« Za lahko noč delim glasbo.
Nedeljska »

Blazno resno

Huuuh. Včeraj, med sestavljanjem koreografije za klince na pesem Lollipop od Mike (res dinamičen komad, pa še otroški glasovi v spremljavi), sem dobila enkratno potrebo po pisanju. Nekaj mi je reklo: ja, zdaj piši, 100% si to želiš, ustavi glasbo, skoči na stol! :ensmajlkisepatetičnosmejka:

Po tem, ko sma z mamo ustvarile arijo, kjer sta se bila močan moj in njen, zadnje čase, bolj ali manj rezkav glas, je mlajše veličanstvo odkorakalo v sobo. Delovala sem zelo vihravo… elegantno konkretno zaprla vrata, za piko na i se zaklenla, vrgla na posteljo in pričela listat “Naš List” (sej ni treba 3 krat ugibat, kaj bi naj to bilo). Ugotovila sem, da me spet ne zanima aktualna tema (tista mikro PIIIP zadeva), da me veseli pogled na Mr.Mojota ( :oops: nič nenavadnega), se zmrdujem nad mnogimi objavljenimi posti, ki vsebujejo vse preveč klišejskih povedi, potem pa pokažem fakiča ( đubre, če to bereš: pasalo je, again) horoskopu. Jaz dvoličnež!?!?!?! Moja rit (ki se je nedavno spet vnela, ko mali bebi)!!!!!!

No, že tedaj, vmes, sem se bojevala z mislijo, da nekaj napišem, ker, kot sporoča moj blog: pisanje je edina stvar, katero počnem pošteno in se tedaj res ne počutim, da bi delala kaj drugega. Ma, ne morem se menit s samo seboj tolk časa…enostavno ne gre. Ta elektronski bel “papir” je povsem relevanten za moje osebnoizpovedne izbruhe, čeprav nekateri še vedno ne razumejo, kako lahko tako z veseljem pišem. Kakšno nerazumevanje, kakšno čudo, kajne. Sej, morda napišem še kakšno dodatno diplomsko dejansko o tem, zakaj pisanje pozitivno vpliva na našo bit, in morda tistim nekim pametnjakovičem zaprem usta.

Po slabih treh tednih sem ponovno zaplesala orientalca: spuuuusti se!, skrči kolena…IIIIN…zak-zak, dvigni GOR!, meči VEN!, JA-JA!JAAA!!!!, nagni se nazaj, glava gor, nek se vidi razkoš!!!! Fokusiraj, šiibaaaaaj, juhuuuu! Tresi, obračaj, še ja, še! Tak, jAAAAAA! —–> kratko pojasnilo: včasih se to sliši od koreografinje, včasih je to v moji glavi. Ko se človeka spodbuja, ko se ga žene, tako glasno, se energija, motivacija in osredotočenje avtomatsko, naglo povečajo. Potem mi gre od nekega nepojasnljivega veselja, vedrine na smeh.
Na glas smo tudi ugotovili (verjetno sem bila očitna al kako), da nimam problemov pri uporabi obeh delov telesa, torej čeravno sem desničarka, enako dobro uporabljam levo stran: boke, obrate, tresenje, gibanje nasploh , obvladanje - stabilizacija, ravnotežje, ritmičnost - vse štima. Edino pri pisanju škripa. To, da se mi je vmes izpahnil kolk ni ravno zanemarljivo, ampak mi na večih mestih “stvari letijo izpod nadzora”…ko delam intenzivno. Nekdo mi je nekoč rekel, da sem mutant, zaradi še parih gibalnih izvedb, ki so nenavadne, pa jih je moje telo sposobno “sproducirat”. To me navdušuje, ker ni samo um tisti, ki je tako flexibilen in vsemogoč…sploh če gledam akrobate, gimnastičarje in njim podobne, mi je odvzet dih zaradi fasciniranja nad tem, v kaj lahko spravijo svoje telo, do katere mere lahko z njim manipulirajo. Abnormalno dobro!

