Za zeleno zaveso Iz globočin

Net je net, fantazije so fantazije, ampak resnicnost je pa resnicnost
Še vedno čutim tvoj trebuh na mojem trebuhu - poleg vsega ostalega, kar si pustila v meni in na meni

Potem te bom pa ukradel za silvestrski poljub, računaj s tem, consider this a threat :)))
A se boš dala ukrast din***? A boš šla na din** zabavo z njim?

Bil sem v transu, spal in vse pozabil, za mano prihajas po kapljicah… rahlo sem brez besed

…kaj pa vem, zgrabli so me pretekli dogodki, spomini. Ta interakcija mi bo zares ostala v (čudno dobrem) spominu. Začetek in konec sta bila ena sama explozija - v pozitivno negativnem smislu. Mislim, da je to bil edin moški (jp, celo v zlatih letih), ki se je v začetni zaljubljenosti “zelo spozabil” ter poklanjaj tako mehke, nalezljive, osvajalske besede. Hecno, da sem se danes na to spomnila, na določene trenutke z njim…in med iskanjem drugih mejlov nasla tiste prve… V bistvu sem mislila, da imam že vse zbrisano. Ko te povedi večkrat prebiram, se mi prikrade nasmešek na usta. Kljub razpletu, sem bila tega deležna…in upam, da še bom kdaj - tako srdito. Toda ne s končnimi neizprosnimi ugrizi. U’ve been a good teacher, A.

Če bo kdaj to bral ali pa tudi ne - govorim predvsem sebi: zdi se mi, danes, kot da nikoli nisem bila v bistvu razočarana in prizadeta (tako sem namreč navedla v odgovor vsem tistim tvojim izbruhom, nihanjem). V vsaki situaciji gledamo nase, na okolico z drugimi očmi, občutki. Zelo smo spremenljivi. Recimo, da sem toliko flexibilna z mislimi, da si te razlagam tokrat povsem drugače. To je pomembno zame, tebi je vseeno in me slednje tudi ne moti. Vse je že mimo, ti si srečno zaljubljen, našel si pravo Njo. Ampak tako razburljivega intimnega obodbja pa še nisi mel, kaj? Jaz ne in to me vznemirja - da sem preživela (ah, saj vse preživim) tisto človeško, surovo, uničevalno in hkrati strastno (iz tvoje ali moje strani) moč…dva pola, dva planeta: ogenj je hotel uničit led ali pa obratno.

Sounds dangerous

To pesem bi si morala vbrizgat v žile pol leta nazaj, bil bi dober fix…ilusions:

[youtube]DayCrQWJXuI[/youtube]

Sem že pozabila, da ima noč svojo moč. Zdaj se trudim bedet, ker bi rada, da me zadane…to je dober občutek, ker pri zavesti padeš v druge dimenzije ter tako ob lučki (tik nad glavo) fantaziraš in sanjaš.

Včeraj sem razmišljala o besedi La creme, The Creme, Krema…in se spomnila na to, da zelo rada izgovorim določene besede, prav zaradi tega, ker tako noro dobro zvenijo. Poskušala sem se jih spomnit, tule zapisat mičken seznam, pa so mi zdaj ušle iz buče. Probaj izgovorit besedo L A  K R EE MM (jezik se dotakne neba, delno sprednjih zob, usta odpreš bolj na široko, L in A sta globlja, težka, KREEMM pa mehko, kremasto, gostljato …še bolje D Kriiim - s poudarkom, podaljšan i, ne z angleškim naglasom, ameriška varianta je zmagovalna.

ja! Še ena je strašno simpatična…Pocket. Izgovori se jo “nagajivo”. Ta “pok..” je odločilen, s tem da končni T da piko na i. Sliši se lahkotno.

Včasih se nimam za žensko. Ta občutek pride tu in tam prav (sej ne vem, če bi se v zgornjem zapisu morala čutit ženstvenost, pa vseeno…). - Čeprav je današnji v Furli bil vse prej, kot prijeten (torej občutek “neženstvenosti”). Počutila sem se sterilno in v primerjavi s prodajalko, ki me je dala pod rentgen…prav nič fensi. Ja, za to trgovino moram bit fensi. Sam kaj, ko ne znam igrat. Konkretno tega…kaj drugega (od igre) mi gre bolje od rok.

Zdaj mi je šinilo v glavo…v bistvu šinilA želja, da bi pila čaj s kakim Millerjem, Voltairom, de Sadom, Dalijem, Dostojevskim ali Freudom. Hm, sami moški. Nenavadno Tako bi sedela v eni od mnogih pariških  kavarnic, za okroglo mizico, na lesenem stolu…nad mano lestenec…rahlo zakajeno…občutek intimnosti, čeprav bi okoli tandema (mene&naštetih) sedeli drugi boemi, zgubljene modre duše…z velikimi časopisi v rokah, dame s prekrižanimi nogami, komajda videnimi dekolteji, odete v oblak močnega, žlahtnega parfema. Tudi jaz bi dišala. Miller bi s kančkom samoveščnosti govoril o današnji družbi in njemu, uporniku z razlogom, Dali bi med ogovarjanjem risal moj portret…končn izdelek: jaz nekako sestavljena s krili , skorjo lubenice, podganjim repom, toplih barv z malo indigo nekje sredi puščave.

de Sad bi me spravljal v nerodnost in smeh. Pogrešam smeh. Tistega iz srca, daljšega…razlog: nek življenjski problem (v poz/neg kontextu).

