Amelončič pripoveduje
23.04.2007 ob 12:28Pravkar jem suhe slive. A včeraj sem spominjala neljub dogodek z njimi, ko sem si jih enkrat lansko leto »privošč‘la« 500g v dopoldanskem času. Ta dan je bil eden izmed najhujših v mojem dosedanjem življenju. Od 12.ure pa do 17-ih sem bila zaprta. Trebuh nosečniški, krči so se vrstili eden za drugim, vstat se nisem mogla, jokala od bolečin…malo čez peto se me je organizem usmilil in začelo se je dvourno »preseravanje« (pod narekovaji in brez), kontinuirano. Malo bi manjkalo, da me peljejo v bolnišnico. Lahko bi rekla, da sem še komaj dihala, toliko energije sem porabila v tistem dnevu za prenašanje prebavnega sistema, ki je imel velik opravek s slivami. No, danes jih imam 250g, pojedla sem do zdaj 5 sliv in tu se konzumiranje konča.
Ne znam vstavljat videa v blog. Zelo všečno bi bilo, da ob branju startaš z Love Today (Mika), Bobby Brown (F Zappa) in La Isla bonita (Maddona). Tako se počutim, da mi tile komadi zavibrirajo skozi telo. Kot so zapisani po vrsti – daj poišči jih na youtube.
Love, love ME!
Bila sem na pregledu nog pri splošni zdravnici…zatekanje, bolečine, krči, pokanje žilic – WTF!?!?!?!?!?!?!?! A sem stara oma? A ne jem zdravo ali se gibam premalo? Slednje najbrž. Ampak sem naravnost zgrožena, na vsake toliko časa se mi vzbuja grenak obup. Kam bo to vodilo? A lahk začnem zbirat denar, da si dam to odstranit (iz malega ziher raste veliko-bah!) !? Ebemti!
Po pregledu sem šla po dolgem času v čajnico. Zgodnja, nekje ob osmih. Čajnica na Slovenski v Mb je čudovita! Ambient je še dodelan, prenovljen – tako z okusom, šlif na vrhuncu! Šla sem po stopnicah gor – za kadilce, ampak jaz nisem kadilka. Prižgem si ga ob vikendih (ja, danes je začetek delovnega tedna), pa še to izzzreeedno redko, ker vedno manj hodim ven. No, danes sem si kupila škatlo, zaradi jeze. A se nagibam k temu, da se bom zgovarjala na sprostitveni učinek? Raje ne bom preveč besedič‘la o tej nepridipravi stvari. No, in malce se razgledam po prostoru – same mlade ženskice, gimnazijke. V tistem svojem stilu, ki mi malce preseda, čeprav seveda puščam svobodo vsakomur…svobodo do raznolikega oblačenja. Sej, kaj pa me briga, kaj dajo drugi nase! No, imele so razpuščene lase, bolj ali manj v odtenkih sive, črne, rjave, in obvezno vsaka druga ovita s šalom (jaooo!) – zelo morbidnim, pa dooolge viseče torbe iz blaga – ja, stil, prav takle, da »spada« v čajnico. No, v svoji obleki se nisem počutila nič slabše. Hlače bolj cigaretne oblike, krem bele balerinke – mešanica mokasinov, rožnat suknjič in ruta iz Sariko (thahahahha), ki sem si jo kaj kmalu snela dol in v torbo
Pila sem čaj. Ne velike bele kave z rogljičkom. Verjetno je zdaj to najbolj IN tule, saj so to kombinacijo skoraj vsi imeli pred seboj. Padla je odločitev: po razmeroma kratkem času (čudno zame) – Black Vanilla. Straaašno je dišalo, ko sem si ga nalivala v belo prefinjeno skodelico. Prve tri skodelice sladkane, zadnja grenka. Vsakič z malim curkom mleka. Kako mi je to všeč – počasno vlivanje mleka v čaj…če bi me kdo opazoval, bi si mislil, da sem malo čez les. Ko se zgodi prvi stik mleka s čajem, spoj barv, kot gostljat dim, valovanje, počasno, tako »melanholično«, »lagano«, prijetno na pogled – lepo. Vmes sem brala knjigo, ki sem jo z ostalima dvema imela namen vrnit v knjižnico. Nisem se jih dotaknila. Pa so vse tri odlične. No, ko sem pričela brat Razširitev področja boja, mi je postajala vse bolj prikladna in tako me je potegnila vase – zarisal se mi je nasmešek na obrazu in vzljubila sem protagonista. Bolj ko je deloval dolgočasen, ciničen, sarkastičen, bolj mi je postajal všečn, hkrati pa sem se po tihem zmrdovala nad njegovo brezbrižnostjo – jebivetrtsvom lepše rečeno.