kakorkoli: kupili smo jasminov čaj, ki je zame eden izmed redkih, ki dejansko diši ter ima okus po jasminu - sej ne, da sem ga kdaj surovega žvečila, ampak je enkraten no. Sploh pa z riževim mlekom! Riževo mleko je fantasično, s svojim rahlo sladikastim okusom, hkrati zelo lahkotno in sveže. Našla sem tudi lavendlov čaj - naslednjič pride na vrsto. Kje so dandanes čajanke, pogovori za okroglo mizico čajnice, ob prijetni, skrajno melodični glasbi…samo instrumentalni…druženja, ki so smiselna, koristna, terapvetska, motivacijska, navdihujoča, polna smeha…

LOVE - get smart about modern Love. Love, love me…
Medtem, ko sem prebirala nek članek v angleščini ter se navduševala nad bogatim besednjakom, mi je, nekje globlje v sebi, nekaj začelo sporočat :mrgreen: da je vse vredu. Ne, pardon: da bo vse vredu. Članek govori o ljubezni v 21.stol. Bolj, ko se je razumevanje širilo, bolj, ko mi je postajalo jasno, da se bomo NUJNO MORALI sprijaznit z današnjim pojmovanjem tega “pojava” ter njegovimi reakcijami nanj, hitreje se mi je valil kamen z duše “misleč”: na, tu maš, sprosti se, če boš ti razumela in sprejela, če boš ti znala, na način prijazen okolju, delovat tako in tako, bodo tudi avtomatsko drugi. Hja, mala naivnost in mnogo vere v pozitivno spreminjanje družbe, ki je tako željna novih spoznanj, da glava boli (bolje se pomolit za včerajšnje grehe, kaj!).
Torej, popolnoma smo se osvobodili preteklosti - tradicionalnih zapovedi, pričakovanj, obredov, mišljenja…ter se razvili v popolne samozavedajoče individuume. Neodvisne od vsega. Bolj se zavedamo samih sebe, kot kdajkoli poprej. Zdaj se je izrodila ta raznolikost, drugačnost, unikatnost, ki je bila nekoč zatirana, potlačena, pozabljena. Nista več dve polovici, ki se združujeta v eno, danes sta dve celoti, ki ustvarjata več kot eno. Ni podrejanja. Spoznaj, sprejmi, razumi…če želiš - izvoli, I’m yours, točno tako, kot me vidiš, takega, kot sem. Nič bolj, nič manj.
Vse je odprto, imamo možnost izbire, ogromno, toooliko možnosti, priložnosti, maso izzivov, da kar drhtimo; vznemirjenje je visoko, da bi se vsega lotili tako svobodno, da bi okusili vrhunce vsega, kar se nam ponuja. Za tem vsem seveda tiči vedno večja odgovornost za naša dejanja, odločitve ter vedno manj varnosti….ja, breme mora bit. Nismo dobili krila, da bi poleteli.

Ljubezni so svobodne, odprta razmerja, ki dihajo z odprtimi pljuči. Ni več merjenja ljubezni s količino časa preživetega s partnerjem (niti ni vprašanje dokončne zvestobe, kaj šele obljub!). Zakaj, čemu? Ne rabim vedet, koliko me ljubiš, kako močno - zakaj bi se zarekel, potrjeval, dokazoval. Povej mi raje, ali vidiš, koliko najina vez koristi obema, kaj je med nama kreativnega, koliko naju izpopolnjuje, razveseljuje. Ja, pomemben mi je moj prosti čas, čas z družbo brez tebe, ja, pomemben mi je čas, ko sem s tabo. Ni odvisnosti, ni obremenjevanja, ni obupnega navezovanja. Nič ni determinirano, nič ni do konca naših dni (till death separates us), ni oklepov in lastnjenja.

