koraku. Tisti poljubi so bili daleč najboljši - e.v.e.r. Kako jih le opisat oziroma kako ubesedit poželenje, hotenje, silo, strast, tisto nujnost, tist imperativ - do it! in the best simple way. Hlastanje. S stilom.

Bilo je že govora o poljubih, govora o sexu, poželenju & Co. Ni in ni kraja temu, ne vidi se konca izražanju enkratnih, čudovitih občutenj pri tem početju - koža na koži. Kako ne morem pozabit tiste noči. Morda bi si želela, da se izbriše iz spomina ta eskapada, ker imam, sicer neutemeljen, občutek, da takega pristopa, takšne energije ne bom več doživela, ko so v igri ustnice in jezik - pa mi je žal, bi mi bilo…

Preprosto sem drhtela, “nasprotnika” bi kar pokopala pod sabo, ko sem ga že tako imela prilepljenega na sebi in bi si ga želela še bolj. Ko ne veš kje bi še grabil …dobesedno, ampak res dobesedno jemlješ sebi in njemu dih.

Lahko so samo poljubi fenomenalni, vanzemaljski, medtem ko je druga spojitev lahko dokaj mizerna ali pač neudarna. Najboljše pri vseeeeem tEEEEEm pa je, da si svoboden moralizma, tehtanja, obotavljivosti, lesenosti.

Poljubi, ki te razorožijo in ne veš kdo ali kaj te ima v oblasti.

”””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””

Zdi se mi, da sem sanjala. Spet. Dvojec, ženski…moja malenkost v vlogi soigralke. Zdaj mi prihaja naprej…seveda! Ne spomnim se, katera je bila, ampak jo poznam. Kako lahko tudi v sanjah obudimo vse čute in uživamo. Se izživimo, izživljamo, gremo v globočine, blisknemo v višave. Ponavadi se počutim breztežno, vem, da čutim jaz in vem, da so ti občutki, vse drugo je kot megla.

””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””

piše: če jo gledaš od spredaj je očarljiva, če se zazreš vanjo od zadaj, te po njej popade hrepenenje, če sedi je takšna kot obla kupola, če stoji kot drog prapora. Če leži - kot mehka postelja.

….eden izmed lepših opisov, v srčiko. Zgodijo se asociacije, fantazije z razsežnostmi, poželenje. Poželenje. Ideje. Cilji. Vznemirljivi načrti, ki se morajo zgoditi spontano.

Samo bedne, površne, predrzne želje je moč zadovoljiti;

velike želje, želje, vredne človeka, niso nikdar potešene. (Elias Canetti, 1973)

…ne verjamem ti, Canetti. Zakaj bi sploh bilo v intimi nekaj vrednejše od drugega, zakaj predrzno…če pa samo je. Želja. Sama po sebi samo želja. Večplastna, obarvana, raznoliko dišeča, flexibilna, mala-velika, nikakor pa ne površna. Preveč paradoksalno. Tudi globočine imajo svoje površine, plitkosti. In vedno se da sebe potešit…ker enostavno ni časa mislit na ta klinčev moralizem, ki nima veze z ljubljenjem in ljubeznijo, z užitki in srečnostjo.

Nekje je pisalo: sila brez morale, ki opravicuje katerikoli cilj. Brez definicije.

[youtube]3TPv8c6LMPs[/youtube]

Središče me je spet zvabilo v dogajanje. Jutri se sicer (of kors ) vračam domov.

V Lj je zadnje čase, ko sem tule, vedno dezevno. Očitno že tako mora bit, ni drugega, kot da dezuje in sem jaz vedno brez deznika in potem seveda mora posijat sonce…

Danes smrdim po krompirju. Sicer je bil odlicen, doma specen od 3 zensk. Tud vceraj je smrdalo v enem izme Lj klubov - strasno- po potu/znoju/šššššvicu, saj je sedaj tako verjetno vsepovsod, toda tokrat sem ga osebno zares imela v nosu. Ogabno. Pol sem povohala se sebe in glej ga zlomka, da se disala cel vecer ko rozica.