Prej sem opazovala celulit. Hudiča v meni. 100 krat sem se obračala pod snopom svetlobe, ki jo je name metala nočna lučka. Pokazal je svoj “obraz” …enkrat bolj, drugič manj. Dobro da zdaj vem, kako naj stojim pred tipom med slačenjem

Za lahko nočko, za SIjuLEJTReligejtrINaUAJLkrokodajl:

“The world itself is the will to power - and nothing else! And you yourself are the will to power - and nothing else!” Friedrich Nietzsche 

Življenje ni fer.

Pri Mojci zadnji post jemlje dih - govori o tem, kaj se je z njim dejansko zgodilo…Za take dogodke se ne najdejo besede, ki bi lahko opisale žalost, žalovanje. Kljub temu, da ga nisem osebno poznala…se ve, kdo je (bil). Redno smo ga brali, radi smo ga brali. Širil je smeh, dejansko. Težko si predstavljam smrt. Nikoli si je nisem mogla “predočit”. Še danes, ko pomislim na ljudi, ki so v Hadovem svetu, in sem jih poznala…imam občutek, da so nekje tu, pač se ne bodo vrnili…

Težko prenašam take novice, ne gredo kar tako mimo mene. Nihče me ne sili, da se v to vživljam, ampak se…nehote…

Spomnim se ene knjige - Dvanajsti angel, ki govori o smrti otroka, če se ne motim…ko sem jo brala in se vživljala, so me sprva spreleteli grozljivi občutki,celo solzne oči sem dobila…kasneje pa je avtor s svojimi mislimi, filozofijo skozi zgodbo, na obraz privabil blagodejen nasmešek, tist z upanjem, ker je iskal optimizem, drugačno razlago dojemanjanja smrti…hotel se je pomirit s tem, da tisti nekdo več ne bo stal in dihal pred njim. Dejansko je to ena izmed težjih nalog v življenju človeka, da se s tem sprijazni in SPLOH DOJAME. Kako doseči to, da se ti ne zmeša, da se ti življenje ne sesuje…zdaj mislim na njegovo družino - ko bi imeli to moč…

The Angel with a Smile, Jamb Figure from the West Portal

What we have done for ourselves alone dies with us; what we have done for others and the world remains and is immortal.
Albert Pike

Tokrat v druge vode…
…še vedno se sprašujem na podlagi česa se izbira fatalka v reviji Eva? Torej preberem kratke opise in me prav nic ne preprica. Pogledam jih v obraz, pomislim na trenutke, ko sem predlagane ženske zasledila se kje drugje, poskušam se spomnit, kako so se obnašale, delovale, koliko je po mojem mnenju odlicno njihovo delo in kako so reprezentirale sebe v medijih - po tem se (po tihoma) odločim, katera mi je “fatalna”. Moj izbor (zelo sem indiferentna do tega v bistvu, brez kakrsnega koli veselja, brez obcutkov in …ker se mi pac to zdi nekako nesmiseln izbor) je takle: piedstal si delijo Nina Ivanič (no, ona mi je že od nekdaj bila strašno všečna - tak Ž kot ženska ), Barbara Cerar in Tjaša Železnik. Nikamor pa ne morem postavit npr. Tjaše Kokalj in Lenderove…druge momentalno niso več pomembne.

So torej fatalke redke? Ali je fatalka pač vsaka, ki ljubi in je ljubljena? Fatalka z mačjim pogledom, sofisticirana, s cigareto v ustih, rahlo prepotentna in očarljiva hkrati? Se je res moški tu in tam vstrašijo, ker tepta njihove Egote? Kakšn vtis naredi fatalka? Recimo, zelo zanimivo bi bilo prebrat opis moškega, ki je imel srečanje s fatalko. Podroben, prodoren, sočen opis…da bi jo lahko začutila, si jo predstavljala, namreč sama je še nisem nikjer “izvohala”.

Čez noč se bom spremenila v fatalko. Izmislila si bom svoj lik slednje in jo zaigrala pred parimi moškimi…če se jutri spomnim miselne igre, vam jo ubesedim.

