Danes smo imele plesalke celotno Unionsko dvorano zase. Počitnice so, mladina nima treningov, me smo si ga privošč’le z vsem srcem. Glasbo smo dale zareees na glas in se razdajale vsem možnim vibracijam. Prvo smo imele na orientalski mix strašno dinamično miganje, z različnimi gibi, ki so bili kontinuirani in hkrati  hitro menjajoči.

Ko krila valovijo v zraku, okoli telesa, ko rute žvenketajo v ritmu, ko se opazuje vitičaste roke in gibke boke - tedaj jo to prava eksplozija vitalnosti, energičnosti. Čisti užitek, seganje v druge sfere, preseganje tuzemske resničnosti. Res. Slišijo se globoki vzdihi in smeh.

Decembra nastopimo, pod reflektorji, pred ljudmi. Ponovno bom doživela aplavz po 8 letih. Mislim, da bo potrebnih še kar nekaj psihičnih pripra, zgolj za sprostitev. Do sedaj sem to storila samo enkrat. Ne bo pomembno samo dovršeno gibanje, brez napak, ampak tudi mimika…neumetelna in plesu primerna. Nikakor ne resnobna, temveč v skladu z melodijo in občutki.

Med drugim plešemo tudi na pesem Natasche Atlas.

Za lahko noč nekaj v njenem stilu; sicer so naše koreografije na njene bolj plesne, dinamične melodije
[youtube]FlCP6I45z6s[/youtube]

Torej nekaj časa je bila “moderna” beseda majkemi/ti, tokrat pa virusno razhaja takle bomo rekli ali takle mamo. Hm, ok. Zdi se mi, da sem slednjo uporabila tudi jaz v enem izmed preteklih postov, toda avtomatsko. Ja. od danes naprej se ji zavestno izogibam.

Še vedno težko verjamem svojim očem, ko vidim v nedeljo maso ljudi, ki si utira pot med tekočimi stopnicami, mizicami lokalov ter policami, polnimi potrošnega materiala. Nedeljski šport ali sprostitev že ob 9.00 - natanko ob 9.00 in konec le tega ob 14.57 (zaprtje trgovskega centra ob 15.00). Dejansko. Ljudje si ne želijo utrgat niti urice dlje za spanje, bojijo se sprehodit po dežju, si v “soju sveč”, ob prijetni glasbi, z lastno družbo skuhat kofi ali natočit deci vinčka, z doma spečenimi mafini ali jabolčnim štrudlom….recimo. - Ne, oni vztrajno hitijo ven iz hiške, ven iz sebe, ker jim tudi Discovery že preseda. Da ne govorim o TLPju, NLPju…kakorkoli…

en mimo grede podatek, morda dva bežeča: moški si iiiizredno radi na VELIKO vrtajo po nosu. Mislim, da se tega zelo dobro zavedajo. To nečedno dejavnost pogosteje in skrajno očitno počnejo v javnosti, predvsem v avtomobilih ter avtobusih. Pustimo “praskanje” po mošnjičku - to me ne bega. Bega me, da to počnejo skrajno lepi moški. No, lepi…preveč “lesketajoče” se to sliši, hočem reči skrajno luštni dedci. Govorim glede na lastno statistiko v zadnjem mesecu. PLUS - dokazano je: ženske so bolj malomarne, kot moški. Tako na wcjih, kot pri pospravljanju/odlaganju tekstila nazaj na police (v trgovinah). Da (mi) pusti zokne sredi spalnice? Mala malica. Nič zastrašujočega…Sicer pa sem se odločila, da bo moj naslednji pravi moški (akhm) pedantnež. Soliden pedantnež. In dam mu en nasvet: naj ne pove takoj kaj vse zna, ker mu bom avtomatsko “vse tisto” takoj prepustila, da opravlja sam!

