Za zeleno zaveso Iz globočin

Spet se je zgodil post, v katerem sem bila zares iskrena, zgodilo se je pisanje, v katerem sem občutila resnično ustvarjalno dejavnost, bili so trenutki neke kontemplacije…ob zapisu o pomanjkanju veselja sem začutila prav ta občutek, ko sem se spet poskušala približat sebi.

Pisala sem lep čas. Potem pa mi nekaj zagode, neka čudna “samosvoja” odjava iz sistema in mi vse zgine. Dobro se zadržujem, ker kot sem napisala v tistem sestavku, v enem odlomku: ko se ti godi slabo, se ti zares zgrnejo vsi črni oblaki nad glavo - zadeva:diploma, komplikacije v Zari-spremenjeni nameni vodje/nehala bom delat tam… Pika na i je izguba prvotnega zapisa. Res mi je žal za takšne “tektonske premike”, ampak se zadržujem z mislijo, da se vse dogaja z nekim razlogom.

Pisala sem, kako me je ponovno navdihnilo branje…končno sem zaključila s Čarovnico iz Portobella, pa sem se sedaj lahko posvetila Frommu. Zadnje čase izbiram knjige, ki so mi zares pisane na kožo. Ne samo, da me pomirjajo, odpirajo mi vrata na prav tistih mestih, kjer sem se “zaklenla”, obstala, skoraj nazadovala, dajejo mi pogum, odgovarjajo na premnoga vprašanja, razprišijo mi dvome. Nudijo mi užitek v pravem pomenu besede, tisti, ki rojeva veselje in pomirjenost.

O tem sem pisala…

* kako se užitek in veselje razlikujeta. Kako današanja družba omenjena pojma enači in predvsem instant uživa, hrepeni, zadovoljuje potrebe na način, kjer so vrhunci hitri in imajo kratek rok trajanja, temu pa sledi nezadovoljstvo, še večja žalost.

* kako ljudje sodobne družbe težijo k produktivnosti in zares delajo, toda neustvarjalno, izzven sebe. Ob vrhunci so omamljeni, vznemirjeni, dejansko pa se po besedah Fromma njihove/naše notranje moči niso okrepile. Kakor pravi: poskušamo postajati nadčloveški, ne da bi bili ob tem človeški

* kako iščemo znova in znova priložnosti za vedno bolj razburljive užitke, ker je v temeljih naše življenje tako prazno, da se ne čutimo, in to vse samo zato, ker smo v fazi pomanjkanja veselja

Fromm pravi in to nam je jasno, ko beli dan: Veselje je žar, ki spremlja usmerjenost k biti. Med tem, ko so užitki posledica usmerjenosti k imeti. Naša želja po imeti, posedovati, koristiti je iz dneva v dan večja, zgubljamo se in ob vsem kar imamo smo nesrečni, nejevoljni.

Omenila sem lastn primer…trenutek, ko sem se tega zares zavedala…bilo je v petek. Kot zanalašč “nisem bila sama” - kakšno naključje, kaj (ko pa nas je masa takšnih), ko je tudi kolegica izrazila tako veliko nezadovoljstvo, boleče, da jo je tisti dan, preden sma se videle, spravilo v jok…ker ni vedela, kaj naj počne s samo seboj, ker se je počutila prazno, brezvoljno, zgubljeno, kljub temu, da ima ob sebi moškega.

…ker te orgazem ne osreči (da se razumemo: za nič na svetu se ne odpovem sexu; govorim o drugi zadevi se razume ). Noben orgazem v nobenem kontextu. Niti vzhičenost ob zmagi na tekmi, niti lizanje sladoleda, dobljena dobra ocena, ne pohvala, niti nakup “šminkarije”, kakor nakup mojstrsko oblikovanega pleha…nobena dejavnost, katere namen je oz. cilj je dobiti, pridobiti, doseči, imeti, ne prinaša veselja, samo užitek, srdit, hrepeneč, strasten - kar pa je, čeprav je človeško, povsem patološko in nam vsakič spodnese tla pod nogami. Kot piše v knjigi “take strasi ne pospešujejo človekove rasti in ne krepijo človeške moči, nasprotno človeka pohabljajo”.

Ne da se mi več…pol “kufer” imam vsega. Že vem, kaj to je “vsega”. Nočem hipnih ognjev vznesenosti (ta besedna zveza je močna in v srce!), rada bi žar, živost v vsakdanjiku usmerjenem k biti.

no…pa je nehote nastal nov, malce obnovljen zapis, moje ustvarjalne dejavnosti - pisanja in razmišljanja, ki mi je prej zares posejalo korenine veselja. Bom zalivala te začetne vzpodbudne občutke z vodo, da bom kdaj drugič lahko pisala o tem, da čutim veselje skoraj vsak dan…to bo pomenilo, da se približujem sami sebi - hočeš nočeš se to osladno sliši, jaz zadevo razumem in verjetno bom zaradi tega dejansko kdaj v prihodnosti dobila pozitiven, daljnoročen feedback življenja.

Ok…amm…hvala za dnevnik, za blog, da lahko tudi ob takih trenutkih, ko se mi svet ruši, spravim vso “notranjo težo” in tempirano bombo na “bel papir” - preden explodira(m).