Goga Gordana Sredojević mi je všeč. Tako deluje naravno, strašno prisrčno, “večstranska” …in še kak pridevnik bi se našel, verjetno še več, če bi jo osebno spoznala. Ne vem, če sem jo 2 krat videla na Tv. V živo še ne. Na fotkah precej. V uvodniku tokratnega izvoda Eve pa mi je delovala tako….umetelno. Sicer vsebina zelo blizu moji filozofiji (imam jih več no .. ), ampak je dajala vtis, da se želi izpostavit, oddaljit od svojih sodelavk oz. kolektiva v uredništvu. Vsakič se najdejo kontradiktorne misli, članki in to je enostavno sprenevedanje ali pa res površnost, nepazljivost, nekorektnost? Če prelistam revijo so prav tokrat izpustili tipične nasvete, napotke in stereotipne ideje, ampak v osnovi ga še vedno bixajo, potem pa sprejemam tople, zdrave misli urednice in mi nekako ne gredo skupaj z vsebino prejšnji izvodov.

Ja, ko si enkrat srečno poročena in imaš zdrave otroke - seveda, tudi jaz se bom tedaj počutila neobremenjeno, lepo, kot kdaj koli poprej, zadovoljno in sproščeno. Dokler pa sodobno bitje ne dobi tega (razen, če živi povsem drug življ.stil) - govorim o ženski - pa se kar precej ubada s tem teženjem k popolnosti. Torej ne govorim o povečanih đoškah in pedikuri vedno in povsod, temveč o tem, da iščemo zadovoljstvo, srečo, hočemo biti boljše in privlačne, zaželjene…ne glede na prostor in čas …za vse tiste ostale lovce. Izvzemevši njih pa delamo na tem, da bi živele lepše, udobneje, in se trudimo ignoritat vsako dnevno ustvarjene problemčke.

No, jaz pa sem globalno gledano zadovoljna s svojim življenjem, v specifikah, ki so veje tega debla pa nikakor ne. In recimo, da ta srečnost, zadovoljstvo in še kaj pride z leti…ko še malce bolj zrasteš, dozoriš, ko doživiš še več izkušenj…to se pač mora doživljat in je neizbežno.

Najbolj privlačna je moškemu tista ženska, ki točno ve, kaj hoče, česa si želi. - v to poved malce dvomim in se poleg mrščim. Lepo in osladno hkrati je brat črno bele misli. Takšne cvetke zelo vplivajo na tiste, ki to preberejo, razn, če so take, kot jaz, ko se jim zdi že vsaka kolumna “vještačka” in neprepričljiva - pa se me ne dotaknejo, čeprav sem vesela, če se v nekogaršnje besede povsem potopim in me navdihnejo. - Ker vsak/a izraža svoja prepričanja, tako trdno in neuporno, da več ne uživaš v branju. Vprašaš se: kdo zdaj koga?

Kakorkoli…v sebi še vedno po tihoma gojim neke ideje za novo revijo, ki bi bila zares drugačna od tovrstnih, ki se sedaj prodajajo (kdo ve, če se kdaj rodi)…danes se živi samo še za obleke, čevlje, tekmovalnost in priljubljenost, poleg pa se duhoviči o duhovnosti. Fuj, fej.

Ena mimo grede: model Ivana (M.) iz Talia models je neverjetna. Moram reči, da je naličena xxx krat boljša. Njen obraz je name naredil vtis - zelo rada si ogledujem modele, ampak redko katere so mi izrazne. Ivana ima strašno sexapilne in čutne poteze…oči, ustnice…izraz na fotkah, ki jih je posnel Tomo Brejc, s stilistko B. Juvan, je fatalen. Tale foto je iz str. http://www.taliamodel.com/

Za nekaj umirjenih min pa “This is a rebel song”:

[youtube]pqh8dikSoTM[/youtube]

Stvar je takšna, da ja…dežuje, temačno dnevno vzdušje, ki me prijetno vabi na posteljo, k branju ene ženske revije, katere več ne kupujem, tokrat pa sem naredila kiks, plus računala na dobro kolumno Milekove, pa piše o filmskem festivalu v Sarajevu - nič zanimivega, sicer pa dovolj dobra, informativna, ampak ne tokrat….ko sem si želela nekaj “dušnega”, žensko razglabljajočega.

Kakorkoli. Nazadnje sem intenzivno iskala samo sebe v srednji, potem 4 leta nič, tokrat pa me čas ponovno opozarja, da naredim morda kakšno mentalno čistko, naslikam v buči novo mrežo želja, idej, ciljev, se podam v retrospektivno podoživljanje.

Ne grem mi najbolje.

Vem pa, da bo bolje.

Ne vem natančno določit obdobje. Upam pa, da bom kmalu dobila kak “aha efekt” ali pa se bo iz mene od nekod izrazila še kakšna neodkrita, dobra karakterna lastnost, ki me bo mahnila v stanje strasne produktivnosti in napredka.

Morda pa bi morala prebrati kakšno knjigo…? Dost imam pogovorov. Če nisi po naravi dober organizator, če nisi dober razsodnik ali praktik, potem ne čutiš večjih sprememb…po tem, ko si z vsakim, ki ga poznaš, “obavil okroglo mizo”. Ampak seveda je komunikacija nujna - v vsakem primeru.

