Za zeleno zaveso Iz globočin

Definitivno, da je um zabetoniran. Ima malo kondicije, počuti se pijanega, utrujenega. Stagnira. Kje je zadnji maraton, kje zadnji pravi dril.(?!?!) Kaj počnejo celice in povezave obeh hemisfer….so zaplavale globoko daleč v ocean, tokovi jih premetavajo, one, na videz brezizhodno, pustijo času, da jih oblikuje, da jih vodi v negotovost, brezkompromisno tepta njihovo celoto, da popuščajo, zgubljajo.

ena za popotnico: [youtube]im2SoltmZEc[/youtube]

Psihofizično bolj ali manj počasno funkcioniranje predstavlja del pojma životarjenje. Ne pri vseh, sigurno pa pri nekaterih pride potovanje skozi življenje do te točke, ko stagnira, kolapsira ter se po liniji najmanjšega upora preda negotovosti, nejevolji, mičkenim izbruhom nezadovoljstva, neodločenosti, prevelikemu tuhtanju. Zmeda. Velike oči, ki s svetlobno hitorostjo begajo sem in tja, um, ki se kisa od neproduktivnega razmišljanja.

So eni, ki v času stagnacije popolnoma odpovejo, ohromijo. So drugi, ki se jim to ne zgodi. Nisem ohromela. Le to je (no, vsekakor dovolj!), da sem se zadnje leto počutila nemočno, neproduktivno, zdolgočaseno. Misli so delale ob mračni svetlobi, namesto, da bi nanje vedno sijalo močno goreče sonce. Ukvarjala sem se s problemom - z ležernostjo, lenobo, odpisom, z rokami v zraku…črpala sem iz sebe vse možne vzpodbude, med tem so si me&myself&I šli strašno na živce, težko so se prenašali, razočarani nad mizernim stanjem, nad tem, da se je to možno zgoditi bitju, ki je videl sebe v poziciji pod “srečno zvezdo”, ki je verjel vase, da ni eno sivo povprečje brez življenjskega elixirja. Kot da je zima v meni trajala 6 in + mesecev.

Sama sebi sem dokaz, kaj pomeni biti del intelektualnega napora in kako je, ko delaš vse drugo razen slednjega. Kako nujno je, da so naši možgani vsak dan aktivirani, da vse živi, “migeta”, teče, se pretresa, napenja…da se ves čas nekaj procesira, da se išče probleme ter se jih uspešno rešuje, da se ustvarja in doživlja, vse na temeljih energije, volje, želje, pozitivnega duha.

Utrujena sebe. Utrujena sitnobe, natakljivosti. Kdo bi si mislil, da je v enem človečku lahko vse to, da ima toliko “kož”…ko se levi in v toku časa živi različne dele sebe. Ni si ves čas enak, presenča se, iz njega veje karizma, drugič je ta potlačena…in se pokaže nek tujec, katerega se telo lahko hitro navadi, nabit z drugimi občutki, z drugimi pogledi na svet, z drugimi mislimi - bolj ali manj smrdečimi. Sebe je dal na ignor, pozabil, kaj JE pomembno, kje so pravi smisli, kaj ga oživlja.

Vesela sem, da sem, kar sem v svojih temeljih. Pomirja me misel, da se vsega zelo zavedam (res mi dol visi, kaj menijo vsi drugi, drugi, tisti, ki niso jaz, ki se ne morejo naselit vame in začutit koga predstavljam, kaj vse sem, in kaj vse sem lahko ter besedičijo, pametujejo kakšna sem, kakšna bi morala bit in kje ga fušam. Včasih se vprašam ali naj verjamem vedno bolj bolni mentaliteti premnogih ljudi, čeprav obstaja ena teza, da smo tisto, kakor nas vidijo drugi) in da vem, da ne bom skopala sama sebi jamo, kamor bi se nonšalantno vrgla ter čakala na lepše čase. Vem pa, da se moram v mojem malem svetu borit (naj se sliši še tako osladno in viteško) z za marsikaj, moram se gnat…glede na to hitro, neustavljivo življenje izzven mene, del katerega sem in od katerega sem hočeš, nočeš odvisna. Moja ležernost, ki me spremlja kot senca, ne more preživet v takem okolju, niti jaz ne želim…Včasih bi se lahko okarakterizirala za nepobošljivega sanjača, boema, ki kot tak živi v drugi vzporedni realnosti, katere drugi ne morejo videt.

Zapleteš se v kaos razmišljanj in kompliciranja zaradi ogorčenosti nad tem, ko veš kako si nekoč bil naspidiran, vsestranski, živahen, potem pa te je zbilo nekaj na tla in živiš povsem drugače. Veš kaj rabiš, veš kaj ti manjka, veš kaj hočeš, veš kaj je prav, kaj je bolje, kaj koristneje, živiš v ugodnem okolju, ki ti nudi vse pogoje, da živiš dobro, če ne zelo dobro…pa si zgubljen. Občasno doživljaš ognjemete, ki pa prehitro minejo…

