Za zeleno zaveso Iz globočin

Sama sem doma. Saj ne vem, če je to ravno redkost, ampak vsekakor sem bila že od nekdaj obkrožena s starši…nikoli nisem občutila njihove prekomerne odsotnosti, ker je v bistvu nikoli ni bilo. Toda danes preživljam tiste trenutke, ki bi si jih želela še večkrat…mir v hiši. Torej mir, ker sem ena in edina med vsemi temi stenami, ker ne slišim 3 radijev, fena iz sestrine sobe, prošenj in morebitnih pridig, zoprnega Tv programa, dolgega telefonskega pogovora…ne vidim obrazov, na katere sem tako navajena.

Nihče ne vidra v sobo in ne jamra, zakaj ne grem ven na zrak, nihče me ne sprašuje nesmislov, pa tud globlji pogovor bi mi bil sedaj odveč. Zelo bi si želela biti kake 3 dni povsem sama…brez kafejev s kolegicami, brez ljudi, ki so mi blizu. Zakaj? Ker sem jih nasičena…taki prebliski, občutenja so dokaj normalna in pričakovana, sploh pa zato, ker sem “zatrla”, pozabila na željo, da se odselim k zelenim žabam Sicer vem, da je vse tako, kot mora bit, ampak vem pa tudi, da si moja malenkost zasluži trenutke popolne odsotnosti od domačega okolja.

Rada grem v kraje in med ljudi, ki so mi nepoznani….zelo sem radovedna in želja novih izzivov. V domačem okolju jih kaj dosti ni, sama pa tudi nisem čarovnik, da bi jih ustvarila.

Biti sam s sabo je “the healing thing”. Učiš se uživat v drobtinicah, iščeš načine, kako bi najbolje izkoristil čas…ali pa samo zapadeš v neko neskončno razmišljanje in na vsake toliko časa poslušaš svoje dihanje.

Ko sem samo Jaz, pomeni, da imam več možnosti k širjenju zavesti, sem umirjena (ja no, odvisno od razpoloženja…poleti me lahko zasačite kako norrim po hiši ob strašno glasni muziki) in na plan pridejo zanimive ideje, načrti, zamisli, ki jih v vsakodnevnem “hitrem” življenjuvržem čez ramo ter se jih ne lotim na pravi način.

Nekaj, čemur bi bila rada priča ali česar del bi rada bila ali kaj bi verjetno bila voljna udejanit:

* prostovoljno delo

* freestyle potovanje

* napisat knjigo

* magisterij

* v naslednjih sanjah bi rada, da se mi uresniči ena izmed mnogih želja: pevka vseh časov

* izkušnja v dance classu nekje v tujini s priznanm koreografom

* šparanje denarja in nato nakup nekega zalogaja

Zdaj pa…se vstanem, grem v dnevno, preklopim na…oz. ugasnem Tv, ker se kr sam s sabo meni (I see)…na Cd fliknem Keb’Mo’-ja ali Direstraitse …sledi en eleganten streching, v opravičilo, ker ta teden oba krat nisem šla na moderni orient

ena posrečena in ganljiva…dodajam jo zaradi asociacije na moto “share our similarities, celebrate our differences”:

TA PESEM JE BILA NOMINIRANA ZA PESEM LETA 2005
Napisal jo je nek afriški otrok

Ko se rodim sem črn, ko zrastem sem črn,

ko grem na sonce sem črn, ko sem prestrašen sem črn

ko mi je slabo sem črn, in ko umrem…sam še vedno črn

in ti, beli kolega

ko se rodiš si rožnat, ko zrasteš si bel,

ko greš na sonce si rdeč, ko te zebe si moder,

ko te je strah si rumen, ko ti je slabo zelen,

in ko umreš si siv….

In ti praviš, da sem jaz obarvan???

brez glasbe mi živeti ni…spet ena taprava s svojim besedilom [youtube]cHcGmhvDlCY[/youtube]

 

Objavljeno v 27.09.2007 ob 20:45 in zapisano pod Pod smetano, miks, Čudne. Komentarjem lahko sledite preko RSS 2.0 vira. Lahko napišete komentar, ali jim sledite preko trackback s svoje strani.