Vse je za nekaj dobro. Za vsakim dogodkom stoji razlog, v katerega radi kasneje verjamemo, da je bil upravičen. In če nismo pravi pesimisti, celo uvidimo, da se da iz tistega izcimit kaj koristnega.

Recimo, včeraj mi prost/brezplačen prevoz iz LJ zataji. Tako sem morala s kartice na veliko žalost odrtgat 10evr. Vlak. Preden sem vstopila, sem raje preverila, če je pravi, čeprav drugega na peronu 8 ni bilo in čeprav je pisalo Maribor-Dunaj…me je ta Dunaj nekako motil in sem se zbala, da se morda po nekih čudežih v Mb ne bo ustavil. Torej ga.Ženska (ni sprevodnica…ampak?) mi potrdi, da je to pravi vlak. Super Ko sem stopila v enega izmed vagonov, je sledilo iskanje primernega kupeja. Večinoma so bili vsi bolj ali manj zasedeni; do nekaterih sem bila vljudna in jim nisem želela kalit miru - namreč zelo dobro vidim po ksihtih, kako rotijo z očmi, naj ne vstopi nihče več, ker jim je neprijetno. No, tako naredim dve šetnji gor dol. Končo se zaustavim pred kupejem, kjer sedita na moji levi moški in ženska. Vsak na svojem koncu, v tišini. Namignem, če je prosto - itak!, še 4 sedeži, takoj za mano pa je vstopil še en mulo. Kasneje zvem, da jih ma 25. Mulo ja. Ženska ni spregovorila vse do Celja, kjer je tudi izstopila. Komaj sem čakala na njen odhod, ker je bila s svojim molkom zares moteča. Nihče ni začel pogovora, zdelo pa se je, da si ona dva želita odpret usta. Meni je že bilo tečno pogledavat skozi okno, na hodnik, pa tud mimiko sem mela zmedeno - tako sem čutila

Potreben je pač čas, da se na skrivaj prečekiramo, da presodimo, kdo diha v enakem ritmu, kot mi, kdo je utrujen, kdo je zoprn, kdo nas opazuje, kdo … no začela sem vsekakor spet jaz. Nisem imela prave ideje kako…pa sem iz torbice povlekla miniaturno škatlico z žvečilnimi ter jih ponudla vsem trem. Mlada ženska je ni vzela, ona dva pa - brez “ah raje ne bi…”. Mimo grede, na škatlici čigumijev piše: Boys are stupid, throw rocks at them! …Remember to aim! Rdeče barve so, kvadratne oblike, okus po cimetu, rahlo pekoče. Samo za posebne ljudi

Mlad moški - 34, mulo - 25 in jaz smo se razpričali naslednji 2 h. Darko, prijeten srbin (nice), živi že 5 let v Lj (dobil delo ne-vem-več-kje), imam lep ljubljanski naglas, Rene, avstrijec, zavija malce po dolenjsko, bil pri sorodnikih na počitnicah, študent. Torej oba proti Dunaju…vmes jima šaljivo namignem, da grem z njima, saj me doma ne čaka nič posebnega. Sledil je smeh in hitra ponudba dunajčana, da lahk prespim pri njem. Oo. No, Drako pove, da se je navdušil nad svingom, pleše večkrat na teden. Dodam, da sem sama nora na ples in postajam nostalgična vsakič, ko slišim, da nekdo aktivno miga. (še vedno iščem trebušnega). Če mi bo dano, se z Darkotom srečama oktobra v Tušu, kjer bo plesal sving. Če se odločim it na Dunaj, pa bom spala pri Reneju.

Ona dva sta me sprostila. Pozabila sem na sebe, nisem se iskala. Pogovarjali smo se o zelo tipični temi, sploh neizbežni za take tri primerke, ki smo v svojem bistvu vsak iz svojega konca: Dunaj, Šabac, Mb. Tri mentalitete, dve bolj ali manj podobni, slabosti in prednosti - tu in tam. Darko je zrel, prizemljen, resen, Rene je šaj gaj, malce zmeden, prijazen, še neizživet. Tako, na kratko, pri vtis.

Iskala sem delo. Varuška - priložnostna, verjetno bo to odpadlo. Delo v Furli - zanimivo, ampak imam fobijo pred blagajno/denarjem. Bože mi pomagaj. Ampak bom šla, grem…še jutri. Pomoč vzgojiteljici - niso mi dvignili, jutri dopoldan pokličem še enkrat. V septembru bo dela tudi na RMu. Me pokličejo…

Lj? Kaj pa vem.

Misli se mi umirjajo, čeprav, sej pravim…hočem reči…trudim se samo sebe vprašat ali mi res gre tako zelo bedno grozno.(?) In kaj me kljub mojim pametnim (negativnim) prognozam lahko lepega čaka v Mb. Zdi se mi, da mi občutek pravi naj ostanem tu, kljub neznosni, otročji, podivjani želji, da še naslednji mesec premaknem pozadino v središče. Zdi se mi tudi, da zavestno premika ne bom zasledila, naredila…čas te sam od sebe in okoliščine popeljejo naprej. Razmišljam, ne trdim.

