Za zeleno zaveso Iz globočin

Bilo je…kako bi se izrazili…zares…sproščeno. Prepričana sem, da smo včeraj doživele trenutek, ki ga ubesediš nekako takole: “Zdaj se počutim zares živo, prav čutim življenje!”

No, Andy je rekel “…three’s company”, torej je bila in začelo se je s španskim filmom, trilerjem. Rada imam španske, toda ta je bil zares psihadeličen, čudaški, preveč excentričen. Šle smo na balkon držat cigarete. Nazaj v sobico, na nizke pletene, okrogle stolčke.

Kaj zdaj? Borat. Jaaaaa, malo tragikomike. Ne, ne bo šlo, ni zvoka. Tud prav. Vse se zgodi z nekim razlogom. Probamo še s “haunting season” al nekaj takega - uau, risanka Na začetku je še palila. Najbolj sem se režala, na glas. Sara in Polona sta se zadržano hihitali in dejali, da očitno že res dolgo nisem gledala risank. Ja, valda. Kdaj pa jih naj

Nič, popustilo je. Ne, risanke ne, sploh pa te ne, ki imajo sindrom 21.stol. To ni to, ne maram takih. Risani film, no, se je sam dogajal do konca, brez naših oči, uprtih v ekran. Vmes smo planirale jutršni večer. Pohorje. Mraz bo, ampak pojav inverzije zna ublažit zadeve. Termovke, treba bo jih zrihtat.

Zdaj čakam, da gremo v par nagravžnih nakupovalnih centrov in nabavimo, kar je za nabavit.

No, zgodilo se je ogromno smeha, do solz. Začne te žgečkat v trebuhu, lokacija neznana. Potem je izbruh, strašljivo prijetno, nalezljivo. Kaj je sprožilo takšen krohot? Tema o jadranju z druščino v l.2007 Nekaj žensk, nekaj moških - z nekaterimi se bomo spoznali šele tam, sred morja. No, baje bi bilo pametno se prej kje dobit, in se preizkusit kako delujemo, ko smo opiti - kakšne so reakcije teh nepoznanih…akhm, ja no Polona se vstane in opisuje njeno držo na palubi, drži se z eno roko za jadro, lase ji plapolajo, zamaknjeno gleda v vzhajajoče sonce - vmes ukazuje…sfašta.

Nato je sledil talkshow o imenih naših potencialnih otrok. Madona! Thahahahahhahahahahha - neskončno mnogo haha-jev, kanček resnosti. Ja, dandanes je pomembno, da ima ime otroka pomen. Nekaj futurističnega, drugačnega, modernega, ne preveč kretenskega. Jaz sem previdna, opozarjam, da ne sme starš otroku naredit krivico in ga obremenit s čudaškim imenom, saj “kaj bo pa pol v vrtcu in OŠ…in ko bo ugotovil, da je njegovo ime zares absurdno, revež”. Ok, 100 ljudi, 100 čudi.

Medenjaki in slane palčke z olivami - mmm, achante!

Zdaj…je še jutro, no, dopoldan. Zunaj na vrtu - tišina, slana na travi, na dišavnicah, na jagodah, vrtnica miruje in čaka na pomlad. Pijem po dolgem času v nežni porcelanasti skodelici živo rdeč čaj, skladen z lakom na mojih nohtih.. Rdeča je lepa. Ustvarja, vname, odpira, dviguje. Še to je bilo, da sem se sklonila, kakor poleti k zaledenelim dišavnicam in jih, nekaj lističev, odtrgala. Mučkala med prsti in si jih tiščala pod nos. Katarzično. Božanski vonji.

Nov zapis bo sledil po jutršni noči, enkrat potem, ko bom spočita in polna upov.

Do tedaj: vsi, ki zaidete v moje de profundis, bodite dobro. In imejte čim več trenutkov, ko se boste počutili zares žive. Naj vam ne uidejo dobre priložnosti, pač tvegajte. Kar se bo zgodilo, se bo. Brez naključij.

Nekam sem skoparila zadnje dni s smeškoti, vem in čutim, da jih bo spet dovolj, preveč, neskončno mnogo, mnogo v prihajajočem letu.

Razkolnikovo razklana,

Wertherjevo drhteča,

Amelie-jino nora - kakšna sreča.

Sedeč sredi parka, sanjaška.

V snu Orleanska,

zimsko ostra,

metuljasto hiteča,

morsko peneča.

Oljanata oljka,

blazno sočna figa v ustih njegovih razpadajoča.

V brazdah obraza kapljični pot,

infuzija po žilah šibkih rok.

Od tu in tam sfumato,

komaj videna živim.

Vprašam se čemu? Zakaj? Krokodilje solze se zgodijo…si predstavljaš!?!?! In niso samo oprijemljive, njihova vsebina je hudičevo peklenska, razkrojevalna, razžira.

Prigovarjam si, da sem razumljiva, življenjska…življenjski optimist. Pa mi tisto nekaj vsakič znova nasprotuje, res je, preizkuša me. Da najdem pojasnilo, zakaj to doživljam.