Ne vem kaj si naj mislim….cmok imam v grlu in od muke so se mi vlile krokodilje, dinozavrske solze. Pi*da! Obupno zgledam in zelo mi je bedno…mislim…ne vem, če je življenje fer…ker dejansko ni in verjetno tud noče bit, ker morda ni smisel, da je vse skup kaj fer…ah!

Ammm….torej….zadeva: diploma mi leži na plečih že lep čas, predstavljala mi je delno muko…še pred pol leta zato, ker nisem imela nobene ideje o čem pisat, kar bi me zares zanimalo. Potem izberem prvi naslov in se zaženem…nekje med poletjem obstanem in ugotovim, da sploh ni zame.

Kmalu pridem na novo idejo, ki se je v meno rojevala v bistvu lep čas in nedavno “podpišem sporazum”, o čem bo moja diplomska govorila. Ideja se mi je zdela fenomenalna, sploh, ker je področje še tako sveže, novo in bo kmalu dobilo svoje razsežnosti tudi pri nas…v svetu so že zelo napreodvali. In zadnji teden si ure in ure napenjam možgane kako bom vse to izvedla, razmišljam, iščem literaturo, sedim za računalnikom predolgo, si delam zapiske, načrte, moje veselje se je širilo iz dneva v dan, diplomska mi je postala pomembna, kot še nikoli….zares sem se psihično pripravla za pisanje, polna entuziazma in pomirjena, ker bom končno začela s tem….pisanje diplome o tej temi: uporaba bloga v edukaciji - teachers blog mi je pomenila veliko, ker sem bila skoraj 100%, da konkretno o tem, o tej ideji še pri nas v diplomski ni pisal nihče oziroma pomislila sem, da možnost je, ampak samo omenjeno v nekem delu….našla sem par diplomskih, ki govorijo o blogih nasplošno….potem pa sem spregledala, da so tudi v pdf obliki in sem se te dni obremenjevala še s tem, kako bom v roke dobila konkretno 2 dipl iz ljubljanske univerze.

Zdi se mi, da sem zgubila sebe nekje…nekaj minut nazaj, ker sem res razočarana in pobita in brezvoljna in…..

torej vidim, da je diploma A Bezićeve v pdf obliki, jo odprem in začnem brati, pregledam vsa poglavja, preberem na mestih vsebino in me kap….mislim še zdaj sem čist ….bože mi pomagaj zdaj!…..torej ga./gdč. Anita Bezić je v svoji diplomski Bloganje v luči vzgoje za medije pisala natanko o tem, kar sem jaz mislila. Vse tisto, kar sem do sedaj prebrala, sem imela “pripravljeno” v buči, našla sem potrebn material na netu in hotela sem si nabavit par knjig iz tujine….in potem vidim, da me je ženšče prehitelo, napisalo super diplomsko prav o tem, kar sem sama imela namen pisat. Misel, da bom med prvimi, ki bodo pisali diplomsko prav o tej specifični tematiki, me je tako vznemirila, tako mi je to dalo zanosa ….zdaj pa imam črnino pred očmi. Ne vem, kaj si naj mislim?! zgubljena sem. Obupana.

Bezićevi vsaka čast, da se je spravila to delat, da je razmišljala v tej smeri…ker je uporaba bloga v edukaciji res fenomenalna in pomeni velik napredek v vzg.-izobr. procesu. In to izpostavit v obširnejši obliki se mi je zdelo nujno potrebno, ker pri nas še nimamo kaj konkretnega o tem v knjižnji izdaji…so samo članki ipd.

Ampak zdaj …res sem pobita. Niti pomislit ne upam, da bi pisala o čem drugem, niti energije in volje nimam, da pričnem brskat po drugih področjih…ker sem se v to tako vrgla in ker sem si printala tolk in ker se mi čas izteka za pisanje dipl in ker me bo mentorica odpisala, če ji rečem, da to ne bom mogla pisat oz. ALI JE SPLOH SMISELNO?! Verjetno bo rekla, da sem neresna, da si zmišljujem in….kako naj grem naslednji teden do nje in ji povem, da je tema na točno tak način, ko sem si predstavljala, že napisana!?! Pa sama je bila zelo navdušena nad idejo, ampak je rekla naj pohitim, ker bo toliko odsotna, da mi ne bo dovolj časa na razpolago….

Torej, prejšnjega naslova (Ženska v vlogi matere in učiteljice) se nisem hoteal lotit, ker o njej že obstajajo sorodne, pa tak je osladna, dolgočasna, feministična, jokcava…in sedaj je ist,i povsem nepričakovan primer s temo o blogih v edukaciji!!!!! Ne morm verjet v bistvu…saj ni smiselno imet več opravka s tem - povsem sem postala indiferentna - svet se mi je obrnil na glavo v trenutku….je kakšna alternativa?! Jaz je zdaj ne vidim in verjetno bom obležala cel vikend v postelji…. in

verjetno je post obupno napisan, ker kar kipi, vren ven iz mene in sploh ne gledam, kako pišem in če sem smiselno povezala povedi….

A se nam RES VSE dogaja z nekim razlogom?!?!?!!? BEMTIIIIIIIIIIIII!