Zdaj sem oko vrgla na knjižno polico. Moja mala knjigarna se počasi veča. Flaubert - Vzgoja srca. Kako dober naslov! V srce! Dobivam asociacije, začnejo se monologi, razmišljanje….ne poznam vsebine, čeprav sem prvih nekaj strani prebrala že kakih 5 krat, pa nisem mogla napredovat.

Kaj si predstavljaš pod vzgojo srca?

Vzgoja srca…morda najbolj intenzivna v dvoje? Ali s samim seboj, s širjenjem lastne zavesti, z “delanjem dobrega”…s pisanjem blogov? Tud o tem sem že premlevala in po letu dni vidim, da blog ni smiseln najbolj. Tudi, če si plačan…še slabše. Jutri bom predlagala mentorici nov naslov diplomske. Našla sem ga na netu in je perfekten. Sliši se dobro, zanimivo, obetajoče: Transformed social interactions. Pisano na kožo - mojo. To pa bi bilo vse, zaenkrat.

Ko iščeš samega sebe, si na poti. Cilja ne poznaš, mislim, ne veš kakšn bo izid. Pomembno je, da se dejansko poslušaš in ne životariš. Kdo pa je rekel, da moram bit v svojem življenju, tisto, kar nisem (pa bi lahko bila), pa je to nekdo drug. Nekaj mi pač ni dano. Umetnost je verjetno s tistim, kar si, naredit masterpiece.

If you don’t know where you are going, any road will get you there.“
Lewis Carroll

As human beings, we need to know that we are not alone, that we are not crazy or completely out of our minds, that there are other people out there who feel as we do, live as we do, love as we do, who are like us.
Billy Joel

Pri stari cerkvi ga svirkajo ze dve uri ziher. OK, to je too much. Sicer sem videla, da prodajajo nesramno dobre pite in gibanice, vseeno pa niso obzirni do stanovalcev v sosednjih blokih. Nedelja je in te narodne ne sezejo v srce, se vec: KAK SO ZOPRNE!

Ne vem, ali me je vsekalo v krizu, trtici, al so ledvice - jaz, A, se ne morem sklonit niti za cetrt. Kriminal! Elastika v udih je zablokirala, organizem je dobil pretres…ali sem se prehladila? Komaj se vstanem. Oma. Boze ne daj, da me kaj takega doleti na stara leta. Ne, ne bom se dala, nekaj krat tedensko bo zjutraj po pranju zob (se vedno lastnih) sledil streching. Aja, mimo grede, zelo sem ponosna na svoje zobe. Pri zobozdr. nisem bila ze celo vecnost (mislim o letih), nic me ne boli, modrostni tiho rastejo, plomb nikjer…no, dve t.i. ameriski “nevidni” - beli

Malce prej sem odprla knjigo Psihologija. Ustavila se na straneh o privlacnosti. Seveda, kaj pa drugega - razmisljati o tem, mi je eden izmed vecjih izzivov …ker ni, enostavno ni pravila, formule, po katerih bi upostevala nasprotnika ter ga glede na to spustila blize, ali da bi takticno presodila, ce mi je privlacen na samo dva nacina. Pise pa po stroki tole, da razlicni dejavniki vplivajo na medosebno privlacnost. Poznanost (navajenost), podobnost stalisc, fizicna privlacnost in vzajemno ugajanje, torej vsecnost.

Kaksna je moja percepcija naravnega pojava na dveh nogah in s priveskom med njima? Torej glede na cas, na moje razpolozenje, stanje duha, se spreminja. Imam obdobja…vmes spremljam, ce se le da no…moje reakcije. Ne vem ali mi na celu pise (nekaj pac…morda vec stvari), ampak iz vsakega, ki ga pogledam, izvabim nasmeh ali neko grimaso, kretnjo telesa, ki pokaze neugodje/ugodje. Lahko so moje ustnice trpke, zamrznjene idr, toda pogled je tistih nekaj sekund vplivanjsko in sporocilno naravnan v tist objekt(seveda - subjekt) pozelenja - je efekten. Veckrat se zgodi, da se odlocim obrnit…ne takoj!!!! Hodim, stejem korake, sekunde, si pravim: ne se zdaj, naj bo kr oddaljen…Koncno pride trenutek “delnega zasuka”, rahlo nesigurnega, vznemirjenega, ker ga bo desno oko ujelo in kopiralo v spomin njegov hrbet, vrat, dlani in zile na rokah, zadnjico in korake - dogaja se, da me tisto bitje nekako slisi ;), me preseneti ter se v istem trenutku obrne. To je najbolj prijeten, momentalni, kratkotrajni, vendar sladki “slucaj”, ki je tipicen za tovrstne “interakcije”.