Intimna razmerja danes od nas zahtevajo, da v kar največji meri spoznavamo dotičnega oboževanega/no, terjajo pogum, da sprejmemo to celoto, ki je polna vsega, kompleksna, ko sam hudič…in vsakič preseneča. Moramo spremeniti razumevanje, staro interpretacijo ljubezni.
Baje se približujemo zrelemu obdobju naše, človeške, vrste. Baje smo že prerasli adolescnetno mišljenje, čeravno zgleda, da še vedno rinemo z glavo skozi zid ter ne upoštevamo novih pojavnih oblik na področju medosebnih odnosov. Potrebno jih je razumet…ne vsak na svoj način, ker pol nikamor ne bomo prišli. Vsak najbolj pameten - hura! - potem bomo globeli med sabo še povečali in tako se bosta Mars & Venera zares postrelila. Tega si vsaj jaz ne želim. Želim si odprtih src, lirično rečeno. Želim si več empatije in ljudi, ki se bodo z veseljem, sproščeno, odprto, humano družili. Brez cinizma, porogljivosti, napetosti, nečimrnosti. Ja, brez dvoličnosti. Ker nimamo kaj skrivat, kvečjemu odkrivat, delit, posojat, podarit etc etc.
Želim si utrdit prijateljstva, ki so nastala v lanskem letu, z njimi doživet druženja s freestyle dogodivščinami, ki bodo dala prosto pot izživljanju … da mi bodo odkrili tiste poti do veseljačenja, ki jih še sama nisem spoznala, da se bomo drug drugemu razdajali, ker ni časa za samevanje.
Želim se izpilit v organizaciji dela, prevzet večjo odgovornost in doseči izvedbo nekih lastnih projektov, ki se morajo pokazat v svoji končni, kvalitetni obliki. Omejila bi rada paničarjenje, bolj zbrano razmišljanje ter povsem zbrisala dvome o sebi.
Do tistih, ki sem bila do sedaj bolj ali manj prizanesljiva, bom uvedla nov zakonik - za lastno uporabo. Premalo, zares slabo sem se posvečala sebi…preveč je bilo nezadovoljstev, ki so vplivala na ostala področja ter rahljala trdnost, kolikor je pač premorem. K vsaki novi zadevi bi rada pristopila brez “če-jev, ampak-ov” - želim se dokazat sami sebi, saj mi gre že na zehanje od tega, ker se nič ne presenečam, si ne dvigujem ega. Pogrešam to. Ego v mojem primeru mora obstajat trdno, pokončno. Sicer pa je poglavitni notranji občutek moči, ko se vsakič vedno bolje poznaš ter pogumno manifestiraš sebe v to življenje, ker komaj čakaš na reakcije, odzive, dogajanje, katerega pomemben del si prav ti sam.
Večkrat se moram opomnit na to, da se približuje čas, ki bo povsem drugače diktiral moj vsakdan, novo obdobje, kjer ne bom več brezskrbno, kaotično letela iz enega konca na drugega, temveč se bom zbrano, ozaveščeno morala lotit obveznosti, katera bi mi naj poleg formalnosti nudila tudi veselje & osebni razvoj. Treba bo iskat smisle…

…to so tiste neke želje, ki sem jih zapisala sedaj in ne za novega leta dan. Mislim, nisem skromna, saj jih je še malo morje, ampak za zdaj ga bodi dovolj. In ja, brez obljube v starem letu, sem nehala kadit. Že en teden herojka :neutral: Nič nimam proti kadilcem, gre samo za osebni, nov, interes (nekaj pomislekov se mi rojeva, smrdi po možni omajnosti). Sem sanjala, da sem se pregrešila in da mi je bilo v dno duše sram. Nisem si oprostila. Bog ve, kaj to pomeni….cigareta, falična oblika… :mrgreen:

ena za relaxacijo izpod rok neverjetnega virtuoza:

[youtube]_bG64vtwBKg[/youtube]

0bd763ddb41410ca49022e02131aac39

 

Objavljeno v 10.01.2008 ob 10:24 in zapisano pod Lubenica, Pod smetano. Komentarjem lahko sledite preko RSS 2.0 vira. Lahko napišete komentar, ali jim sledite preko trackback s svoje strani.

33 komentarjev na “Blazno resno”

  1. glavca glavca pravi:
    10.01.2008 ob 10:34

    Poljub. Zato, ker si nehala kadit :) (To, da te nisem že prej poljubljal ni bilo zato, ker si dekle ;)

  2. buksijakarc buksijakarc pravi:
    10.01.2008 ob 10:40

    Njaprej bom vdihnil, izdihnil…

    Tako, no tole si pa napisala en koncentrat, ki kar leti v mozgane. Dejansko sem si moral copy-šasteat stvari, da lahko komentiram:

    1. Riževo mleko - a res, še nikoli poskusil - bom kupil!

    2. Sline si mi pocedila z vsem tistim gibcnim plesanjem na zacetku - pa sploh ne maram telovadbe, pa se pojma nimam kako izgledas!