Sama sem doma. Saj ne vem, če je to ravno redkost, ampak vsekakor sem bila že od nekdaj obkrožena s starši…nikoli nisem občutila njihove prekomerne odsotnosti, ker je v bistvu nikoli ni bilo. Toda danes preživljam tiste trenutke, ki bi si jih želela še večkrat…mir v hiši. Torej mir, ker sem ena in edina med vsemi temi stenami, ker ne slišim 3 radijev, fena iz sestrine sobe, prošenj in morebitnih pridig, zoprnega Tv programa, dolgega telefonskega pogovora…ne vidim obrazov, na katere sem tako navajena.

Nihče ne vidra v sobo in ne jamra, zakaj ne grem ven na zrak, nihče me ne sprašuje nesmislov, pa tud globlji pogovor bi mi bil sedaj odveč. Zelo bi si želela biti kake 3 dni povsem sama…brez kafejev s kolegicami, brez ljudi, ki so mi blizu. Zakaj? Ker sem jih nasičena…taki prebliski, občutenja so dokaj normalna in pričakovana, sploh pa zato, ker sem “zatrla”, pozabila na željo, da se odselim k zelenim žabam Sicer vem, da je vse tako, kot mora bit, ampak vem pa tudi, da si moja malenkost zasluži trenutke popolne odsotnosti od domačega okolja.

Rada grem v kraje in med ljudi, ki so mi nepoznani….zelo sem radovedna in želja novih izzivov. V domačem okolju jih kaj dosti ni, sama pa tudi nisem čarovnik, da bi jih ustvarila.

Biti sam s sabo je “the healing thing”. Učiš se uživat v drobtinicah, iščeš načine, kako bi najbolje izkoristil čas…ali pa samo zapadeš v neko neskončno razmišljanje in na vsake toliko časa poslušaš svoje dihanje.

Ko sem samo Jaz, pomeni, da imam več možnosti k širjenju zavesti, sem umirjena (ja no, odvisno od razpoloženja…poleti me lahko zasačite kako norrim po hiši ob strašno glasni muziki) in na plan pridejo zanimive ideje, načrti, zamisli, ki jih v vsakodnevnem “hitrem” življenjuvržem čez ramo ter se jih ne lotim na pravi način.

Nekaj, čemur bi bila rada priča ali česar del bi rada bila ali kaj bi verjetno bila voljna udejanit:

* prostovoljno delo

* freestyle potovanje

* napisat knjigo

* magisterij

* v naslednjih sanjah bi rada, da se mi uresniči ena izmed mnogih želja: pevka vseh časov

* izkušnja v dance classu nekje v tujini s priznanm koreografom

* šparanje denarja in nato nakup nekega zalogaja

Zdaj pa…se vstanem, grem v dnevno, preklopim na…oz. ugasnem Tv, ker se kr sam s sabo meni (I see)…na Cd fliknem Keb’Mo’-ja ali Direstraitse …sledi en eleganten streching, v opravičilo, ker ta teden oba krat nisem šla na moderni orient

ena posrečena in ganljiva…dodajam jo zaradi asociacije na moto “share our similarities, celebrate our differences”:

TA PESEM JE BILA NOMINIRANA ZA PESEM LETA 2005
Napisal jo je nek afriški otrok

Ko se rodim sem črn, ko zrastem sem črn,

ko grem na sonce sem črn, ko sem prestrašen sem črn

ko mi je slabo sem črn, in ko umrem…sam še vedno črn

in ti, beli kolega

ko se rodiš si rožnat, ko zrasteš si bel,

ko greš na sonce si rdeč, ko te zebe si moder,

ko te je strah si rumen, ko ti je slabo zelen,

in ko umreš si siv….

In ti praviš, da sem jaz obarvan???

brez glasbe mi živeti ni…spet ena taprava s svojim besedilom [youtube]cHcGmhvDlCY[/youtube]

Končno je padla zadnja beseda glede moje diplomske. Mislim, da bom ena izmed prvih, ki bo pisala o BLOGIH tadaaaaaaa! Konkretno se bom osredotočila na t.i. teachers bloge, torej uporaba blogov za profesionalne namene, za prof in osebni razvoj učiteljev, pedagogov, prof, kakorkoli…Iskala sem literaturo. Na internetu jo je veliko, tiste najpomembnejše, vendar pa ne smem uporabljat samo internetno, mentorica je rekla, da ne pride v poštev. Torej pojavlja se manjši problem…ali obstajajo knjige v slovenščini, ki omenjajo konkretno bloge?!?!?! V tujini jih je že kar nekaj, predvsem od ameriških avtorjev…

Včeraj sem šla v knjižnico in dobila kar nekaj knjig o internetu, kibernetični umetnosti, o razvoju neta itd - ampak to je splošna zadeva, to bom potrebovala samo za krajši uvod.

Če poznate ljudi, ki vedo kaj več o literaturi, ki omenja, obravnava bloge, vas prosim lepo za dodatne info, usmeritve ali namige. Tudi, če veste za blog, ki ga za profesionalne namene koristi kak slovenski učitelj, prof, prosim za njegov sajt.