Ulicni primeri so nagnjeni samo k fizicni privlacnosti, taki, kjer padem v druzbo, kjer tistega nagledanega ali opazenega ne poznam ze namigujejo k temu, da bo cekiran glede na podobnost stalisc - saj res! . Tule mi privabljajo nasmesek na ustnice tisti, ki kazejo na to, da so polni raznoraznih izkusenj, s sirsimi obzorji, kot sicer, svobodnjaki, “izi guys-i”. Patetika, jeli? Taksna nastevanja stopijo na zivec…meni in tebi. Ampak ce pa so ti seznami vedno v nasih bucah; ni nam (mi) pomoci.

Kar se vzajemnosti tice…lahko se jo zacuti se isti vecer, dan, kakorkoli…so taksni, ki mislijo pac samo nase, so tisti priloznostni, ki nekaj casa sodelujejo, potem pa ugotovijo, da ne igrajo prave igre, in zacnejo nasprotovat, se vec - pametovat in ignorirat ali tretji, ki na vse pretege hocejo pokazat, da se strinjajo z vsako besedo iz mojih ust, potem pa so se četrti, ki jim je vse skupaj vsecno, ampak si ne morejo priznati, da je to morda to, pa zacnejo s cinizmom, sarkazmom idr fintami, tako, da ne ves ali bi jim verjel ali ne.

Problem je, ker si mnogi prizadevajo iz tega narediti svoj projekt, pa jim tezko zlezes pod kozo, da bi nasel sibko tocko in jim pomagal k spoznanju, da delajo vse zaman, prevec plehko. Ampak zdaj se mi ne ljubi s tem ukvarjat…mislim razpredat…kdaj drugic.

Vceraj sem sla mimo restavracije blizu bloka, na Celovski…pac ocesi zajemata siroko vidno polje…desno zagleda glavo, z zelo kratko pristrizenimi lasmi - deluje cisto, sportno…malce bolj se zravnam in glej ga zlomka, da se ujamema z ocmi. Potem naredi napako…tako da se obrnejo se tri glave…in mi pokvarijo potencialni nekaj sekundni “koket” z opazenim. Ne vem zakaj, ampak vedno mi gre na smeh, tezko ostanem resna, zna se zgodit, da se konkretno smejim, s tem, da me to oddalji od moznosti pogleda, ki traja nekaj sek vec kot bi smel - saj veste, paritveni pogled No, ja, deloval je sproscen, hudicevo simpaticen (ko to omenim, pomeni nekaj, kar nikoli ne znam natanco opisat, je pa redkost in je pomembna opazka)…pokazal je zobe (torej neprisiljena razsiritev ust pove marsikaj - ne samo oci, tudi smejalne gubice govorijo zase). Dobro, moški, sodeloval si….klukica.

Niso dekolteji (ooo jaaa, sooo ), pravilno prekrizane roke, namescen nasmeh, niti cista resnost, aroganten pogled, dovrsena obleka, ne sredisce pozornosti, ocitna drugacnost ali zgoca inteligenca…naravni magnet so spontanost in prepuscenost trenutku, vibracijam, slif, izraz kvalitete, ki jo posedujes, smiselna taktika, feedback, simpaticnost (ki jo premore skoraj vsak osebek, ampak jo znajo pokazat le redki…nikjer vec ni sproscenosti, slednja postaja izjema, redkost), nezakomplexanost (to je ze masovni pojav…gojiti v sebi mučne, nerešene spore s samim seboj in preteklostjo…kako naporno!), komunikacija, ki odpira nove razseznosti interakcije in se cela creva takih in onakih cvetk, na katere so pozorni le se redki. Cudno, da ob vseh neumnostih, ki si jih clovestvo zmisli ter se jih navzame, danes ne nosimo majic (vsak dan, ob razlicnih priloznostih) s spiski, koga zelimo zase. Ker so eye to eye spoznavanja v vecini postala dolgocasna, dolgovezna, prazna, naporna…treba se bo na novo rodit, poizkat bo treba novega stvarnika , da bi nas naredil bolj “usojene drug drugemu”.

Simpsonovi so zakon. Ce bi zivela v tej “risanki”, bi bila verjetno zares srečna

Nic ne more polozaj posameznika spremenit drasticno na bolje, ce misli, da ga bo resilo potovanje, sprememba frizure ali nov nacin smeha. Tudi guruji so ze zdavnaj umrli…samo z lastnim sirjenjem zavesti in korenito spremembo miselne sheme o pozitivizmu (da ni lazen, utopicen) ter srecnosti prides na zeleno vejo. Potem pa to nevidno, virusno prenasas na druge…in morda nekoc na nekomu vidis spremembo, ker drugace sprejemas svet okoli sebe.

v vsakem pametovanju je nekaj dobrega. u think u know, but u have no idea!