Ne maram dneva mrtvih. Upiram se obisku groba mamine omice in babice. Ena od njiju je prapra…ne vem, katera. Vem, da je Ano (omica ali babica?) imela strašno rada. Večkrat jo spominja. Pa vendar, ta dan je postal tako osladno “fensi-šmensi”, tako izkoriščevalski, pocukran in naravnost ogaben, da me letos tam ne vidijo. Banalno mi je prižiganje svečk, še večji zločin je postavit na grob vence in/ali šopke umetnega cvetja. Največji kriminal pa je prodaja kostanjev in velikih austinovih lizik pred vhodom na pokopališče! Kaj se gremo dandanes…boože.

Žal mi je, ker ne morem na grob očetovih staršev. Pokopališče, kjer sta ona dva pokopana je takšno …amm…dramatično. Veliki spomeniki iz svetlega kamna…večina ima poleg še črne marmornate plošče. Ne vem kako in zakaj, ampak tamle očitno z lahkoto spregledam maaasssooo! plastičneag cvetja, ker je samo takšno in nič drugačno. Eksplozija nagravžnih mavričnih barv, ampak biti tam, ob grobišču je poseben občutek. Morda zato, ker sem na tista tla tako navezana, ker imam nanju tako lepe, “polne” spomine, ker težko dojemam, da ju ni in me navdaja neka skrivnostnost…

Še malo…otroško veselje me daje, ko se sprehajam po decembrskih ulicah, med smrekami, polnimi lučk, med stojnicami, kjer se kadi od marsičesa, po zasneženi poti Pohorja, proti večeru, s popolno tišino. Tudi letos bi rada doživela staro Lj v tistem času. Pravljičnem. - Zato sem tako rada xxx krat gledala film Sam v NY s Culkinom, ko so dogajanje umestili v božični čas in je metropolitsko mesto vred s Central parkom bilo brez primere noro lepo!

Sedaj pa pisat vabilo za obletnico mature. 5 let mineva. 1. decembra ima, da se vidimo. Kaj bi vi, bivši 4.a., brez mene

Za zaprtimi očmi si je dovolila postati tisto, kar že dolgo ni bila. Slišala je o ognju in ledu, tigricah in metuljih, svili, žametu…miti.

Preko mosta je hodila z vetrom. Že drugo jutro je s pogledom spremljala dva laboda, edina na reki, v hladni jeseni.

Hodili so ji nasproti, čutili so, da se bodo pogledi srečali. Sekudni gibi, trzljaji z ustnicami so odkrivali navidezno skrite želje, namere. Olajšala jim je izdihe, ko je z roko oplazila njihove težke, temne plašče.

Pod neonkami je njeno delo prekinil blag glas, morala se je ozreti navzgor. Vsakič so ji oči žarele, kotički ustnic so se raztegnili skoraj do srede lica, izdal jo je smeh. Nevede se je nagnila naprej, da ga je bolje slišala, hotela je začutiti bližino, tisto vznemirljivo…v naslednjih trenutkih je roke dajala v bok, pod prsi, v žep na zadnjici. Dlan ji je drsela po vratu, malo med lase, po liniji pasu…odpočila se je na mehkih oblinah od zadaj.

Začutila je subtilno čustveno izmenjavo. Z vsako naslednjo zvezo, ki jo je vzpostavila ob poslušanju njegovih nasvetov, je spletala povezanost - vedela je, da jo čuti tudi on. Sprejemala sta razpoloženja, podtalen dialog z nežnimi vibracijami.

Potem je minilo. Čakajoč na avtobus, sedeča na hladni leseni klopi, je z rahlim nasmeškom ustvarjala kratko zgodbico. Ponovno je v sebi rojevala tista občutenja, ki se dogajajo samo v stiku z drugo polovico. S počasnim, globljim vzdihom je odprla roke, z majhnim nagibom glave ga je spustila bliže, prekrižane noge je postavila paralelno na tla, sproščeno ji je položil roke na stegna…nežno se je vgriznila v ustnice - dotaknil se je njenih. Vzela je mandarino iz torbe, s previdnimi gibi počasi trgala olupe - levo naramnico ji je spustil z ramena. Pogled navzgor; obraz je osvetlila polna luna, s priprtimi očmi je zvezdo približala k sebi. Pustila je odtis poljuba na njegovih prsih.