Imel me je, od zadaj drzal za boke in pas….nisma spregovorila besede, nisem se obrnila niti enkrat, ampak je bil prijeten, pasalo mi je, nujno sem potrebovala tisto nekaj…potem me je poljubil nezno, nevsiljivo na vrat…mravljinci po celem telesu…dala sem glavo v znak nazaj in zaprla oci. Po ne vem kolkem casu sem zares plesala - “klubsko”, super, cist švung, padla sem v atmosfero, ampak se je vse skup prehitro koncalo. Zal mi je tudi zanj, ker je sel zame po pijaco (tedaj sem ga prvic videla v obraz, ceprav v pol temi), pa sem mogla nenadoma it, brez “adieu”! Mela bi ga, se kako, tist vcerajsnji vecer.

Dezuje. Res mi ne pase tokrat taksno tecno vreme. Morda pa bom z deznikom po cesti vseeno dobila kak navdih za dobro pocutje.

Mama mi je nasla skornje. Dva dni nazaj sem si kupila dvojne nove - ker dober obcutek, pravo mickeno veselje. Čudno…no, ja, skornji so bili v hisi in jaz sem jo obrnila na glavo, zginli so…ko mama išče se vedno vse pojavi. Good.

grem…caka me kofi v tandemu. nisem sicer strasno razpolozena za aktivn cvek, se mi spi, ampak bomo kar se da prijetni za druzbo. vse za dobro drugih. naj bo se kdo zame taksen.

Zadnje par dni v Zari mi gre dobro od rok, od ust, od svetovanja…sicer imam probleme z nogami - očitno je vseeno al sedim al’ stojim 8h, bolečine so dokaj močne, in na koncu sem fizično ubita, prav čudi me, da imam tako občutljiv žilni sistem, očitno nekaj ne štima s krvnim obtokom…moram k specialistu. V njihovu uniformi ne zgledam slabo - ja, sicer črne barve ne prenašam najbolje.

Včeraj sem stregla Darkota Filipovića, ga torej tudi spoznala…kero presenečenje! Sprva sploh nisem bila prepričana, če je res to on…po nakup je prišel z mojo bivšo sosošolko (nekdanjo 1.spremljevalko ene izmed bivših miss slo) - tud to me je začudilo, kako ona dva tule. No, v petek je Darko pel v Bumerangu v našem jako lepem mestecu, pa nisem slišala nič kaj o nastopu…tam se je spoznal s T., in tako je naslednji dan preživela z njim njegov prosti čas, bila verjetno njegova “vodička” po Mariboru. Načeloma sem do znanih osebnostih, iz bilo kere vrste, zelo zadržana, nisem, na znam bit prava fenic, sploh pa ne poveličujem nikogar, nisem za to, da grem po kakšne avtograme ipd flance. Se pa mi je sedaj torej tretjič zgodilo, da sem imela bližnje srečanje z znano faco in sem kr malce zatrokirala. Tak, čudno se vedem, zmedeno in zadržano.

Prvo je bil Plestenjak v Samsari. Tisto noč sem bila kar opita…njegove glasbe ne maram, tud mi ni všečn…ampak nekako smo se ob odhodu iz “diskoteke” srečali pri vratih. Jaz s kolegicami in on želimo izstopit hkrati, pa se “po moško” odloči prvo nam dati prednost, jaz sem šla zadnja…stegnem jezik in mu rečem kakšen kvavalir je. On se smejka mladi ženski v ksiht in jo popravi pri očitni slovnični napaki, se zahvali, češ “oh, saj res da sem takšen” in nam zaželi lep večer.

V KMŠju (tud ne vem več kdaj) je pel Kreslin. Njega imam rada, pa še všečn mi je, pravi dec. No in v ozadju, blizu šanka stojim, ga poslušam…poleg je bil narejen - improviziran- “backstage” Vladek se za par minut odpočije in stopi v ozadje….stoji pol metra od mene…ljudje rinejo v njega, se derejo Vlaaaaaadek, Vlaaaadek, ga tapkajo po ramenih, se hočejo z njim menit, ga hvalijo….men se ves prizor zdi skrajno smešn…stoječa ob zidu, v nekem kočljivem položaju, niti ust nisem odprla, samo gledala sem ga, se rahlo smejkala…ko so takole v njega rinili, se spogledama in mi pomežikne, skomnigne z rameni - ker lep trenutek. Nič besed - pa toliko “dorečenega”