V stanovanju…”home alone”. Fatalka dela v Penjasu in me ze dva dni prepricuje, da bi se jaz prisla tja delat in potem bi zivele pod eno streho in potem bi jaz koncno dobila dozo testosterona, ker v mojih rovtah ni mesa in pol bi dobila tisto, kar moja dusa nemirna ze leta pogresa. V vrtincu bluza sem. Definitivno. Vrtinec me je zajel, tak da slisim samo sumenje…

…dejansko me je pravi, originalni vrtinec zajel v Zrkovcih enkrat pred leti, ko sem delala na arheoloskim izkopaninah. To je bilo eno izmed zanimivejsih dozivetij na slovenski zemlji. V strasni vrocini, na odprtem polju, pod milim, cistim nebom smo kopali zemljo…iznenada nas je, ne, da bi videla od kod, nepripravljeno, zajel vrtinec - mocan, hiter. S kolegico sma cepeli, potem naju je vrglo na stran…imela sem zaprte oci, skrcena h kolenom, tisti trenutek nisem imela obcutka, da sem na zemlji, da sem sploh kje…Trajalo je manj, kot pol minute. Se dolgo nismo prisli do besede od soka. Ko smo pogledali naokoli, je bilo za videt srednje velik kaos z baldahini, ki so obticali nekaj m stran na koruzi…

Kakorkoli, preziveli smo. Sej ni bil tornado…mogoce njegov daljni bratranec. To recimo

Da preskocim to besedicenje in nacnem drugo: spet mi danasnja in vcerajsnja hoja po mestu nista bili namenjeni. Vrnila sem se nekaj cez eno zjutraj…hm, osvezujoce, ja…po dolgem casu. Noge imam spet v razsulu. Pri prstih in pod njimi razklano, odprto, pekoce, krvavece, mocni odtisti tudi na blazinicah. Tudi, ce bi sedaj imela koga, da grem ven, ne bi mogla stat niti urco…zatecena stopala…ajoooj, zoprno in prav bedno. Tragik bi rekel: svet se mi mascuje. Ja no, s tem se ravno ne bi strinjala, dejstvo pa je, da sedaj sredi bele Ljubljane zdim v cisti temi, uhšesi na pol lovita zvocno valovanje iz Tvja…kosmatinec pa v hodniku drema. Kosmatinec K je fatalkin pes. Najlepsi, najprisrcnejsi, najganlivejsi pes na svetu. Ko pridem k D….evo ga, Ivana, evo, zdaj na TV, mmmm, achante! Kak dedec - temu se rece naravni sarm in ocarljivost, temu se rece cisti magnet. OK, torej, vsakic, ko stopim iz dvigala na hodnik, me K veselo caka, skace po meni …jaz pa z njim, kot z malim detetom - cist se raznezim. Malo prej sem prvic sla sama z njim “domov”, D je sla delat. Kaksna zalost, zmeda, ker ni bilo gospodarice in je bila z njim Ameli. Povsem drugacen, odtujen, odsoten. V eni roki drzala vroc kebab, ob katerem sem kasneje le zgubila tek, ker sem z njim nadebudno hranila Kja, ko se je na vsakih nekaj m pocil na tla, vlegel in protestiral. Neverjetno, zanimivo in naporno. Cakal je D, bil ves pobit in niti trznil ni z glavo, ko sem ze ipicno ponavljala njegovo ime…ljudje so se obracali, neki tujci zaustavljali in ga bozali, jaz pa sem si zelela cimprej v horizontalo - moje nogeeee, Kkkkkkk! Hotla sem mu reci, naj me zdaj ne izigrava, ampak se mi je prevec zasmilil. No, potem sem ga le spravla na vse 4, jezik mu je ze visel z gobca…pognala sma se v tek, torbica je mahedrala na desni, svicala sem, ko hudic…DJ v Tivoliju mi je kravzlavl zivce in mladi narod, ki mi je stal na poti. V glavnem, nekako sma pricijazla v blok in zdaj sma tukaj …kjer pac sma.

Zejna sem. Grem po vodo…iz pipe tece delno do pretezno mlacna, pa sem dala flasko v zmrzovalnik.

V ponedeljek se vracam. Me zanima, s kaksnimi vtisi..namrec tokrat dojemam bivanje tukaj nekoliko drugace, sicer nenamerno, ampak ko sem se zalotla, kako se vedem, kako diham ta zrak, kaj premlevam, mi je bilo dokaj vsecno, in smiselno. Tako “tehtno” sem delovala in hkrati nemocno. Ah, ja…

ure in dnevi se kar topijo. Cas takole hitro bezi v Indijo Koromandijo brez mene. Vendar dragi vi in draga jaz - pride se moj cas.

Pozdrav Mici II., Mojčiki in Šuši (jebemo, kak se vedno z nekom srecam tule - mi se enostavno cutimo haha)!

Se tole…Ursenka, hvala za fajni, rahlo opiti vecer in mogocne kamencke

Cas je za prehod v oni svet, poln neskoncnih, nalezljivih fantazij…

V tem postu bi zelo rada prebrala komentarje, ki bi mi dali kakšne koristne info, napotke, tipse, kam oditi na sproščen-avanturističen-sorazmerno poceni-doživljajski-enotedenski voyage, ki bo meni in kolegici ponudil dobršno mero vsega…deklici za (skoraj) vse sma , tako, da ne bi samo navdušeno gledali arhitekturne dosežke, pač pa še vse drugo.