No, megla, dež, grmenje, mrak, toča in njim podobna naravna sranja (ki imajo tud svoj čar, ja) seveda ne trajajo celo večnost, tako je neizbežno, da za tem posije sonce, nebo se razjasni, pa zasliši se vreščanje ptic, potočki žubore (zdaj mi gre na smeh), planet ozeleni, topel veter zaveje…prideš k sebi, se spet najdeš, zgodi se klik, slečeš staro kožo, naenkrat vidiš popolnoma drugače, misli so sveže, peklenšeč zgine, kar kričal bi od energije, ki se nabira in čaka, da se jo nekaj manifestira…ampak je proces. Verjamem da koristen, poučen, nadebuden, morda celo zabaven, koncu koncev bi lahko bil tud lahkoten. Ker, neverjetno je kaj si lahko človeški um vsega namisli, kako si oteži bivanje na tem planetu, kako si lahko v vsakem trenutku pričara absurde, nesmisle, bedastoče in zatrokira naravo, ki si želi čim bolj tekoče funkcionirat, v prostoru, kamor je bila “postavljena”…njeno delo je, njeno poslanstvo, da se otresa balasta ter živi od samo dobrega, lepega, koristnega, všečnega, prijetnega. Da se razvija, ker mora napredovat, ker ima toliko še vsega za odkrit in podoživet. Mora se dogajat.

http://www.youtube.com/watch?v=vec1eOH6TUQ 

Nočem umreti, ne da bi živela. (kdo je to rekel?)

In potem me gibanje ob glasbi preobrazi. Vsakič ko padem iz stabilne točke, ki še ni dobila pravih korenin, me fizična aktivnost predrami, brcne v pozadino duha, prižge se zelena luč. Saj res! - I’m alive. Hura. Tu sem…maham si z rokami, skačem in se spakujem, da bi vzbujala pozornost…pri sebi.
Saj ne, da je bil prelomni prav trenutek včeraj na plesu…misli bilo je v času plesa, da, včeraj…prelomno gor al dol….ko sem začutila kako nujno sem potrebovala dril, intenzivno gibanje, da sem iz sebe spravila “tone” vode, da sem vrela, da sem globoko dihala, zavzemala pozicije po celem prostoru in vmes pustila, da je kisik preplavil vse predore v moji notranjosti, da je zbudil Psiho, ki je potrebovala šus, vzpodbudo, lastno ne od drugih oseb. Pridem do točke v koreografiji, ko se v bokih začnem zvijat kačasto, kot da gnetem, počasi z občutkom, z rokami delam linije, desna noga me vodi in se v abstrakciji spiralasto dvigujem…to je del, ko Cica Mica dela, kot je treba, dela v stilu Cice Mice zavestno, čutno, premišljeno, živo, energično…s tem sprošča v sebi negativne sile, išče izhode, jih najde, zravna se ji hrbtenica.
Vprašanje še vedno ostaja, zakaj ne izrabljamo ostalih 80-90% naših možganov, katere poti še moramo ubrat, s kakšnimi izzivi se spoprijet, da bi ostali na gladini in tam ustvarjali valove, ne pa ostajali na eni točki v globini ali preveč krat potonili na dno in se s preveč truda dvigovali na površje…

Življenje si moramo lajšati, glede na to, v kakšnem živimo…namesto, da bi samo po sebi bilo že preprosto lepo (vključujoč prelomnice) heh…mi smo edina rak rana vsemu. No, neglede na ostale, mi je edino pomembno, da se spravim s samo seboj, da dosežem tisto neko točko, ki ni povezana z materijo ali formalnimi uspehi, ki jih pričakuje, zahteva družba. Gre za tisto v sebi, kar zahteva popolno pozornost in redno nego, polnjene, širjenje…odkrivanje, preizkušanje vsega, kar sem, kar še ne poznam, pa posedujem - neodvisno od vseh drugih.
Ni večje umetnosti.

Jaaaa, bodi cica mica, mešaj-mešaj Kako jo slišim, koreografinjo, vzpodbujajočo v tem delu, ko želi, da se opazi bistvo giba, ki ustvarja strašno energijo. Ples me oživlja, vred z glasbo. Polni me, dela hrabro, računam nanj, zaupam mu.

Danes sem našla še zadnje knjige, ki so nujno potrebne za pisanje diplomske. Kakšnih 20 se jih bohoti na mizi. Ni več kaj, treba je začet. Čeprav mi je start za znoret zoprn…prav to me zadnje čase tako muči…da se nisem nikamor premaknila, poleg dela (učenje plesa), ki ni takšno, kot bi si želela (vsebinsko) …no in se spopadaš z mlini na veter kihotsko, s tem da se niti po glavi ne popraskaš…imaš koncept, si srečen, da te čaka pisanje o temi, ki ti je blizu, potem pa se zezljaš s kretenizmi, ko prelagaš, ker se nečesa bojiš. Kakorkoli, zadeva se premika na bolje…to preseravanje dobi svojo maligno obliko, ki jo je treba takoj odstranit. Rabim zrak! Akcijo. Proakcija bo sledila. Verjetno bom vesela še bolj zato, ker bom vedela, da sem se čist sama spopadala s samo seboj in prebrodila brez dodatnih pripomočkov najtežjo oviro, ki lahko obstaja: lasten um.

Gre cica mica zaplesat tist del, ki jo oživlja, potem si naredi agendo za naslednji teden, se vrže prej, kot sicer, v horizontalo in se veseli jutršnega večera, ko bo po dolgem času nočna ptica.

nekaj, kar je vplivalo na ta moj zapis posredno…nekaj, kar me je navdušilo, dalo mi je mislit: [youtube]dAfaM_CBvP8[/youtube]

 

Objavljeno v 18.01.2008 ob 21:10 in zapisano pod Pod smetano, Čudne. Komentarjem lahko sledite preko RSS 2.0 vira. Lahko napišete komentar, ali jim sledite preko trackback s svoje strani.