V roku dveh tednov bi literaturo morala imeti že določeno in predelano, da napišem dispozicijo. S tem je povezan tud seveda empirični del, saj moram sestavit vprašalnik…

Torej osrednja vprašanja dipl.naloge bodo: kaj sploh blog je, čemu je namenjen, njegovi začetki, ali je blog virtualna skupnost, njegove pozitivne in negativne lastnosti, blog kot sredstvo samoreflexije, samoevalvacije, zakaj bi naj učitelji uporabljali blog, kakšen bi bil koncept tovrstnih blogov, koliko prof uporablja blog v Sloveniji….v tujini je to prišlo že v redno prakso, poleg tega jih uporabljajo v “bolj resne”, študijske namene torej študentje, tudi dijaki in osnovnošolci… Verjetno bom predstavila tudi Second life in njegove možnosti uporabe za profesorje, ga primerjala z blog, kdaj bi ga bilo smiselno uporabljat ipd. No, in zato je potrebno pridobit zanesljive vire info o vsem tem. Verjetno si bom nabavla tud kakšno knjigo iz tujine, navezat pa moram stike z ljudmi iz fakultete za računalništvo, upam, da imajo tud tam primerno literaturo.

Držte pesti, da čimprej “zalaufam” s tem. Bilo kakršne pomoči pa bi seveda bila zelo vesela!!!

La Callas. Včeraj zvečer, nepričakovano.

Komaj sem prišla domov, nekaj dala v usta, se preoblekla v najbolj, ampak res najbolj razvlečeno trenerko na svetu, ki je hkrati “uber kulska” (z njo je fajn delat streching, se zvit na kavču pred Tvjem, it do trgovine - freestyle thing No, torej, da nadaljujem…kolegica me pokliče in pravi, da me povabi na predstavo zvečer, ker ima prost vstop (neka druga kolegica ji je zadnji trenutek odpovedala, potem se je spomnila name, ker sem edina od njenih poznanstev, ki ima rada kulturo, heh).
Torej, v roku pol ure sem se mogla porihtat, predstava se je začela ob 19.h. Že dolgo nisem bila v gledališču, imela sem občutek, da v ponedeljek ravno ne bo gužve…moja ritka! - komaj sma dobile parking plac in tud veliko ljudi se je trlo pred SNGMB.
Sedele sma na balkonu, dokaj dobra razgledna točka. Dvorana polna do zadnjega.

O Callasovi nisem vedela veliko. Malček me je tud sram, da nisem ob pravem času zvedela za njeno obletnico smrti - slabo spremljam medije. Sem pa bežno videla nekaj njenih posnetkov na SloTv par dni nazaj. Spomnila me je na Ceco. Res no. Masta kar podobne poteze: nos, nasmeh, ličnice..kakorkoli…

Že samo, da sem bila v gledališču je v meni vzbudilo prijeten občutek, tak…nobl Oblečena sem bila solidno, saj v 20min nism mela dobre orientacije v moji, sicer zelo mali, sobi. Posrečeno, da še vedno prevladuje črna, opazila sem pa “ponesrečnih” primerkov, vendar na koncu “ugotovila”, da je bistvena njihova udeležba, sploh pa so tile freaki bili mlajši ljudje, ki so mi sicer dali vtis, da jih predstava dejansko zanima.

Navdušena sem bila nad kostumografijo in plesnim performansom. Plesne točke so bile BAJNE! BOŽANSKE! OČARLJIVE! DIHA JEMAJOČE! Čista eleganca, prefinjenost, čutnost, nežnost, paša za oči! Vzbudile so se mi ŽELJE, VELIKE! Kako bi bila na mestu tiste (ene) balerine, v tisti oblekci, ki je lahkotno ovijala njeno telo…njeni gibi…lebdela je v zraku, vsak delček roke, torza, gib nog - dovršenost, “poezija”. Bili so specifični gibi, ki jih še nikjer nisem zasledila, neke kombinacije, ki so imele toliko življenja, tako komplexne in med seboj enkratno usklajene. Ples moškega in ženske - čisto, popolno, idealno ujemanje. Ocenjevala sem, katero gibanje mi je bilo ljubše in razmišljala o tem, kako mi je par oseb zatrjevalo, da je moški - profesionalni plesalec še kako velik estetski užitek za vsako oko…no, meni “ne potegne” (bolj tako tako rečeno). Ne more se primerjat z žensko izraznostjo. Žensko telo je ustvarjeno za ples, plesu da veličino in vso mero elegance. Ko bi videli vse plesalke, kako so se stopile z orkestrsko glasbo, ki je bila tudi V SRCE.
Dobro podoživljam, dobro se vživljam…lahko rečem da kar z dušo in telesom. Takšni kulturni dogodki v meni vzbujajo na tisoče asociacij, osvetlijo spomine, me ženejo k razmišljanju…ne znam opisat, kaj vse sem doživljala v sebi ob predstavi, čeprav po besedah nekaterih tam (ko sem vlekla na ušesa), projekt Turcove ni bil presežek, predvsem kar se tiče opernih pevk - toda jaz nisem v tem strokovnjak, in čeprav ne maram opere, sem jo včeraj skozi to predstavo solidno sprejela, dokaj dobro.