Nedoumljiva se zdim sama sebi. In ogabn mi je občutek, da si prav zdaj nekdo drzne mislit, kako sem osladna. Pač sem odkrita, prikrita v besedah. Ampak je vse res. Res.

Nadčutno boli. In poskušam razumeti, zakaj smo ustvarjeni v takem nasprotju (neki lepi Marsi in peneče se Venere). Se vprašaš? Ali pa si veliko bolj srečen, ker ti na kraj pameti ne padejo take ideje - ti, obiskovalec, ki to bereš; si ne beliš glave, se ne bremeniš…

Zakaj kar ni. Zakaj mora bit drugače toliko krat…zakaj toliko seganja, upanja, hrepenenja. Kar preveč občutenj, vživljanj, doživljanj! Kako to še zmorem? Kje mi energija??!!

Od kod občutek krivde, hudiča! Zakaj graja samega sebe, zakaj z ostro šibo po roki, po notranjem?!

A ni vse, kar JE, življenjsko in zato nujno sprejemljivo in razumljivo, a ni?!

Najbolj na svetu si želim…dušnega miru in obvladovanja sitaucije. Se to sliši res tako patetično?

…neverjetno kaj povzroči psihični kolaps - dodatno popolno fizično olesenelost in bolečino v vsakem klin**** delčku materije, ki sem.

jutri bo drug dan.

Če se še niste do danes dovolj opazovali; ena, celestinske vrste, za v prihodnje:

včasih se boste počutili prebodeno, preklano, s cmokom ne samo v grlu, ampak tud v riti, občutili boste žganje, namesto krvi, pretakajoče se po žilah, metulje ne samo v trebuhu, ampak v prstnih blazinicah, tiste strupene… Zdelo se vam bo, da niste človeško bitje, da iz vas govori neka tretja oseba, želeli si boste biti krava sredi pašnika, ki misli samo nič, nekoč boste v položaju/ih, ko bi radi bili gluhi in apatični.

Nekoč boste brez moči, upanja, v danem trenutku se vam bo je** za vse živo okoli vas in poln kufer boste meli dejstva, da ste del družbe in da morate nositi odgovornost sleherno minuto na lastnem hrbtu, najbolj na svetu si boste želeli biti brez čustev in brez lastnih ciljev. Brez energije boste, prepričani, da vam gre zares bedno, pravzaprav se vam niti sanjalo ne bo, kaj si želite in strašno vas bo skrbelo, kaj vas čaka v bližnji prihodnosti. O optimizmu tisti dan ne bo ne duha ne sluha, niti severni zimski veter vam ga ne bo prinesel, da o božičkovi dobroti ne govorim. Toda okvir bo tako rožičast in privlačen…nikakor ne boste verjeli sebi, kaj šele drugim, zdelo se vam bo, da ste zelo jasni in hkrati zelo zmedeni. Žal vam bo, kr boste izpadli neumno, absurdno, kaotično, čudaško - pametno. In srčno si boste želeli, da bi se ponovno rodili in bili neodvisni od vsega.

Ko se boste ukvarjali z vsem tem, boste pozabili, da je vse minljivo in da nič ni tako, kot se zdi.

noč.

Trenutno me zelo lulat. To pa je pomemben podatek, pf! Zebe me, pa je centralna na full. Hmmm, kako zanimivo. Neka poje na radiu: u better shake your mouth… h-e-h-e-h

Kuhano vino je finega okusa. Cigareta…si ne zasluži ravno tega opisa, ampak paše tu-pa-tam-pa-tu-pa-tam. Sej ne pretiravam. Pač - shit happens.

Nismo kaj dost govoričle. Umirjene, zaspane, ležerne, v pasivni pripravljenosti…na…ne vem točno kaj. Jutri se dobimo. Tradicija. Večerja. Ti meni - jaz tebi darilca. Iz SRCA seveda. Ena bo dobila volnene rokavice, strašno barvite, ampak v sorodnih odtenkih. Niso bile ravno poceni, ampak M se je bala, da ne bi katera kupila darilca v vrednosti, ki bi presegala njeno. Patetično. Za bruhat. M upam, da jih dobiš - ziher ti ne bodo všeč in ne boš verjela, da so bile vredne tistih penezov.

31.12.06 bom nekje v centru naše dežele. Lokacija je vsem neznanka. X morda Y, neki Žnj! Ampak bodrimo se s tem: glavno, da smo druščina. Hja, hm. Morda bom odplesala solo na Kongresnem, ostale mi bodo v krogu ploskale.

Pravkar trzam z glavo, po ritmu. Levo-desno, capcapcapcapcap…porque tu no estas aqui …Všeč mi je nova kartica Hundertwasserja. Zimska, po naključju. Sneg - niti provizorično ga ni. Nič ne de, čakam na pomlad. Upam, da se v l.2007 ustrezno pripravim na razcvet trav in dreves. In definitivno sem napovedala vojno bolham, občasno živečim na Kitty.

Še vedno me tišči, pa se mi ne da na toillette. Kje je brca?? Brca!!!!!!!

p.s.: doma zjutraj ne pijem kave. V mestu pa ja. Vedno: kava z mlekom ali Orzo ali velika bela kava s cimetom.