    3. BRAVO! - Ne vem a sem samo cinik ali pa res vecinoma ljudje sploh ne vedo vec kaj je to odprto srce, dobra volja, prijaznost, uvidevnost, razumeti cloveka zraven sebe… Ce smo prerasli adolescenco, kaj je potem faza v kateri smo? Smo v nekaksnem Egocentrivnem studentskem obdobju? Od kod vsa ta samoobsedenost - od kod dajejo na prvo mesto obcutek, da se ravno njim godi krivica, da jih je strah, da jih nihce ne mara, in da morajo torej poskrbeti zase ne glede na druge, namesto da bi bili prijazni drug z drugim in cim bolj veseli in dobre volje in nasmejani…? Jaz se najraje nasmejim in prijazno kaj recem, vsaj dober dan vozniku avtobusa ali pa blagajnicarki… Pa sala tu in tam, komu, ki ga sploh ne poznas…

    Za to - bravo! Vedno bolj si mi vsec !

    4. Res je, studentski vsakdan je drugacen kot potem, ko so obveznosti - ampak jaz se vedno mislim, da ni treba, da se zivljenje popolnoma spremeni. Moja sluzba je sluzba s fiksni delovnim casom - od jutra, pa do popoldneva - treba je zjutraj vstat in potem je clovek prej zaspan. Ni dopoldanskih kavic, zelo tezko opravim se vse ostale projekte - ampak to je cena, ki jo bom placal zato, da bom imel svoje stanovanje - potem bom pa samo se honorarno delal in si sam razporejal svoj cas!!!! Mislim, da ni nobenega razloga, da bi pustil da mi zivljenjski slog narekujejo neke splosne smernice tega “kako je normalno”!!! In svetujem vsem, da razmislijo o tem cimprej, preden “obveznosti” izpijejo dobro voljo in zadnji nasmeh iz ustnic.

    Veselje do zivljenja in dobra volja je najbolja! :)

    Tko, kaj pa tok dolge bloge pises - sem se drzal nazaj pa mi je se vseeno toliko teksta prislo…

    ;)

    LP

  3. buksijakarc buksijakarc pravi:
    10.01.2008 ob 10:42

    Aja, jaz pa se kar kadim naprej, se bolj zanalasc! - mene ne bojo!

    (To je se zadnji greh, ki se mu nisem odpovedal!!!! :( - po mojem bi se mi utrgalo pri drugih vzdrznostih, ce ne bi kadil)

  4. Ana Ana pravi:
    10.01.2008 ob 12:28

    o kajenju…to je neko posebno poglavje, početje, ki se od drugih razlikuje v svoji hinavsko zapeljivi naravi…sploh ni vprašanje slabe, grde nezdrave navade heh Mislim, sej pravim…tak me mika…morda pa se lahko drugače zmenim s seboj, kaj praviš :D Ker je zadeva zelo na horuk odločena, preveč strogo, hm?
    Pa sej “mene niso”, kot praviš, da tebe “ne bodo” hehe. Dejansko mi je bilo žal denarja zanje, pa saj veš, ma stranske učinke, ene take, ki so takoj opazni…

    Glavca - ah, lack of kisses. Ti kr, neglede na bilo kaj… :mrgreen:

  5. buksijakarc buksijakarc pravi:
    10.01.2008 ob 12:36

    Joj, sploh nisem hotel rect, da tebe so (sej bi te, ce bi jim pustila!!!) - ampak ja se clovek kdaj tudi sam odloci - ce hoces nehat… ti cestitam - jaz sploh nocem nehat - idealno bi bilo, ko bi zmanjsal, ampak nehat pa nocem -

    skoraj nic ne pijem, ne necistujem, ne lazem, ne kradem, ne zelim si sosedove zene (ampak ZENE! lol, spostujem prednike….