Hočem reči, da če te bilo kakšna umetnost prepriča, si V NJEJ hipoma. Navdihne te, sproža občutke srečnosti, včasih vzbuja nek neutemeljen pogum, vseživljenjski optimizem, srečen si, ker so tvoje oči in ušesa to slišali, ker si si ustvaril lastno mnenje, predvsem pa je pomemben ČISTI UŽITEK. Greš iz dvorane in se dobro počutiš, smeji se ti, tisto uro ali dve si porabil na najelegatnejši možni način. V nekem pogledu tisočkrat boljše od sexa. ZAKAJ???? Imam en lep ZATO: ker je v sexu že vse znano, ne samo tehnična plat, tudi “netehnična”. Dejanje sexa nam je poznano, tud občutki do končnega orgazma seveda - čeprav uživamo. Vendar pa je tovrstni užitek, ki sem ga jaz včeraj doživljala (poleg drugih ljudi) edinstven in neponovljiv. Vedno je nekaj novega. Tako tudi tedaj, ko gledaš dober film. Nepoznani svetovi, nepričakovana občutenja in nova spoznanja…

Vsekakor bom v prihajajočih mesecih še obiskala SNG. Ko si del tega, te povleče vase oz. se ti krepko “zalušta”. Biti del pravih koncertov, dobrih predstav ipd - je odlično početje, smiselno in psihofizično obetavno
Kmalu se bom udeležila še enega kulturnega eventa in sicer v Cankarjevem domu (7.okt). Končno si bom ogledala nastop odličnega pevskega zbora PerpetuumJazzile, v katerem bo tudi svojemu glasu dala širino meni ljubo ženšče, kolegica Urša

Callasova je bila diva. Ženska z velikim Ž.
Kar nekaj Vener je bilo takšnih v zgodovini, ki so jim iz “roke jedli”. Naredile so vtis in vedno dvigovale prah ter množicam predstavljale velik užitek - to pa je nekaj!
Callasova - očarljiva. Oboževana. Prava zvezda. Ustvarjalna in iskrena v svojem početju. Ob tem sem razmišljala tudi o sebi, zaneslo me je v te pisunske vode in ocenjevanje moje iskrenosti v pisanju. Kdaj zares čutim sebe v izražanju, kdaj nisem bila sama sebi pristna, kdaj se je vohala narejenost in prisiln slog …

Iskrenost ima težo, mora se jo začutit, tedaj si pristen in delo, ki ga počneš je dolgotrajno zares vredno.

ena moja…. [youtube]5DWAdJKUlxo[/youtube]

Heh, posrečeno. Surfam po netu, in naletim na nbc-jovo stran, kjer je govora o “teacher crush-u”, včeraj pa sedim z mamo v prijetnem kafiču pod Pohorjem in poleg, na igrišču za odbojko (mivka), zagledam prof. Bosnića (morda ga nekateri poznate…bil je trener tenisa, v bistvu je še vedno kondicijski trener, če se ne motim nekih drugih slo športnikov, sicer pa prof.biologije na gimnaziji), tokrat “zgoraj brez”!!!, kako sodeluje v igri.

Takoj sem se spomnila na kolegico (in bivšo sošolko) T, s katero sma obe zgubljali pamet ob pogledu nanj…vsaka ura biologije je bila v začetkih…nekoč, tedaj, tako razburljiva, prijetna in zanimiva - zahvaljujoč njegovi “kulskosti” in “fizičnosti”. No, glede na to, da je bilo včeraj prvič, da sem bivšega prof. videla na pol slečenega in glede na to, da sem bila vanj raztreseno “trešena” kot dijakinja…je bilo pitje popoldanske kavice zares pestro in sproščujoče. Poklicala sem T in ji začela: “Hej, ne boš verjela, kdo stoji pred mano…zgoraj brez….Bosnić…” - In T v smeh, slišali so se samo “oh in ahi”

Spomnim se dne, ko se je pričela prva ura biologije. Prišel je iz kabineta, stal pred tablo, se naslonil z roko na mizo, spodaj prekrižal noge…oblečen povsem športno. Če me spomin ne vara je mel mikico od Championa (?), temnopolt, obrit, močne roke, na njih jasno vidne žile… ..ko je spregovoril! Njegova dikcija, barva glasu in način govora - prav nič profesorski, formalni, zadržan, “popedenan” - keri “crush”! Mešalo se mi je! S T sma se spogledovali, po končani uri pa je sledilo samo navdušenje.

Ko sem prišla domov, je bilo prvo, kar sem rekla mami: “Kakšnega mladega prof imamo in taaaaaaako dobrega! Mami, veš, kak je lušn!!” - G. Bosnić je zelo dobro skrival leta…tedaj je bil tud bolj poln, čeprav še vedno zelo “sportski”, danes je zelo shujšan in se da kar lepo ocenit njegovo realno starost, čeprav še vedno nikjer gub…in… nič povešen trebuh…

Večkrat sem sanjarila o njem, tudi o tem, kako bi ga lahko pecala. Čist nedolžno, najstniško, sanjaško….In tudi v razredu nikoli nisem imela občutka, da je pred mano in drugimi v vlogi profesorja. V moji luči je bil pač “mlad moški”, ki obvlada biologijo in je za povrh še straaaašno privlačen. Mimo grede: njegova predavanja so bila super, povsem drugačna od klasičnih.

In res je - veliko raje sem se učila biologijo, kot sicer druge predmete. Spomnim se, da sem uporabljala druge strokovne knjige in se posebej pripravljala na sledečo učno uro…pridobivala sem si info, ki so bile še bolj podrobne od predstavljenih v učb.