Neobvladljiva, rojena iz morskih kapelj je zanj uresničitev vseh nasprotij. Hitro drseča, na mestih postane, izhlapi in spet pade nanj kot sončni žarki.

Včasih je pač fino bit dražljiv, trmast in nostalgičen. Ne včasih, večkrat oz. vsakič, ko se počutim tako.

Po logični presoji nam, za vse, česar del smo bili, ne sme biti žal, ker se je zgodilo. Pa mi res ni. Seveda dobro vem, kaj se mi je slabega godilo, čeprav ne govorim o krivici…ampak raje obujam lepe plati doživetij (z moškimi), ker so slabe prav odraz novih izkušenj, pravih izkušenj, ki se hitro spreobrnejo v pozitivne. Zatorej nima smisla pogrevat “delni butalizem”, ki se je upal (oh, oh) “zgodit nad mano”…

Za človeško neumnost, nevednost, izgubljenost, zaletavost, energičnost, krutost…se sklicujem na našo nepredvidljivo, delno živalsko naravo, ki rada grize in se ob tem sprošča. Četudi rada prizadane. Nič zato. Vsi smo si enaki. Nekatere vidnejše razlike so le tule; v zakompliciranosti-preprostosti, globini-plitkosti ter razumevanju-uporuBrezRazloga.

Fino je pa spoznati to, da ima prav vsak vpliv na tistega, bilo koga (neglede na spol), s katerim je imel sorazmerno doglo interakcijo ali pa vsaj pristno, močno, čeravno krajšo.

Galaktičnost je stvar narave.

Očitno preteklost dobro drži pokonci. And I’m fine with that. Nora jaz

Brez sirene kot tiha voda peljem te po destinaciji tej…

(Guido Argentini)

Vsepovsod žametna mehkoba, sladkoben vonj, stopi naprej.

Ker sije luna in sonce in zvezde, moje oči,

daj da z zlatim prahom posipam vse kar sivi.

Rožnata očala so zdavnaj počila pod najinimi koraki,

pa vendar raztreseno rišem mavrice na tvojem vratu,

ker potem jih čutima oba - cedenje medu ne velja.

In ko pišem o obema, pišem sama.

Ko sanjarim o tandemu, sanjam sama.

Živim osebno, zelo osebno, in ko boš ti maj drim kom tčru , se bom smejala še bolj na glas. Do tedaj pa kokice pojem cele sama. HA

Nisem v pravem položaju: zvita na stolu, ogrnjena v deko indijskih barv, na mizi s skodelo vročega planinskega čaja pomešanega z litrom limone in medom, pa vseeno bo prišel kaj kmalu orgazmični trenutek…izliv v lirični obliki.

zdaj grem prvo na wc lulat, pol v kopalnico se stuškat, pa ogret dlani, ker komaj tipkam od mraza od zunaj….no in potem še grem pospravit posteljo, ker je na njej prava štala. in preden se uresniči lirična Jaz, bom prižgala dišeče olje in tole pesem:

””” uživajte v tej melodiji, ob tem vokalu ””” (Saaba, HVALA TI!)

[youtube]e8ohp6bfYOc[/youtube]

Spomnila sem se lanskega decembra. Kraj zločina Celovška, po dolgem in po čez. Poljubi na vsakem koraku. Tisti poljubi so bili daleč najboljši - e.v.e.r. Kako jih le opisat oziroma kako ubesedit poželenje, hotenje, silo, strast, tisto nujnost, tist imperativ - do it! in the best simple way. Hlastanje. S stilom.

Bilo je že govora o poljubih, govora o sexu, poželenju & Co. Ni in ni kraja temu, ne vidi se konca izražanju enkratnih, čudovitih občutenj pri tem početju - koža na koži. Kako ne morem pozabit tiste noči. Morda bi si želela, da se izbriše iz spomina ta eskapada, ker imam, sicer neutemeljen, občutek, da takega pristopa, takšne energije ne bom več doživela, ko so v igri ustnice in jezik - pa mi je žal, bi mi bilo…

Preprosto sem drhtela, “nasprotnika” bi kar pokopala pod sabo, ko sem ga že tako imela prilepljenega na sebi in bi si ga želela še bolj. Ko ne veš kje bi še grabil …dobesedno, ampak res dobesedno jemlješ sebi in njemu dih.