No, in včeraj Darko. Pravi šečeru, še deški obrazek, velike oči z dolgimi trepalnicami. Tako simpl in dokaj zgovoren. Tekoče sma se menla v srbščini, preplavila me je nostalgija…ta moj odnos do juga je prav res specifičen. Sestra niti približno ne goji takih občutkov…zdelo se mi je, kot da se poznama že vrsto let - “braća” per say. Me je melo, da se vrnem z njim v Bg. Sicer pa mi ni z jezika nič kaj dost steklo. Probaval si je čevlje, jakne, mikice…iskala sem mu pravo številko, ga nekaj malega vprašala, kaj sploh počne tu, kako se je imel prejšnji večer…Potem je stopila do njega neka punca in mu dala vizitko od Coffee shopa; je dejala, da ga je opazil njen oče, ki je šefe tega lokalčka v Evroparku ter da ga vabi na kafe. No, tako je, če si tako zvano slavn. Povsem mirno se je odzval, se zahvalil…in sta šla…

Zadnji mesec dni sem “objeta” od nosečnic. Keri baby boom! Kaj se dogaja?!?! In zakaj ravno jaz vem za toliko bodočih mamic, ki jih za povrh še poznam?! V bistvu sem doživljala zelo nejasne občutke ob teh novicah…tako zmedene, kočljive, rahlo utesnjeno sem se počutila, začutila sem neko nepojasnjeno ljubosumje, ampak ne zlobno seveda, heh. Vse te (okol 4 jih je) so mlade, nekje moj letnik… pogled nanje je takšen: imajo že urejeno življenje, odgovorne, “zaključene”, zrele (ja no, govorim bolj površinsko), vedo, kaj bi rade, nekje napredujejo…to so bili v zadnjem času rahli udarci na moj ego, nezadovoljstvo s samo seboj…dogodki okoli mene izpadejo tako bombastično, kot velika, ogromna opozorila, ki me svarijo, kažejo kje sem jaz med njimi…Potem seveda pridem do razumevanja, da ima vsak svoje, zares svoje življenje in da so življenjski stili tako drugačni, nujno si nasprotujoči oz. nujno drugače formulirani, sploh kar se mene tiče, ki očitno ne spadam med wheee-wheee ljudi. Sem videla neko novo knjigo s podobnim naslovom, o tem, kako današnji guruji s how to be-ji in knjige zavajajo sodobno družbo….ok, že preskakujem. No, torej, ja posledično se mi vzbuja materinski čut, želja po posedovanju nekaj taaako mogočnega - novega življenja…v nekem trenutku sem si mislila, kako bi bilo to nujno, da ga imam sedaj in se posvetim samo njemu, na sebe pozabim, ker itak ne znam najbolje manipulirat s svojo bitjo - bullshit ja. Nakladanje, neutemeljen pesimizem in nerelane želje za mojo stvarnost. Saj vem, še preveč dobro vem zakaj in tako to vse, te misli in pogled na to, kar sem momentalno.

Torej, zelo sem vesela za bodoče mamice. Rada jih poslušam, kako preživljajo te nosečniške mesece… čeprav še nikoli nisem upala vzpostavit pogovora o tem, kaj zanje to pomeni, kako dojemajo nov korak v njihovem življenju, kako razmišljajo o tem dogodku, o novi odgovornosti, kako neverjetno, mogočno se jim zdi maternistvo…ali se česa bojijo, kaj pa o suverenosti, o odločitvi za starševstvo…

…in potem mi pade na bučo nekaj podobnega skali ter mi odzvanja, naj se osredotočim na mojce cilje in doseganje le teh (le kateri so?!), naj se posvetim sebi, se zorganiziram, pomirim, sprostim in ne dramatiziram.