Tudi v omenjenem članku na http://www.msnbc.msn.com/ piše o tem zelo pogostem pojavu, v času šolanja … ko se deklice zatrapajo v svoje profesorje, jih občudujejo, o njih sanjajo in glede na to so tudi uspešnejše pri samem predmetu, ki ga dotični poučuje, saj dobi na pomembnosti in priljubljenosti. Postaneš bolj požrtvovalen, želiš privabit pozornost z znanjem in raje si večkrat pred tablo, bliže njemu Čeprav moram priznati, v mojem primeru pred tablo ni bilo z rožicami postlano, namreč dejansko nas je postavljal pred izzive tako, da smo morali dobro napenjat možgane in se ukvarjat s trenutnim vprašanjem po 20min, če je bilo potrebno….tedaj sem gladko pozabila na to, kakšna “lepa kreatura” stoji pred mano.

Seveda pa se iz takih nedolžnih najstniških zaljubljenosti do profesorjev velikokrat izrodijo amoralne, neprijetne, izkoriščevalske “igrice”. Tudi na moji gimnaziji namreč smo imeli (ali pa je še vedno, ne vem) prof., ki je imel bližnje odnose s svojimi dijakinjami. Glede na to, da je tedaj še vedno mirno poučeval, očitno ni prišlo do hujših, resnejših obtožb…pa vendar to niso bile govorice, kar iz zanesljivih virov se je vedelo, kakšne eskapade je imel…pa seveda ni bil edini. V primeru prof.Bosnića temu nikoli ni bilo tako…še več, sploh ni dajal znakov, da se zaveda, kaj določene dijakinje čutimo do njega Bil je povsem korekten, verjamem pa, da se je zavedal svoje drugačnosti glede na ostale profesorje, saj je bil vse prej, kot zatežen.

Če ga dandanes srečam v mestu, ga z veseljem pozdravim - ker mi je pač ostal v lepem, dobrem spominu, saj smo ga vsi imeli radi - mislim na moj gimnazijski klas. Spomnim se, kako sceno smo mu priredili na koncu srednje šole, pri predaji ključa…ko smo ga pomnili, predstavili in mu podarili rožo (možno, da je bilo kaj drugega…ne spomnim se več), so fantje spustili komad, ki mu je dobesedno bil pisan na kožo  —->

[youtube]MpV6GX_QjoA[/youtube]

Potrebno je začeti. Torej uvertura v to “črevico” napisanega…lahko tale post, moji bralci, jemljete, kot vikendaško branje Kar sledi je nastalo včeraj ponoči, ko sem ležala v postelji…nekaj prebliskov se je zgodilo, hitela sem poiskati velik zvezek s krasno naslovno platnico ter vanj zapisala, vse, kar mi je ležalo “na vesti” tiste trenutke.

Prej pa še ena pomembnejša… v današnjem horoskopu (Večer) mi piše sledeče:

Srečali boste več možnih partnerjev, med njimi tudi vezanega in komunikativnega. Nikar se ne prenaglite!

Ah, čustva (ljubezen) ne poznajo morale

[youtube]_5Mon_lpfYU[/youtube]

Po obdobju razposajenega, energičnega, drznega spoznavanja sveta, v katerega smo se rodili, smo stopili na pot rutine, se postavili v kolono ali se pridružili gneči ljudi, postali masovni, pozabili nase ter se prepustili (ne odločili), kakor ostali, hrepeneče, neracionalno segat po nekaj idejah, idealih, ki jih lahko preštejemo na prste obeh rok. To je od nas terjalo skoraj popolno odsotnost, ne glede na to, kako “trdno stojimo na tleh”.

Ne zavedaš se lastnih korakov, ne občutiš las na zatilju.

Na pol izoblikovani. Zorenje se upočasni ali nazaduje. Pustimo se razdražit, dovolimo si buzeriranja, ker nam paše, da lahko napadamo nazaj. V naglici, pod pritiskom smo se odločili postati skrajni individualisti, egoisti. Uživamo svoj Ego. Zavestno se pretvarjamo, ker smo za kaj drugega onesposobljeni ali se nam dozdeva, da smo nesposobni biti zares človeški.

Njihov hobi je poveličevanje delavnosti, teatrralično poudarjanje zmozganosti ali hvalisanje o posedovanju mnogo znanja, oni so dali že toliiiko vseka “skozi”, oni razumejo. So mogočni filozofi, ki zahtevajo intelektualno razlago vsakdanjih “sitnic”. Prebrali so Ko zorijo jagode. Ha!

…spimo. Moramo se vstati. Nekdo, nekaj nas čaka. Odločili smo se, da bomo pač dosegli to, kar se najbrž mora doseči v času tuzemskega bivanja naše vrste. Živeti funkcionalno, produtkivno (seveda, vsaka sprememba, razvoj je smiseln za obstoj) in se dokazovati.

Iskanje sreče, pogrešanje srečnosti? Jamrajoč, samopomilujoč pogled in odgovor na vpr. kako si? - Ah, je že bilo bolje. Kar je BILO ni več pomembno, nismo preteklost, predvsem smo sedanjost. Na prihodnost ni pametno misliti, smo preveč nemočni…Zakaj bi načrtoval, upal, če nisi sposoben ujeti trenutka tukaj in zdaj ter ga začutit, ga ovekovečit…sebe umestit v središče, se spomnit, da si dejansko živ, v danih okoliščinah najbolj resničen…in še vedno nebogljen. Preprostost misli, popolna sproščenost duha, osvobojen vseh moralizmov, pravil, pregovorov, vedeževanj, groženj, strahu. Presežeš družbo (čeravno si ti njen tvorec) in postaneš zares sam sebi gospodar. Zaupaš si, počutiš se varnega, močnega, ker ti je jasno, kaj pomeni zate balast, v katerem se utapljaš.