Lahko so samo poljubi fenomenalni, vanzemaljski, medtem ko je druga spojitev lahko dokaj mizerna ali pač neudarna. Najboljše pri vseeeeem tEEEEEm pa je, da si svoboden moralizma, tehtanja, obotavljivosti, lesenosti.

Poljubi, ki te razorožijo in ne veš kdo ali kaj te ima v oblasti.

”””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””

Zdi se mi, da sem sanjala. Spet. Dvojec, ženski…moja malenkost v vlogi soigralke. Zdaj mi prihaja naprej…seveda! Ne spomnim se, katera je bila, ampak jo poznam. Kako lahko tudi v sanjah obudimo vse čute in uživamo. Se izživimo, izživljamo, gremo v globočine, blisknemo v višave. Ponavadi se počutim breztežno, vem, da čutim jaz in vem, da so ti občutki, vse drugo je kot megla.

””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””

piše: če jo gledaš od spredaj je očarljiva, če se zazreš vanjo od zadaj, te po njej popade hrepenenje, če sedi je takšna kot obla kupola, če stoji kot drog prapora. Če leži - kot mehka postelja.

….eden izmed lepših opisov, v srčiko. Zgodijo se asociacije, fantazije z razsežnostmi, poželenje. Poželenje. Ideje. Cilji. Vznemirljivi načrti, ki se morajo zgoditi spontano.

Samo bedne, površne, predrzne želje je moč zadovoljiti;

velike želje, želje, vredne človeka, niso nikdar potešene. (Elias Canetti, 1973)

…ne verjamem ti, Canetti. Zakaj bi sploh bilo v intimi nekaj vrednejše od drugega, zakaj predrzno…če pa samo je. Želja. Sama po sebi samo želja. Večplastna, obarvana, raznoliko dišeča, flexibilna, mala-velika, nikakor pa ne površna. Preveč paradoksalno. Tudi globočine imajo svoje površine, plitkosti. In vedno se da sebe potešit…ker enostavno ni časa mislit na ta klinčev moralizem, ki nima veze z ljubljenjem in ljubeznijo, z užitki in srečnostjo.

Nekje je pisalo: sila brez morale, ki opravicuje katerikoli cilj. Brez definicije.

[youtube]3TPv8c6LMPs[/youtube]

Središče me je spet zvabilo v dogajanje. Jutri se sicer (of kors ) vračam domov.

V Lj je zadnje čase, ko sem tule, vedno dezevno. Očitno že tako mora bit, ni drugega, kot da dezuje in sem jaz vedno brez deznika in potem seveda mora posijat sonce…

Danes smrdim po krompirju. Sicer je bil odlicen, doma specen od 3 zensk. Tud vceraj je smrdalo v enem izme Lj klubov - strasno- po potu/znoju/šššššvicu, saj je sedaj tako verjetno vsepovsod, toda tokrat sem ga osebno zares imela v nosu. Ogabno. Pol sem povohala se sebe in glej ga zlomka, da se disala cel vecer ko rozica.

Imel me je, od zadaj drzal za boke in pas….nisma spregovorila besede, nisem se obrnila niti enkrat, ampak je bil prijeten, pasalo mi je, nujno sem potrebovala tisto nekaj…potem me je poljubil nezno, nevsiljivo na vrat…mravljinci po celem telesu…dala sem glavo v znak nazaj in zaprla oci. Po ne vem kolkem casu sem zares plesala - “klubsko”, super, cist švung, padla sem v atmosfero, ampak se je vse skup prehitro koncalo. Zal mi je tudi zanj, ker je sel zame po pijaco (tedaj sem ga prvic videla v obraz, ceprav v pol temi), pa sem mogla nenadoma it, brez “adieu”! Mela bi ga, se kako, tist vcerajsnji vecer.

Dezuje. Res mi ne pase tokrat taksno tecno vreme. Morda pa bom z deznikom po cesti vseeno dobila kak navdih za dobro pocutje.