Gledala sem film Tajnica na Slo2 par dni nazaj. Noro dober film. Povsem me je očaral, najbolj pa me je presenetila glavna igralka Maggie Gyllenhaal. Mislim, skozi celotno igro sem jo na novo vzljubila. Nisem prepričana, ampak zdi se, da sem jo prvič videla v filmu. Prepričljiva, predana vlogi, kot, da bi lahko dejansko bila takšna v realnem življenju. Njeni dve vlogi - eni izmed mnogih, ki jih odigramo v različnih situacijah. Nisem je imela za žensko žensko, The žensko, toda tule - kako je v mojih očeh postala privlačna, posebna, ženstvena, originalna, ne tipična. Gledala sem jo z užitkom, njen obraz, ki je bil v različnih kadrih vsakič spremenjen, toliko izrazov, toliko različnih občutenj. Povsem me je prepričala in enkratno bi bilo, da si pridobi svoje mesto med pravimi igralci. Je na dobri poti. Kamera je večkrat “prilepljena” na obraz, nasplošno me je scena z barvami in detajli malce spomnila na film Amelie Poulain. Dovršenost v detajlih. Nista vzbujala pozornosti samo karakterja obeh igralcev, ampak tudi okolje v katerem sta se nahajala…Film na nobenem nivoju ni dolgočasen, vedno z nečim preseneti, postavlja te pred dejstva, pred tisto, kar velikokrat “preslišimo”, nočemo videt ali moralistično ne doživet…

V zgodbi sem se v določenih trenutkih “našla”, kar je zelo pomembno za moje užitke ob gledanju filma. Čist iz psihološkega vidika…pa tud osrednji “problem” obeh protagonistov mi je odprl nova vprašanja, soočenje z določenimi segmenti mojega življenja, tehtanje, razmišljanje, presojanje, uvid, spoznanje, namig k skušnjavam…videli jo bomo kmalu v novem filmu Trust the man - ali pa se motim in je že bil v naših kinih?!?! Upam, da ne.

No, dodajam dva “delna” komentarja na film Secretary (2002):

Steven Shainberg’s “Secretary” is one of those rare small-budget movies that deliver the impact of an A-list blockbuster. Watching it, you feel its powerful images and plot material would be comfortable in the hands of megastars in a budget-straining production.
We are asked to consider the plight of Lee Holloway (Maggie Gyllenhaal), a young woman recently released from a mental institution, and her boss Edward Earle (James Spader), a martinet strung so tight he’s a candidate for the rubber room himself.

/…/ Edward orders Lee to bend over his desk and look closely at the letter. When she does so, he gives her a sound spanking. She takes it, never budging to resist. /…/ But “Secretary” isn’t about spankings, it’s about redemption. Lee and Edward, now drawn together in a symbiotic relationship, realize that they are meant for each other.

***********************

Of all the subjects you can think to be covered in a sensitive and touching manner, sadomasochism probably isn’t high on the list. It’s not exactly material that lends itself too well to a family movie night in, is it? But then “Secretary” isn’t exactly a family movie but one which constantly surprises and delights with two genuinely affecting performances, even if it’s not quite to everybody’s taste. It’s a wonderfully small, compact movie as opposed to a big-budget blockbuster and it’s all the better for it. /…/ A film about two social misfits falling in love is unlikely to have mass appeal but “Secretary” deserves to be recognised as a wonderfully different look at relationships and the way we react to things which, in all probability, are alien and unusual to us. In truth, the most provocative thing about the film is the DVD box cover where a woman is leaning as far forward as she can. It doesn’t quite ring true - I once saw the film with someone who self-harmed and she wished it was as easy to give it up as the film suggests - but “Secretary” is much more believable than something like “Hitch”. As I say, it’s not for everybody but it is certainly a challenge to your preconceptions. It’s always pleasant to find a film that surprises you in a good way and “Secretary” is definitely a nice surprise.

Ob tem sem pomislila na meni ljube igralce ter druge velike posameznike, s katerimi bi šla na celodnevni izlet in doooolgo kavo Juliette Binoche, Julianne Moore, Kate Winslet, Kate Blanchet, Judy Dench, Anais Nin (predvsem zaradi njene skrivnostnosti), Slavenka Drakulić, Momćilo (Bajaga), Freud, Barry White, Whoopi Goldberg, Michelle Pfeiffer, Johnny Depp in še kdo bi se našel. Lahko bi mi bili navdih…jap. Tudi Dali in Hundertwasser.

Post sem prekinila z nedeljskim “izletom”. Spet v sobici, ki bo kmalu ogreta, ravno primerna za…hja….pač…ok.. Končno sem letos zaužila pečene in kuhane kostanje. Z mamo sma predhodno (pod Pohorjem) z užitkom grešili še z drugimi sladkostmi. Čeprav je bilo burno pred odhodom in sma protestno zapustili hišo, na poti v avtu pa se začeli smejati človeškosti in življenju, je dan prešel v večer zelo blagodejno.

s čim bi zaključila to napletanje…..hm….čak…

“When we least expect it, life sets us a challenge to test our courage and willingness to change; at such a moment, there is no point in pretending that nothing has happened or in saying that we are not ready. The challenge will not wait. Life does not look back. A week is more than enough time for us to decide whether or not to accept our destiny.”