Želja po biti lepši, boljši, modrejši, spretnejši, iznajdljivejši, racionalnejši, resnejši, srečnejši, bolj ljubljen in upoštevan….in zmankuje že diha ob naštevanju….- postaja vse bolj poceni in dolgočasna. Največja kazen človeškega obstoja je navada. In miselni koncepti, sheme. Morda omejenost, ker ne znamo naših danosti, sposobnosti na tist neki pravi način uporabljat.

Ponavljajoči se gibi: odpiranje vrat, obračanje volana, hoja, ekstremistično spreminjajoče grimase v samo nekaj primerkih izraznosti: trenutek jeze, veselja, presenečenja, apatičnosti, apatičnosti, znaveličanosti (…).

Prihodnjič bomo s stilom zalivali rože, čeprav bo gib poznan (dvig roke, naklon…), ob petju bomo božali bližnjega/partnerja, ob pogledu v neustavljivo drvečo množico ljudi pogledali v mirno nebo in bližnja drevesa, ujeli nekogaršnji pogled in mu namenili človeški pozdrav z nasmeškom, saj smo vsi prijatelji-državljani tega planeta, nismo si tuji; kuhalnica v jedi - zavestno mešanje, v kroženju gledaš sledi, prelivajoče barve, mehurčke, paro…vstopiš v pisarno, ne greš delat “kakor pač vsak dan”, hodiš do mize, misliš na to, da ustvarjaš, da te potrebujejo, da si koristen, da si s sodelavci ena izmed glavnih žil družbe, za katero delaš. Končno ti zares začne presedat Tv - gledaš samo še poročanje o katastrofah, ubojih, nesrečah…sami negativizem, ti nočeš tega. Ker lahko, začneš z ustvarjalnostjo, v kakršnem koli pogledu. Delaš kar tebi najbolje ustreza in poskušaš z nečim, kar se ti je vedno zdelo “nemogoče”.

Danes so take “stvari” banalnost, tudi pogovor o tem je skorajda nemogoč, neumen, dolgočasen… Vse, kar je v nekem drugem pogledu normalno, je absurdno. Ker si zmanipuliran, predrugačen, izumetničen. Dolgočasni smo.

Danes (čet) sem plesala iz popka ven v vse smeri. Popek je pomemben Središče marsičesa. Omenja se ga na različnih mestih, na različnih področjih…že v davni preteklosti. Je iztočnica za marsikaj. Lep simboličen pomen ima - lahko si določih svojega.

Res, gibu rok sem dala življenje. Težko opišem, kako sem razumela pravo izraznost giba. Lahko imaš ta občutek že v sebi, lahko i ga priučiš. Brez togosti, lesenosti. Ko sem se začutila, z očmi nevidno risala točke po delih roke, od ramena, do komolca, preko podlahti v zapestje do konic prstov. Poslušala sem vodenje koreografinje - takoj sma se ujeli. Včasih ni preprosto, ampak se seveda da odmislit na soplesalce, ki radi (nehote) motijo lastni ritem, ter naredit svoj prostor. Počutiš se svobodnega v lastnem fizičnem, z najbolj dovršenimi gibi slediš občutkom, momentalnim razpoloženjem, imaš nadzor nad samim seboj, zavedaš se….hm…zavedaš se, kdo si. Pozabiš na čas, verjameš v brezčasnost. pozabiš, da si družbeno “jako skultirivirano bitje”, ki bo čez pol ure stopilo na avtobus, vljudno pozdravilo, avtomatizirano poštemplalo kartico, se vsedlo na izbran sedež ter se kmalu, po bontonu, vsatlo starejši gospe z dokaj mrkim pogledom.

Dobro se znam opazovat. To vidi še nekdo drug, ki sicer ni edini, pa vendar je sposoben to najbolje ocenit.

Vidim kolikokrat se trpinčim, kako naučeno upam in vzganjam vse od pesimizma, optimizma, do evforije, entuziazma, jebivetrstva, “piš’ me v rit” ipd - tako razburkano, mučno, naporno, prenabito, s hitrimi velikimi amplitudami. Poskušam biti marsikaj. Želje se mi danes zdijo težke, dušljive in prazne.

Nezadovljstvo se nas morda lasti zato, ker pozabljamo na koncpet pravih vrednot, na tisto, kar je dejansko vredno - mi sami. Ob tem bi morali biti sproščeni narcisoidnosti, poveličevanja, olepšavanja.

Verjetno bo moj najboljši recept tisti, ki ima sestavine - prav tiste, katere posedujem od kar pomnim. Polnovredne…ja…verjetno so že. Ne bi jih naštela prav tukaj, ker jih ni nujni ubesedit. Blog je za tovrstne zadeve preveč občutljiv oz. kaj hitro se ob branju tega lahko izrodijo nevoščljivost, posmeh, cinizem in tekmovalnost v “malenkosti” marsikoga..pa zatorej ne bi rada, da mi to današnje prijetno razmišljanje kdo uniči s pametovanjem

Po dolgem času se zares zavedam teh besed. Mislila sem,toda tako tekoče, nikjer nejasnosti - v meni. Niso pisali hitri prsti, temveč Jaz. Čutim premik, olajšanje in zdravo moč (ne bi  razlagala, kako si to besedo sama interpretiram). - Zdaj pač je tako. Drugo ni pomembno. Kako bi bilo/je lahko čez 14 dni - ni relevantno.

