…sipaj viski preko malo leda,
ajde ljuljaj, ljuljaj - tako treba!
…”Resno govorim. Ni naša naloga, da se čim bolj približamo drug drugemu, tako kakor se ne moreta približati sonce in mesec; sva morje in zemlja. Najin cilj ni, da prideva drug v drugega, temveč, da se spoznava in da se naučiva videti in spoštovati drug v drugem to, kar je: naspotek drugegag in njegovo dopolnilo.” …
… ” …in s tega vidika je torej jasno, zakaj je Samson izbral to možnost: ko spi s prostitutko, v bistvu znova izpostavi svoje “skrivnostno” popolnemu tujcu. Ponovno se spogleduje z znano potrebo se dati, ne da bi se zares predal, zastaviti uganko, ne dabi podal rešitve. Še enkrat se lahko znajde s popolnim tujcem na višku najbolj intimnega dejanja, dejanja spoznanja, in ostane nepoznan in nerazvozlan.
Kajti kot kaže, je to, kar Samson vsakič znova išče, izmuzljiva, dvomljiva točka dotika, s katero nikoli ni popolnega zadovoljstva in ne tolažbe in resnične bližine. In najpomembnejše - ljubezni. In kjer ni stvari, ki bi jo najbolj potreboval - popolnoma se dati drugemu človeku in tudi biti sprejet na način, ki bo povzročil resnično izpoved med njima, in bo tako mogoče ozdravljen, končno, tega istega občutka odrinjenosti, v katerega se je rodil…Zakaj to počne? Zakaj se niti ne poskuša odrešiti s pomočjo ene “prave” duše, ki bi mogoče zares odogovrila na njegovo globoko potrebo in ga ozdravila te temeljne grozljive izkušnje tujosti?
Ampak tu lahko zastavmimo vprašanje bolj nasplošno, zakaj ljudje tako pogosto spodkopavajo same sebe prav na mestih, kjer bi potrebovali največjo odrešitev? To velja za posameznike, pa tudi za družbe in narode, za katere se včasih zdi, kot da so obsojeni na ponavljanje v utrujajočem kroženju prav tistih najbolj tragičnih izbir in odločitev v svoji zgodovini. In tudi v primeru Samsona zagotovo deluje ista uničujoča moč, zaradi katere, kot kaže, ostaja celo življenje zvest prav pohabam, ki so mu jih povzročili drugi in vsakič znova se odtuji prav svojim najbolj iskrenim in najnujnejšim potrebam - potrebi po resnični ljubezni in resničnem sprejetju in po iskrenih in zaupanja polnih odnosih.”
…”Pvikrat je ležal svet pred njim, odprt in pričakujoč, pripravljen, da ga sprejme, da ga osreči in da mu povzroči bolečine.” …
in še nekaj mojega:
Knjiga Zbiratelj metuljev me je prefinjeno pretresla, osupla ves čas zgodbe. Tudi Levji med - zadovoljil moje potrebe… Vzela sem ju v roke ob pravem času. Vse dni prej se ju nisem dotaknila. Skoraj strašljivo, kaj sem v njiju razbrala, prebrala - kakšna paralelnost z vsem, kar…
Fowles je tu fantasičen. Neverjetno, kako se je lahko vživel v ti dve osebnosti. Vsak dih, vsaka še najbolj zmuzljiva misel, občutek, namera, motiv, notranje silnice - vse je pred tabo, kot da oba protagonista stojita pred tabo, kot da je bralec njuna senca.
Kupila sem si še dve knjigi, ki sta bili v knjižnici pod “odpisano”:
…kako nenavadno, ravno včeraj dopoldan sem še razmišljala o knjigi Fowles-a Ženska francoskega poročnika, nato se z inštruktorjem ustavima pred Rotovožko, da vrnem par knjig, malo sem se obračala naokoli, nakar mi nenadoma pade v oči prav tale omenjena - na mizi, kjer so bile naprodaj stare, obrabljene za 0,50 evra. Pograbla sem jo. Revica je čist uničena ob strani, kjer se držijo listi…in potem še druga, ki mi je bila dana. Nekoč sem si jo sposod’la, pa me je dolgočasila (srednja šola, 2.l. menda), tokrat sem vedela, da mora biti v moji mali knjigarni: Ona, Robert A. Johnson.
Začenjam imeti rada mite…
Večkrat mi je bilo slabo ob misli nanj, prav dejansko. Ampak ne v negativnem, sovražnem smislu. Samo tesnoba in nevzdržnost. Ne razumem. Tokrat ne. No, saj ja, ampak vidim, da sem nekje nemočno popustila, dopustila. Zares se me je dotaknilo, še bolje: zarezalo, ko bi najmanj pričakovala…večina jih ne razume. Normalno, za pričakovat. Niti ni potrebno, da bi me drugi čutili. Je pa morda vesolje to naredilo spet z namenom, do zdaj, v mojem življenju, že 2.. Spet sem na preizkušnji in dejansko se kalim. No, to mi je v veselje. Vsaj to. In občutek imam, da ne smem dat roke proč in da bo na koncu vse ok, tako kot mora bit.
Dans bi mogla na pivo. rada bi.
Še zvočnike moram zamenjat - iz neznanega razloga so mi crknili. Lučka sveti, ko prižgem, ampak od nikder niti šuma. Foter mi je našu račun - vsaj to!, da mi ne bodo gnjavili, kako ne morem menjat teh škatl samo z garantim listom. Ti prodajalci so pa itak vsi nesposobni.
Če mi zrak ne bo šel kasneje v možgane, morda koga prebodem s pogledom v tistem “hi-tech” centru.
Sobota je. Nekaj dogaja, sam pojačat še moram volume, da dejansko začutim vibro.