Mama mi je nasla skornje. Dva dni nazaj sem si kupila dvojne nove - ker dober obcutek, pravo mickeno veselje. Čudno…no, ja, skornji so bili v hisi in jaz sem jo obrnila na glavo, zginli so…ko mama išče se vedno vse pojavi. Good.

grem…caka me kofi v tandemu. nisem sicer strasno razpolozena za aktivn cvek, se mi spi, ampak bomo kar se da prijetni za druzbo. vse za dobro drugih. naj bo se kdo zame taksen.

Zadnje par dni v Zari mi gre dobro od rok, od ust, od svetovanja…sicer imam probleme z nogami - očitno je vseeno al sedim al’ stojim 8h, bolečine so dokaj močne, in na koncu sem fizično ubita, prav čudi me, da imam tako občutljiv žilni sistem, očitno nekaj ne štima s krvnim obtokom…moram k specialistu. V njihovu uniformi ne zgledam slabo - ja, sicer črne barve ne prenašam najbolje.

Včeraj sem stregla Darkota Filipovića, ga torej tudi spoznala…kero presenečenje! Sprva sploh nisem bila prepričana, če je res to on…po nakup je prišel z mojo bivšo sosošolko (nekdanjo 1.spremljevalko ene izmed bivših miss slo) - tud to me je začudilo, kako ona dva tule. No, v petek je Darko pel v Bumerangu v našem jako lepem mestecu, pa nisem slišala nič kaj o nastopu…tam se je spoznal s T., in tako je naslednji dan preživela z njim njegov prosti čas, bila verjetno njegova “vodička” po Mariboru. Načeloma sem do znanih osebnostih, iz bilo kere vrste, zelo zadržana, nisem, na znam bit prava fenic, sploh pa ne poveličujem nikogar, nisem za to, da grem po kakšne avtograme ipd flance. Se pa mi je sedaj torej tretjič zgodilo, da sem imela bližnje srečanje z znano faco in sem kr malce zatrokirala. Tak, čudno se vedem, zmedeno in zadržano.

Prvo je bil Plestenjak v Samsari. Tisto noč sem bila kar opita…njegove glasbe ne maram, tud mi ni všečn…ampak nekako smo se ob odhodu iz “diskoteke” srečali pri vratih. Jaz s kolegicami in on želimo izstopit hkrati, pa se “po moško” odloči prvo nam dati prednost, jaz sem šla zadnja…stegnem jezik in mu rečem kakšen kvavalir je. On se smejka mladi ženski v ksiht in jo popravi pri očitni slovnični napaki, se zahvali, češ “oh, saj res da sem takšen” in nam zaželi lep večer.

V KMŠju (tud ne vem več kdaj) je pel Kreslin. Njega imam rada, pa še všečn mi je, pravi dec. No in v ozadju, blizu šanka stojim, ga poslušam…poleg je bil narejen - improviziran- “backstage” Vladek se za par minut odpočije in stopi v ozadje….stoji pol metra od mene…ljudje rinejo v njega, se derejo Vlaaaaaadek, Vlaaaadek, ga tapkajo po ramenih, se hočejo z njim menit, ga hvalijo….men se ves prizor zdi skrajno smešn…stoječa ob zidu, v nekem kočljivem položaju, niti ust nisem odprla, samo gledala sem ga, se rahlo smejkala…ko so takole v njega rinili, se spogledama in mi pomežikne, skomnigne z rameni - ker lep trenutek. Nič besed - pa toliko “dorečenega”

No, in včeraj Darko. Pravi šečeru, še deški obrazek, velike oči z dolgimi trepalnicami. Tako simpl in dokaj zgovoren. Tekoče sma se menla v srbščini, preplavila me je nostalgija…ta moj odnos do juga je prav res specifičen. Sestra niti približno ne goji takih občutkov…zdelo se mi je, kot da se poznama že vrsto let - “braća” per say. Me je melo, da se vrnem z njim v Bg. Sicer pa mi ni z jezika nič kaj dost steklo. Probaval si je čevlje, jakne, mikice…iskala sem mu pravo številko, ga nekaj malega vprašala, kaj sploh počne tu, kako se je imel prejšnji večer…Potem je stopila do njega neka punca in mu dala vizitko od Coffee shopa; je dejala, da ga je opazil njen oče, ki je šefe tega lokalčka v Evroparku ter da ga vabi na kafe. No, tako je, če si tako zvano slavn. Povsem mirno se je odzval, se zahvalil…in sta šla…