    Skratka sploh nic ne pocnem tako kot se spodobi - razen kajenja - in sem naravnost navdusen, da so nas prepovedal, ker zdej vsaj vem da sem vsaj v nekaterih stvareh (v eni) poreden!!! (no mogoce dveh) - ;)

  6. saaba pravi:
    10.01.2008 ob 12:49

    Ana…vav, tale post je pa bil…sm si misla že kavo skuhat vmes, toliko enih flašov se mi je porodilo po glavi…čestitam za cigarete!
    še bolj pa sem vesela zate, kr se mi zdi, da si našla neko svojo moč, ki je skoz v tebi…a sm ti govorila js to?! :) najprej je treba bit čist sam pri sebi, s sabo…se posvečati sebi, se odkrivati…tu je naša bit, tu potem najdeš moč za vse ostalo…ko misliš, da je sploh ni…pa jo je, veliko v nas… ni lahka pot, a ti pa absolutno največ lahko da!!!

    aja, ej, a sm js tud ena izmed unih, ki si jih spoznala v lanskem letu in s katerimi misliš utrditi prijateljstvo, hoditi na izlete, v hribe…freestyle-rsko uživati življenje na polno?!
    ti zame si ena teh in komaj čakam vse najine polne dogodivščine.
    pogrešam te,S

  7. Ana Ana pravi:
    10.01.2008 ob 12:52

    buksi - lepo, da si se osredotočil na dihanje prav pri meni :D

    1. Ja, riževo mleko zares “deluje” in je torej neprimerno boljše za večkratno konzumiranje kot živalsko. To, ki ga prodajajo danes je itak živ voda, pa še zdravo ni - jogurti so pomembni! Mleka sicer v mojem prehranjevanju ni, izrecno v kak musli.

    2. Ajjj, ples, ples, ples - neverending story :P Koga pa ne očara. MORA TE ;)

    3. Vedno bolj sem ti všečna :oops: , pazi, da ti ne vstopim v možgane :twisted:
    Sicer pa ja, ja super, da nas je več tako mislečih, sam ne bit cinik hehe Dejansko je ta odtujenost extremn primer individualizma. Kar rinejo naprej s tem občutkom pomembnosti…da kaj, da bivajo? Da so, zdaj, ko so ugotovili, kdo so, postali vsemogočni, pomembnejši, nedotakljivi…
    Očitno se bomo znova morali učit srčnosti, ljubeznivosti, humanosti oz. ne vem, če smo se sploh kdaj dodobra. Nakopali smo si težave, kot, da nismo meli kaj drugega pametnejšega za počet…in zdaj je polno zafustrirancev, praznih osebkov, nergačev….masa jih je. Kako se pozitivno razvijat v taki družbi? Saj smo soodvisni, in tega se premalo zavedamo, kako potrebujemo drug drugega. In še vedno je tak, da so ženske tiste bolj mile in nasmejkane, pronicljive, sočutne & Co. na odprt, viden način - dost moških to kar prepušča nam…mislim, vsi smo ljudje.
    Ja, to zrelo obdobje kao kaže, da nam je vedno bolj jasno, kako globoko smo v dreku in da se bi naj vedno bolj zavedali debilizmov, ki smo jih sami ustvarili in da smo na poti, da se ozdravimo. (zdaj imam v mislih tud to, koliko ljudi je samskih in koliko jih jamra, kako je težko najt sebi primernega - logično bi se mi zdelo, da glede na to kolko nas je, bi vsakemu moral ustrezat ne samo en, ampak dva, trije, štirje in pol bi v miru odločal…tak pa morš izbirat med sabo slabo “robo” hehe, najboljši krš. Groza)

    4. Glede tega obdobja. Seveda moram prvo “zalaufat”, kot se temu reče, da spoznam ta sistem, da se nanj privadim, da se udomačim in pridobom izkušnje. Potem bom pa hitro začela iskat poti, samozavestno, ki mi bodo ponujale čim več ugodnih šans za življenje. Nikakor se ne mislim naprezat, nimam želje, da me delo popari. In ne bi rada, da mi zavzame precejšen čas še tedaj, ko sem v svojem domačem okolju.

    5. ne drži se nazaj, če ti ni treba hehe Ne morem pisat na kratko. Jaz sem dolga :) Zaj pa se lahk prilagodiš po mili volji.