Ob vseh te ženskicah okoli mene, sem pogrešala kakega z Marsa (sej če je iz Zemlje tud ni panike, sam bo ziher malce devianten ;). In potem so se posamično pridružili trije. Dva junca in en »mlad moški«. Nihče mi ni bil niti malo prijeten. No, morda eden od tamlajših – mel je kar krepko telo (zdaj se sama sebi porogljivo smejim).
Zavila sem v drogerijo. Kupila maskaro. Doma imam eno še zelooo uporabno in zeeelooo drago, ampak si nisem vzela prave linije, zato je ne uporabljam. Kupila sem si dooost cenejšo, 1A za moje trepalnice. Vesela. Pa palčke za čiščenje ušes (hm…nič kaj zanimivo) in vatice – uu, za 1 evro! Pa čistilni gel za obraz. Potem sem povonjala par parfemov. Zdaj vem – všeč so mi predvsem (in samo) čudni, drugačni, zelo specifični vonji. Morda zna bit to problem, ker večini ravno ne dišijo…bolj me skrbi (saj nism resna) kako bo pri moških. No, do sedaj še nisem mela težav, ampak so bili nekaj između. Razen L’occitane-ovega, ki je prav takle, kot zgoraj opisani.
Včeraj sem pila beli čaj. Še kar noče zginit! In vsakič se mi ustavi pogled na škatlici, v kateri »biva« - Klimtov Poljub. Zelo izzivalno!
Jutri imam izpit za avto. Danes sem ga fixala pri bočnem parkiranju, inštruktor je prvič, po vseh dosedanjih urah, ratal živčen. Jaz pa povsem umirjena – na vzven. Slišalo se je le par globokih vzdihov. In potem sem ga mučila – ne vem koliko krat sem ponovila bočno, da sem ga izpilila. Trma dela svoje – končno!
In še vedno se nisem spravila napisat dispozicije. Ta masa knjig me ubija, kar nek neutemeljen strah. Baje se to hitro napiše, ampak jaz vedno delujem nasprotno. Pri meni ne gre tako, kot pri večini. Rabim čas, zbranost, voljo. Zdaj sem jo malce zgubila, saj kot otrok entuziastično odštevam ure do odhoda v Črno goro. Ne vem – morda ji napišem mejl, da nisem utegnila…in ja, pazit moram, da ne bo mail preveč neformalen (brez smajlov ipd simbolov).
….Oh, God, I’m so fantastic! Zappa me že zavaja!
Zanimam se za fenomene, pojave, procese v komunikaciji. Vsak dan bolj. Čez vikend sem to opazovala…sledila sem sebi in mojim štirim sogovornikom. Dve ženski in dva moška. V različnih situacijah, razpoloženja so bila vsesplošno dobra, kar je bil seveda predpogoj za komplexnost klepetov. Ob vsem tem, sem razmišljala o internetnem komuniciranju, odnosih, interakcijah in ob prebiranju strokovnih besedil na to temo, prišla do čistejših spoznanj. O tem, drugič…

Se ve, česa…