Zadnji mesec dni sem “objeta” od nosečnic. Keri baby boom! Kaj se dogaja?!?! In zakaj ravno jaz vem za toliko bodočih mamic, ki jih za povrh še poznam?! V bistvu sem doživljala zelo nejasne občutke ob teh novicah…tako zmedene, kočljive, rahlo utesnjeno sem se počutila, začutila sem neko nepojasnjeno ljubosumje, ampak ne zlobno seveda, heh. Vse te (okol 4 jih je) so mlade, nekje moj letnik… pogled nanje je takšen: imajo že urejeno življenje, odgovorne, “zaključene”, zrele (ja no, govorim bolj površinsko), vedo, kaj bi rade, nekje napredujejo…to so bili v zadnjem času rahli udarci na moj ego, nezadovoljstvo s samo seboj…dogodki okoli mene izpadejo tako bombastično, kot velika, ogromna opozorila, ki me svarijo, kažejo kje sem jaz med njimi…Potem seveda pridem do razumevanja, da ima vsak svoje, zares svoje življenje in da so življenjski stili tako drugačni, nujno si nasprotujoči oz. nujno drugače formulirani, sploh kar se mene tiče, ki očitno ne spadam med wheee-wheee ljudi. Sem videla neko novo knjigo s podobnim naslovom, o tem, kako današnji guruji s how to be-ji in knjige zavajajo sodobno družbo….ok, že preskakujem. No, torej, ja posledično se mi vzbuja materinski čut, želja po posedovanju nekaj taaako mogočnega - novega življenja…v nekem trenutku sem si mislila, kako bi bilo to nujno, da ga imam sedaj in se posvetim samo njemu, na sebe pozabim, ker itak ne znam najbolje manipulirat s svojo bitjo - bullshit ja. Nakladanje, neutemeljen pesimizem in nerelane želje za mojo stvarnost. Saj vem, še preveč dobro vem zakaj in tako to vse, te misli in pogled na to, kar sem momentalno.

Torej, zelo sem vesela za bodoče mamice. Rada jih poslušam, kako preživljajo te nosečniške mesece… čeprav še nikoli nisem upala vzpostavit pogovora o tem, kaj zanje to pomeni, kako dojemajo nov korak v njihovem življenju, kako razmišljajo o tem dogodku, o novi odgovornosti, kako neverjetno, mogočno se jim zdi maternistvo…ali se česa bojijo, kaj pa o suverenosti, o odločitvi za starševstvo…

…in potem mi pade na bučo nekaj podobnega skali ter mi odzvanja, naj se osredotočim na mojce cilje in doseganje le teh (le kateri so?!), naj se posvetim sebi, se zorganiziram, pomirim, sprostim in ne dramatiziram.

Gledala sem film Tajnica na Slo2 par dni nazaj. Noro dober film. Povsem me je očaral, najbolj pa me je presenetila glavna igralka Maggie Gyllenhaal. Mislim, skozi celotno igro sem jo na novo vzljubila. Nisem prepričana, ampak zdi se, da sem jo prvič videla v filmu. Prepričljiva, predana vlogi, kot, da bi lahko dejansko bila takšna v realnem življenju. Njeni dve vlogi - eni izmed mnogih, ki jih odigramo v različnih situacijah. Nisem je imela za žensko žensko, The žensko, toda tule - kako je v mojih očeh postala privlačna, posebna, ženstvena, originalna, ne tipična. Gledala sem jo z užitkom, njen obraz, ki je bil v različnih kadrih vsakič spremenjen, toliko izrazov, toliko različnih občutenj. Povsem me je prepričala in enkratno bi bilo, da si pridobi svoje mesto med pravimi igralci. Je na dobri poti. Kamera je večkrat “prilepljena” na obraz, nasplošno me je scena z barvami in detajli malce spomnila na film Amelie Poulain. Dovršenost v detajlih. Nista vzbujala pozornosti samo karakterja obeh igralcev, ampak tudi okolje v katerem sta se nahajala…Film na nobenem nivoju ni dolgočasen, vedno z nečim preseneti, postavlja te pred dejstva, pred tisto, kar velikokrat “preslišimo”, nočemo videt ali moralistično ne doživet…