    6. bi se dalo te naše grehe kako drugače poimenovat in tretirat? :D

  8. Ana Ana pravi:
    10.01.2008 ob 12:56

    saaba, kr sem zdaj na dolgo odgovorila buksiju in nisem pravočasno zasledila še tvojega komentarja, ti odgovorim samo na nekaj najpomembnejšega, sicer me že prsti bolijo hehe: ja, seveda, da si ena izmed njih! Saj morate to začutit, dotične osebe, katere ste - sem vam dala vedet, da ste mi pomembne :D
    ooo, ženšče :oops: enako! saj bomo nadoknadli!

  9. buksijakarc buksijakarc pravi:
    10.01.2008 ob 13:13

    Mei je ozraz grehi vsec, ker je ravno prav zgeckljiv…

    Tretiram jih pa kot radosti, ki so se slajse, ker so prepovedane - edino tam je treba pazit, ko lahko koga prizadanejo.

    Aja pa ta tvoja poligamisticna nagnjenost - absolutno imas prav - racionalno, ampak ljudje smo plasljiva bitja in se bojimo izgubit nekoga, ki nam je blizu - vsaj nekateri smo taki - potem pa hocemo biti nekomu najpomembnejsi - tu se pa zacne tezava, ker najpomembnejsi smo starsem, oni nas morjo met - partnerji pa lahko pridejo in grejo - (pridemo in gremo) in ker sta v odnosu dva, je vedno prisoten strah, da bo drugi sel, mi pa bomo ostali…

    ni enostavno, bi bil pa jaz takoj za, ce bi lahko partnerjem verjel, da njih tudi ni strah in so za…

    uf kaksna obsezna tema, za ustni pogovor

  10. Ana pravi:
    10.01.2008 ob 14:00

    amm, mičkeno sma se narobe razumela… Nisem poligamično nagnjena, mislim, kar se tiče realnosti tukaj in zdaj…ne vem pa zagotovo kakšna bom čez deset let hehe No, s tistim sem želela povedat sledeče: da bi po nekih naravnih zakonih morali okoli sebe imeti več ljudi, ki bi nam ustrezali…torej, da ne bi bila redkost najt dobrega človeka, ki je solidno zrel na vseh področjih in s katerim lahko funkcioniramo. Torej, da bi bil v okolju, kjer so ljudje tolk pozitivno razviti, socializirani, s polnim karakterjem…da ti ne bi predstavljali težavo pri izbiri.
    Včasih je bilo tako, da je moški poleg žene nujno rabil še ljubico, zaj smo očitno še ženske prišle do te točke…
    Morda je ravno to, buksi, da se več ne bomo bali izgubiti partnerja, ker nič ni večno…zato bomo navezovali intimne veze z večimi ljudmi hkrati, z različno inteziteto…
    Vprašanje zakaj je vedno več takih, ki si zelo želijo intimnih razmerij z več partnerji in jim eden ni dovolj…in kakšna je čvrsta zveza, torej čustveno in duhovno bogata med dvema, kjer pa eden še vedno brez problema lahko prakticira spolne praxe s tretjo osebo…

  11. buksijakarc buksijakarc pravi:
    10.01.2008 ob 14:08

    Ja, ko das pa celo rec v daljno prihodnost, pa dela :)

    haha

  12. Ana pravi:
    10.01.2008 ob 18:07

    *ebeš prihodnost ;)
    realna je samo sedanjost. ta moja je dokaj čudna. posrečena. usodna, heh.

  13. djubre pravi:
    10.01.2008 ob 00:49

    Najprej sem preletel in sem si rekel blablablabla, kao, da krneki nakladaš (to je bila samo parodija, ki sem jo sebi pokazal, ne zares).. Hotel sem podoživeti povprečnega bralca in sem hotel dol s strani pote, pa sem zasledil nekaj, đubre, če to bereš.. Oh, seveda paše.. Blog bom pa jutri prebral.. Sem te že dvakrat dal v blogorolo, pa mi ne kaže.. Hecno..