V knjigi, ki jo berem piše tako: “Takšno je življenje oseb, kot sva ti in jaz . Ves čas se uničujejo in obnavljajo. /..) Ne dopusti, da te potlači tisto, kar si mislijo drugi, kajti že v nekaj letih, desetletjih ali stoletjih se bo to razmišljanje spremenilo.”

Modrina. Vijola.
Občasno te želim  prijeti, stisniti, zagristi, objeti…da spolziš, osladiš, da ostaneš, se zatakneš.

Med prsti padaš, se izmikaš.
V rokah indigo jagode… modro, rdeče, vijola.

Srdit pogled in globok vzdih.
Srkam, srkam sladkobo, koščice se mi zatikajo vsakič znova.

Pa nič ne boli.

Grozdje, ki te ljubim grozdje.

(sept, 2006)

Dokler so ljudje na svetu, ki nas navdušujejo, potem je še vse ok. Oziroma, takšni - vplivni v kakršnem koli pogledu, so tudi tisti, ki že lep čas nekje v globočinah Zemlje uživajo svojo drugo realnost, ob tem pa se njihove duše zadovoljno smejijo nam, ki jih radi povzemamo, citiramo, ker so ogledalo v mnogih segmentih naših življenj tukaj in zdaj.

Unless it comes out of your soul like a rocket,

unless being still would drive you to madness or

suicide or murder ,

don’t do it.

unless the sun inside you is burning your gut,

don’t do it.

(So you want to be a writer, Bukowski)

Life has no meaning the moment you lose the illusion of being eternal.

(Jean-Paul Sartre)

Danes se mi je zagabila misel na sex, na moško telo (tuto completo de hombre) in na tiste par, o katerih sem mislila, da bi bili potencialni…Oni niso nič krivi;  ta misel se je vrninila v mojo bučo zares nehote.

Sicer sem zelo miroljubna, nesovražna in prisrčna.

Nisem mogla kaj…

…v garderobi je bil kake pol ure Dioniz. Potem se mu je pridružila ženska, ki je ves čas visela pred vrati, jaz pa sem iz ozadja, kolikor mi je delo dopuščalo, ogledovala njegovo pojavo. Komaj sem si verjela, da je to možno, ampak prvi v življenju, ki je name vplival vanzemaljsko, nadčutno in čutno seveda. V bistvu ni bil Dioniz, bil je večji od njega.

Visok 1,90, če ne več. Kako grajeno telo! Upam, da se vsak dan zahvali materi (naravi) (in morda genom) za svojo “fizičnost”! Drža…gibi…in obraz - v srce, v popek, v skrivnost, v vse predele moje malenkosti!

Prepričana sem, da moški večkrat vidite svoje t.i. fatalke. Pustimo tisti del, ko spregovorijo. No, kar se mene tiče - moške, za katere bi skoraj ubijala, vidim…ammm….izredno hudičevo redko kdaj.

Prej sem bleknila eno tako…ja no…nič kaj premišljeno v kuhinji… “življenje ni pravično” Pa sem se prepozno vgriznila v jezik. Vsekakor tisti ženski privoščim veliko sreče in ljubavi…

No, ko vidim kaj takega, kar sem danes, za trenutek pomislim, da za nič na svetu ne bi imela ob sebi še kdaj koga za kanček drugačnega Torej to so samo trenutki osuplosti, raztresenosti, poželenja in abnormalne “zavedenosti” od moške narave. Ko ne bi imela oči, morda ne bi tolk “trpela”

torej…začetek posta je bil dokaj čuden, ampak se dogaja. Saj sami sebe tudi presenečamo, občutki, ki se v nas rojevajo, spremeljiva razpoloženja, to in ono…čista dinamika, neke druge vrste seveda.

Delala sem 10h. Trdo delala, garala (ne slednji besedo vzet resno, kakor sicer deluje…ne morem vsakič opisat s kakšnim smislom jo zapišem). S tem, da bom jutri spet ok. Ko sem tako sedela na busu in premišljevala, kolk se lahk smilim sama sebi…sem na srečo ugotovila, da si niti pod točko razno ne smem “ustvarit” občutka krhkosti. Seveda se ne morem pretvarjat, da sem zmožna tekoče komunikacije ali morda pokazat kakršno koli zanimanje za bilo kaj, kaj šele se poskusit nasmehnit, pa vendar - take vsakodnevne izkušnje so neizogibne, garantirano minejo tudi neprijetni občutki in ko si rečeš: pač tako je, kaj pol - je svet bolj preprost.

Potem stopiš iz busa, se vlečeš ko megla, roke ti mahedrajo kot privesek…nakar zapiha veter, nad tabo črno nebo z zvezdami. Pogledaš gor, postaneš za hip, globoko vdihneš in se nasmejiš tej neverjetni prostranosti, trenutku, v katerem si najbolj živ. Tako je bilo.

Zdaj grem pod tuš. Čeprav se voda sproti non stop segreva, jo bom potrošila do konca samo zase …toplo, če ne zmerno vročo. Vem, da ni najbolj primerno za kožo, ampak mene pomirja že od nekdaj.

noč

besedilo je tako specialno in moje… [youtube]iqbwfSOtYa0[/youtube]