V zgodbi sem se v določenih trenutkih “našla”, kar je zelo pomembno za moje užitke ob gledanju filma. Čist iz psihološkega vidika…pa tud osrednji “problem” obeh protagonistov mi je odprl nova vprašanja, soočenje z določenimi segmenti mojega življenja, tehtanje, razmišljanje, presojanje, uvid, spoznanje, namig k skušnjavam…videli jo bomo kmalu v novem filmu Trust the man - ali pa se motim in je že bil v naših kinih?!?! Upam, da ne.

No, dodajam dva “delna” komentarja na film Secretary (2002):

Steven Shainberg’s “Secretary” is one of those rare small-budget movies that deliver the impact of an A-list blockbuster. Watching it, you feel its powerful images and plot material would be comfortable in the hands of megastars in a budget-straining production.
We are asked to consider the plight of Lee Holloway (Maggie Gyllenhaal), a young woman recently released from a mental institution, and her boss Edward Earle (James Spader), a martinet strung so tight he’s a candidate for the rubber room himself.

/…/ Edward orders Lee to bend over his desk and look closely at the letter. When she does so, he gives her a sound spanking. She takes it, never budging to resist. /…/ But “Secretary” isn’t about spankings, it’s about redemption. Lee and Edward, now drawn together in a symbiotic relationship, realize that they are meant for each other.

***********************

Of all the subjects you can think to be covered in a sensitive and touching manner, sadomasochism probably isn’t high on the list. It’s not exactly material that lends itself too well to a family movie night in, is it? But then “Secretary” isn’t exactly a family movie but one which constantly surprises and delights with two genuinely affecting performances, even if it’s not quite to everybody’s taste. It’s a wonderfully small, compact movie as opposed to a big-budget blockbuster and it’s all the better for it. /…/ A film about two social misfits falling in love is unlikely to have mass appeal but “Secretary” deserves to be recognised as a wonderfully different look at relationships and the way we react to things which, in all probability, are alien and unusual to us. In truth, the most provocative thing about the film is the DVD box cover where a woman is leaning as far forward as she can. It doesn’t quite ring true - I once saw the film with someone who self-harmed and she wished it was as easy to give it up as the film suggests - but “Secretary” is much more believable than something like “Hitch”. As I say, it’s not for everybody but it is certainly a challenge to your preconceptions. It’s always pleasant to find a film that surprises you in a good way and “Secretary” is definitely a nice surprise.

Ob tem sem pomislila na meni ljube igralce ter druge velike posameznike, s katerimi bi šla na celodnevni izlet in doooolgo kavo Juliette Binoche, Julianne Moore, Kate Winslet, Kate Blanchet, Judy Dench, Anais Nin (predvsem zaradi njene skrivnostnosti), Slavenka Drakulić, Momćilo (Bajaga), Freud, Barry White, Whoopi Goldberg, Michelle Pfeiffer, Johnny Depp in še kdo bi se našel. Lahko bi mi bili navdih…jap. Tudi Dali in Hundertwasser.

Post sem prekinila z nedeljskim “izletom”. Spet v sobici, ki bo kmalu ogreta, ravno primerna za…hja….pač…ok.. Končno sem letos zaužila pečene in kuhane kostanje. Z mamo sma predhodno (pod Pohorjem) z užitkom grešili še z drugimi sladkostmi. Čeprav je bilo burno pred odhodom in sma protestno zapustili hišo, na poti v avtu pa se začeli smejati človeškosti in življenju, je dan prešel v večer zelo blagodejno.

s čim bi zaključila to napletanje…..hm….čak…

“When we least expect it, life sets us a challenge to test our courage and willingness to change; at such a moment, there is no point in pretending that nothing has happened or in saying that we are not ready. The challenge will not wait. Life does not look back. A week is more than enough time for us to decide whether or not to accept our destiny.”