  14. Ana pravi:
    10.01.2008 ob 11:18

    “Hotel sem podoživeti povprečnega bralca in sem hotel dol s strani pote, pa sem zasledil nekaj, đubre, če to bereš.. Oh, seveda paše..” - to mi lahk še enkrat z drugimi besedami pojasniš, kr ne razumem najbolje :mrgreen:

    V blogroli pa se ti ne pokažem zato, ker potem, ko si vstavil moj url, na desni strani nisi odklukal okenček, poleg katerega piše “Povezave” ;)

  15. buksijakarc buksijakarc pravi:
    10.01.2008 ob 12:34

    Mah, ne morem biti tiho. Kot kitarist moram povedati, da se morda to kar pocne gospodic na sliki zdi na pogled virtuozno - v resnici pa gre samo za cel kup bliznjic, ki jih ubere, da se mu ne bi bilo treba matrat s tehniko igranja.

    Najhuje je to, da ima instrument razglasen, najbolje pa to, da je pesmica zelo simpaticna.

    Pri tem, sploh nisem zares komentiral njegove “interpretacije” glasbenega sporocila.

    Zelo mi je zal, a si res nisem mogel pomagati, deformacija pac.

  16. Ana pravi:
    10.01.2008 ob 13:57

    kitarist si :twisted: ?!

    no, sem gledala še druge njegove izvedbe in še nisem videla kaj podobnega. Igra se z instrumentom na zares samosvoj način, pa mi je všečno.

    kaj ti je žal, kaj se zaj nekaj sprenevedaš hehehe Saj je treba podat svoje mnenje, pričakujem, da se komentira še kaj več, kot samo en delček posta.

  17. buksijakarc buksijakarc pravi:
    10.01.2008 ob 14:17

    Mah, včasih bi se moral malo samocenzurirat, vsaj v gorečnosti mnenja.

    Ljudje, ki jim je nekaj všeč in to povedo, velikokrat občutijo gorečne nasprotne komentarje kot osebni napad, ali pa vsaj napad na njihov okus…

    Pa čeprav ni tako mišljeno.

  18. neprebujeni pravi:
    10.01.2008 ob 14:44

    Ameli, a te lahko nekaj vprašam ( tukaj ne gre za strah pred vprašanjem , ampak bolj za “gentlemenstvo” )….

  19. Ana pravi:
    10.01.2008 ob 15:20

    seveda :D Vprašanje me verjetno ne bo ubilo ali spravilo v zadrego…torej, da slišim…

  20. Ana pravi:
    10.01.2008 ob 15:23

    Buksi - amapk moji posti so brez cenzure ;) In jaz tako rada goreče opisujem moja podoživljanja in lastn vidik…čeprav je način kako predstaviš svoje mnenje edin pomemben za nasprotnikovo percepcijo in razumevanje. Če poveš na hudomušen način ali lepo argumentiraš…sploh ni debate, ker ima pač vsak pravico gledat s svojimi očmi…drugo je, ko se bi norčeval, posmehoval in kazal skozi lastno mišljenje primitivizem, agresijo ipd.

    p.s.: sploh če čutiš, da imaš več strokovnega znanja in praxe na nekem področju ja z veseljem podaš svoje stališče, sam brez arogance :) Torej, brez samocenzure, pliz

  21. djubre pravi:
    10.01.2008 ob 15:48

    “đubre, če to bereš: pasalo je, again”

    Torej, mislil sem skenslat blog, potem sem pa videl tale delček v tvojem blogu.. Ostalo pa ne vem kaj sem mislil, saj veš, včeraj..

  22. Ana pravi:
    10.01.2008 ob 18:12

    đubre - zbrisal si svoj blog!?!?! kaj pa te je pičlo???

  23. djubre pravi:
    10.01.2008 ob 19:47

    Osebni razlogi.. Ne bom več pisu zapisov za blog..

  24. Ana Ana pravi:
    10.01.2008 ob 19:50

    ehh, ampak stare bi pa ja lahko pustil!
    no, sem pa le še pridi na kofi in pusti kako darilce :)

  25. djubre pravi:
    10.01.2008 ob 01:29

    Ravno stari so mi delali preglavice..
    Pridem..