Zadnje par dni se rešujem z glasbo. Tokrat sem dala pesem No one na stran, prednost ima nov Cd Eastern Europe - music from motion pictures soundtracks (www.mk2music.com). Nekaj filmov in izvajalcev: Beautiful people, Black cat, White cat, Time of Gypsies, The year of the Devil, G.Bregović. Ghostland, Adrian Simionescu& L’orchestre Marin Ioan…za 5evr v Konzorciju.

Iz filma Gori vatra, pesem Iznad Tešnja zora sviće (jasna Zalica) vrtim non stop…čist me gane, da občutek borbenosti, upanja…hkrati je otožna in “srečna”…ob njej sem dobila asociacijo, da brez začetka, konca padam na veliko odejo iz perja, ponavljajoče, ob tem je izdih vedno globok, težak, sproščujoč…

[youtube]3ObsywMXRVk[/youtube]

Ne vem, če je že na našem trgu, toda novejša knjiga DON’T GO TO WORK ON MONDAYS deluje iiizredno zanimivo in privlačno. V njej dobite odg na to, ali je tek slab za naša kolena, ali mobilni telefoni povzročajo raka, ali ob vadbi na “prazn želodec” zgubimo več maščobe, ali zobne ščetke širijo obolenja etc etc Na koncu opisa knjige piše takole: Essential reading. Btw, the answers are: unlikely, no and yes Napisal jo je kolumnist NY Times-a. V njej se sooča z raznimi miti…knjiga je lepo zajetna, takale je naslovnica:

Orgasm farmy je največji vir sex - igračk na svetu. Stran je napisana “od ljudi za ljudi” - vsebuje odkrite kritike o praktično vseh možnih sex-toysih pod našim milim nebom. Sajt vodi sex-toy expertinja Bonny Hall. Zadevca, ki je med aktualnimi terje za uporabo “after dinner”

Good Vibrations Large Massage Bar

£7.99.

Našla sem še en nov sajt, ki ponuja instantno “podržko” za naše (jake, raznorazne življenjske) skrbi … nisem si še ustvarila pravega vtisa, sicer pa je take “šnel kurze” smiselno bolj premišljeno uporabljat. Vsekakor lahko ženska da kak dober tips svoji kolegici, ko ji zmanjka idej www.reallyworried.com - njihov slogan = Problem shared is a problem halved. heh

Natalie Imbruglia je nazaj… [youtube]Fp3ehUd2odE[/youtube] Všečno!

Lušta se mi vrooooča čokolada (prostovoljec me lahko pelje tudi semle: http://www.hotchocolatechicago.com/) , v veliki skodeli, najlepši, najbolj dovršeni…sedeča v veliki nizki zofi, oblazinjeni s pouštri indijskih barv . I need overdose v tandemu!!! V poštev ne pride nobena Milka ali Gorenjka - nix, nix. Poleg tekoče VROČE, še lukzusno malo, luksuzno prefinjeno, luksuzno okusno, in seveda z estetskega vidika vrhunsko. Recimo tole:

Čez pol ure grem na moderni orient. Morda pogrešam malo več dela na tehniki trebušnega, sicer pa so koreografije zelo utečene, plesne, mehke, očarljive. Amm, ugotovila sem le, da samo meni ne stoji ruta na bokih in tazadni. Ne vem kako in zakaj, ampak očitno si jo ne zavežem na prav način. Leva stran zelo žvenketa, desna skoraj da nič…pa boke kar ven mečem Še okol đošk bi jo potrebovala - super efekt, ko se šejka z zgornjim delom, roke so razpete vztran, život široko odprt “navzgor”, v rahlem plijeju po ritmu hodiš naprej, spiralno… it works

Si naj pobarvam lase na “šokola(t)” al mahagoni? Sicer pa vem, da bo moj naslednji parfem Coco Chanel Mademoiselle

Pour FIN še ena iz novega Cdja… [youtube]DwA_Zg_z-FI[/youtube]