Zadnje par dni se rešujem z glasbo. Tokrat sem dala pesem No one na stran, prednost ima nov Cd Eastern Europe - music from motion pictures soundtracks (www.mk2music.com). Nekaj filmov in izvajalcev: Beautiful people, Black cat, White cat, Time of Gypsies, The year of the Devil, G.Bregović. Ghostland, Adrian Simionescu& L’orchestre Marin Ioan…za 5evr v Konzorciju.

Iz filma Gori vatra, pesem Iznad Tešnja zora sviće (jasna Zalica) vrtim non stop…čist me gane, da občutek borbenosti, upanja…hkrati je otožna in “srečna”…ob njej sem dobila asociacijo, da brez začetka, konca padam na veliko odejo iz perja, ponavljajoče, ob tem je izdih vedno globok, težak, sproščujoč…

[youtube]3ObsywMXRVk[/youtube]

Ne vem, če je že na našem trgu, toda novejša knjiga DON’T GO TO WORK ON MONDAYS deluje iiizredno zanimivo in privlačno. V njej dobite odg na to, ali je tek slab za naša kolena, ali mobilni telefoni povzročajo raka, ali ob vadbi na “prazn želodec” zgubimo več maščobe, ali zobne ščetke širijo obolenja etc etc Na koncu opisa knjige piše takole: Essential reading. Btw, the answers are: unlikely, no and yes Napisal jo je kolumnist NY Times-a. V njej se sooča z raznimi miti…knjiga je lepo zajetna, takale je naslovnica:

Orgasm farmy je največji vir sex - igračk na svetu. Stran je napisana “od ljudi za ljudi” - vsebuje odkrite kritike o praktično vseh možnih sex-toysih pod našim milim nebom. Sajt vodi sex-toy expertinja Bonny Hall. Zadevca, ki je med aktualnimi terje za uporabo “after dinner”

Good Vibrations Large Massage Bar

£7.99.

Našla sem še en nov sajt, ki ponuja instantno “podržko” za naše (jake, raznorazne življenjske) skrbi … nisem si še ustvarila pravega vtisa, sicer pa je take “šnel kurze” smiselno bolj premišljeno uporabljat. Vsekakor lahko ženska da kak dober tips svoji kolegici, ko ji zmanjka idej www.reallyworried.com - njihov slogan = Problem shared is a problem halved. heh

Natalie Imbruglia je nazaj… [youtube]Fp3ehUd2odE[/youtube] Všečno!

Lušta se mi vrooooča čokolada (prostovoljec me lahko pelje tudi semle: http://www.hotchocolatechicago.com/) , v veliki skodeli, najlepši, najbolj dovršeni…sedeča v veliki nizki zofi, oblazinjeni s pouštri indijskih barv . I need overdose v tandemu!!! V poštev ne pride nobena Milka ali Gorenjka - nix, nix. Poleg tekoče VROČE, še lukzusno malo, luksuzno prefinjeno, luksuzno okusno, in seveda z estetskega vidika vrhunsko. Recimo tole:

Čez pol ure grem na moderni orient. Morda pogrešam malo več dela na tehniki trebušnega, sicer pa so koreografije zelo utečene, plesne, mehke, očarljive. Amm, ugotovila sem le, da samo meni ne stoji ruta na bokih in tazadni. Ne vem kako in zakaj, ampak očitno si jo ne zavežem na prav način. Leva stran zelo žvenketa, desna skoraj da nič…pa boke kar ven mečem Še okol đošk bi jo potrebovala - super efekt, ko se šejka z zgornjim delom, roke so razpete vztran, život široko odprt “navzgor”, v rahlem plijeju po ritmu hodiš naprej, spiralno… it works

Si naj pobarvam lase na “šokola(t)” al mahagoni? Sicer pa vem, da bo moj naslednji parfem Coco Chanel Mademoiselle

Pour FIN še ena iz novega Cdja… [youtube]DwA_Zg_z-FI[/youtube]