Vem, da je najbolje sam raziskovat, si vzet kak dober vodič in postat dober prijatelj z domačini…s tem ne bo problema, pa vseeno, je kdo bil v zadnjem času na kakšni odlični destinaciji, bil izredno zadovoljen, navdušen? Kje se da dobit najcenejše letalske karte (razen STA)?

Mesta, pokrajine pridejo poštev v naši lepi Evropi…za druge konce sveta bo čas enkrat prihodnje leto - tedaj grem sama.

Torej…?

To je primer…kako bi ga poimenovala…pač primer “stvari”, ki me je v zadnjih 24h spravila v dobro voljo, pa še ustni kotički so se privihali

Vredno ogleda:

[youtube]aj0KmlucsAQ[/youtube]

…cigoti so hudičevo simpatični…

[youtube]yRCCEmwnjWo[/youtube] …da bi bolje razumeli kaj govori: dečka so prosili naj našteje domače živali. Ciganče je odgovoril sledeče:

* drakula, delfin, ajkula (morski pes), ninđa kornjača (se spomnite risanke z želvami - nindjami?), dinosaurus, betmun (ja, betmun), koja vitez, bubasvaba…mjau, maju

Lep dan, vsem.

Kako je, ko misliš, da se dobro poznaš? Ko misliš, da veš, kaj si želiš? Kako je, ko ugotoviš, da si v precepu že lep čas in da se nikamor ne moreš premaknit? Kako je, ko čutiš, da si pod vplivom nekoga?

Zdi se ti, da moraš nekam. Da je že čas. Ampak nimaš nič ob sebi, kar bi ti pomagalo h koraku naprej…samo zbegan um.

Želiš si pobega. Odmik. Upaš, da bo drugje boljše. Iščeš možnosti, navajaš razloge…ampak nihče te v bistvu prav ne posluša, ne razumejo te. Vsak govori iz svoje perspektive in ti želi le najboljše.

Torej, sprašujem se…iščem možnosti, kako mi bo od septembra dalje v Mb lepše… Vidim samo meglo.

A je to razpotje? Tisto neprijetno brezno, ki ga more človek preskočit, med koncem študija in 30.letom? Kaj me čaka?

Danes ponoči sem imela izrazite sanje. Preden sem šla spat, sem se z B pogovarjala prav o tem mojem THE Problemu…in potem sem sama v postelji razmišljala, kako bi se o tem rada pogovorila še z dr. Bezenšek (mojo mentorico….čutim, da me bo poslušala ter mi dala nasvet)…potem pa jo sanjam - jaz in ona v njenem kabinetu, sklonjena k meni, me posluša, komentira moj pogled na mizerno stanje, vidi mojo zaskrbljenost, me pomirja…iti v Lj ali ostati v Mb…spremenjena tema diplomske in …vem, da sem odšla z nasmeškom ven.

Kaj pa sedaj? Jutri grem k njej. Mislim, da jo bom res vprašala…čeprav se mi nekje bliska, da morda vseeno ni najbolj silit v središče…ampak tam imam družbo, tam imam moje ulice…ah, govorim kot zmešana najstnica, ki ne vidi nič lepega v lastnem okolišu, ki ne ceni prelepe narave in pozablja na lastno familijo…

A ni zdaj primern čas? Kdaj pa bom, če ne sedaj? Čakala na moškega s svojim flatom? (da dol padeš) Sicer bi mela večje finančne obremenitve, toda…

Iščem delo…vse možnosti pograbljene. Da, nekdo me bo morda poklical v septembru, če bodo projekti. V Mb je ponudba del katastrofalna: kelnarila ne bom. Basta. Promocije tud ne pridejo v poštev, prodaja preko telefona niti pod točko razno. Administracija, varstvo otrok, telefon-ankete…kakorkoli…življenje bo teklo dalje. Na tej točki ne smem ostat.

Morda pa bi vseeno šla jutri na mojo bivšo OŠ in povprašala, če potrebujejo popoldansko pomoč? A da bi se že vrgla v mojo profesijo?

Neodločnost…out of my mind…kaos… Boga ni. Rešitelja ni. Ko si živ, si samo ti in ti s svojim svetom - prideš do spoznanja, da se najbolje znajdeš samo sam (no, razen, če ima kdo preveč časa, je vanzemaljsko sočuten in ti ponudi delo, pa še kaj). Ko mineva čas in gledaš nazaj, vidiš, da je vse moralo bit tako kot je dan trenutek…neke vrste usoda…ker nismo tako vplivni ali pač?

V glavnem…se bom potrudla razmišljat drugače. Ampak ni lahko.

[youtube]xZo2w7vQUOY[/youtube]