  26. neprebujeni pravi:
    10.01.2008 ob 09:51

    Jah, Ana, ne, vprašanje te ne bo spravilo v zadrego. Mogoče bo od tebe zahtevalo nekoliko več časa,saj je malce filozofsko življensko obarvano. glede na to, da je tudi v tebi malce ” filozofinje” ( če se ne motim ),verjamem, da ti bo pisano na kožo.Nenazadnje se lahko človek velikokrat poglobi vase, okolico in se s tem pogosto ubada. Prav tako uživaš v razglabljanju, pisanju.Zanimivo, da ponavadi tisti, ki veliko in predsvem dobro pišejo, so ljudje, ki verjetno premorejo boljše pisarniško izražanje od govora.No, ne bom dolgovezil in kompliciral, ker se potem lahko to zavleče v neskončnost.Aja, kje smo že ostali?Pri vprašanju…Želel sem te samo vprašati nekaj in sicer: a si ti res en bonbonček? :) ( upam, da boš zgornji uvod spustila, saj je to namensko narejeno, da te malce pošali.Nekako v stilu>>> pa dobro, kaj ta hoče, a bo že enkrat to vprašal ali ne ).
    Upam, da vprašanje ni pretežko..

  27. Ana pravi:
    10.01.2008 ob 15:16

    Neprebujeni…:lol: Ko sem se približevala proti koncu komentarja, sem si rekla: aham, zaj pa se potrudi odg. filozofsko, ampak JASNO in jdernato. Ne dolgotvezi ;) In potem zagledam vprašanje, ki je še bolj jebano od kakšnega globinsko filozofsko-psihološkega :D Simpatično, ni kaj. Ampak imam problem. Pojma nimam kaj ti naj odgovorim :lol:
    Če me že vprašaš, kaj sem raje, bi lahko rekla, da sem pralinej, bonbone nikoli nisem imela posebej rada, ker so mi bili “vještački”, “plastični”, osladni, z umetnimi okusi hehe Pralinej je tud sladka zadeva, seveda pa čist nekaj drugega, dejansko približek, ki me nekje opisuje hehe Pralinej iz grenke čokolade, ampak ne 80% (to je pregrenko), polnjen z višnjevim likerjem, z orščki in čokoladnim musem. Ja, pralinej sem ;)

    Sicer pa pustim presojo tebi. Saj veš, za nekoga sem preko take komunikacije in “prezentacije” lahko tud vse drugo/vse slabo, vse prej, kot kaj zanimivega…ljudje so posebni & čudni (jaz pa nisem človek hehehe).

    Torej..? :D

  28. buksijakarc buksijakarc pravi:
    10.01.2008 ob 15:19

    Jest pa navravnost obozujem Praline. Tako lepo grenko se vsedejo na jezik….

    mmmmm

    ;)

  29. Ana pravi:
    10.01.2008 ob 20:16

    torej sem prava, buksi :mrgreen:

  30. buksijakarc buksijakarc pravi:
    10.01.2008 ob 13:06

    Janohmmm…

    ne vem se, kaksnega okusa si ;)

  31. neprebujeni pravi:
    10.01.2008 ob 13:07

    V sklopu enih komentarjev sem nekoč opazil, kako ti je neka kolegica dejala, da si bonbonček, pa se mi je zdelo zabavno, heh.

    P.s..Čakaj, če si ti res bonbonček oz. pralinej.A se teh stvari ne obliže in poliže :))…

  32. Ana pravi:
    10.01.2008 ob 15:37

    buksi - ja, pralineji so vsi odlični,vrhunec okusov od čokolade in drugih dodatkov…v njih je toliko prefinjenosti, dovršenosti, vzbujajo ti naprijetnejše občutke, sprožajo razne asociacije… :D V bistvu bo najbolje, da se definiram po čokoladi sodeč, da sem (ne bonbonjera) pralineja :mrgreen:

    neprebujeni…heh, takoj sem se spomnila, na osebo, ki me je tako poimenovala. Dajana :mrgreen:
    Jah kaj drugega počet s pralinejom, kot ga oblizat, polizat, pojest…ne vem, če se da hehe…ja, raztopit se ti mora na jeziku :D

  33. neprebujeni pravi:
    10.01.2008 ob 15:52

    Hehehe.

Komentiraj