življenjski.

Sem

delala družbo. Vloga: kompanjerka/kolegialna, kobra/klopotača/anakonda/malo podgane, meščanka v središču.

bila. Virtualna, realna.

imela: samo sebe, malo nje, malo njega, nekaj niča, veliko vsega.

Ustvarjala sem orientacijo, načrt in oblikovanje. Bila sem predstavitvena, povezovalna, vplivanjska. Metafora. Močni sij. Zanemarljiv, bežen južni veter.
Zanimivo, kako sem drugim dojemljiva…

Vse je potekalo bolj ali manj nezavedno, fluidno, ležerno, prijetno. Bilo je fajn. Voyajerska rasturačina na sto načina, mala jagodica na dost smetane.

se še vrnem.
seveda.

p.s.: vedno se vse konča pri S-ju

da se nisem prav zavedala včerajšnjega posta. Ne vem, o čem sem pisala - jaoooo. …ga moram obudit.
AHAM, tisti, ki ste strpno prenašali moje tarnanje nad FRAZEMI - Z NJIMI SEM ZMAGALA, vse druge izpitne naloge z mojimi rešitvami pa so že druga pesem.

Potovanje na predbožični Dunaj (moja nagrada, ki sem jo mimogrede pokasirala prek telefona :)je za 2 osebi - jjjjjjjes! Daša gre z mano. Še dobronamerna reklama zanjo: berete jo lahko na delo.si.

Jutri grem v Lj za 4 dni - moram se sprostit, baje me bo mesec december prijetno mučil
Fino bi si bilo kaj podarit za praznike - kako lepo, da tud nase mislim

Rada bi pila vročo čokolado…ampak gosto, zareees gosto, grenko, malo čili, pa s cimetom - naj mi jo nekdo naredi!!!! nič ne de, če po pomoti pustiš na vrhu malo sladke smetane s češnjo na vrhu

Zdaj poslušam zadnjo pesem Beyonce (radio), ni Irreplaceable, še novejša - kak glas, noro dober, rahlo grleni, ampak razpon…mmmm….dajte radijevci še kakšnega Gunsa, Bruce-a, Jovija….

Aham, sem razmišljala kakšne sanjarije so se mi pletle zadnje leto, tiste, ki so velike - želje:

*za teden dni bi šla iz velemesta v velemsto: Milano, Pariz, Berlin, Lima, New England (no, ni tako ogromno)…
*potem bi bila za mesec dni grofica, mlada, živela bi izreeedno razvratno
*bila bi glavna igralka 2.dela Amelie Poulain (no, bi se tud s stransko vlogo zadovoljila)
*plesala bi v spotu MJ - Thriller (prenovljen pač) ali odplesala v Julliardu jazz balet
*zadela bi na lotu, šla k mojim dol v CG in vsakemu kupila novo hiško, z Žano (sestrično) bi šle za 2 tedna na potovanje po Toskani
*šla bi na nočno žurko v angleški ali francoski klub s Johnom Deppom, Cameron Diaz, Jack Johnsonom, Alicio Keys, Oliverom MArtinezom
*mesec dni bi hodila vsak dan v novih oblačilih Blue Marine, DKNY, D&G, Louis Vouitton, Mischka
*izdala bi “blog knjižico” z vsemi mojimi zapisi, prodajna cena 4000, 2000 izvodov - čist dovolj
*in rada bi, da me zadane Kupidova puščica globoko, tako globoko, da je nihče ne bi mogel potegnit ven iz srca…do kraja veka bi jo nosila v sebi

*aham, pa izlet po jezeru Titikaka in pohod na Machu Pichu, pa 4 vikendi v Provansi in izdelava svojega parfema nekje v Fr
*pa Aretha Franklin mi naj poje za roj.dan februarja

——————————–niso ravno tiste globoke nadčutne želje, teh imam en cel kup————————–

e, tak.
grem v trgovino.

gdč. Ana

poskušala bit kot češnja na smetani, ampak ne pokvarjeni, da se razume. Dala bo veliko energije iz sebe, lahko se prenese tudi na druge, na okolico, tako, da bom imela občutek sproščenosti, katarze in vnovične napolnitve, saj bom v krogu ljudi, ki bodo dvigovali nivo mojega razpoloženja. Pa tudi naj se zgodijo situacije, ki mi bodo naklonjene.

Prepustila se bom dnevom, hkrati pa ne bom stala križem rok. Ja, pomembno je ustvarjati v enosmernem toku tudi nove valove. Všeč bi mi bilo, da nekoga z mojim obnašanjem, reakcijo presenetim. Nič kaj ne presenečam. Misel na to me zelo dolgočasi. Čeprav sem dovolj glasna in družabna, pa prevečkrat ostane vse pri tihih mislih, fantazijah, sanjah.
Ja, očitno bo treba sprožit kak orkan, ženske narave seveda. In da bo kak moški šokiran. Da bo imel odprta usta, jezik do đurđelije, oči izbuljene s popokanimi žilicami

Leto 2006 se izteka, vse posod se govori o tem vzdušju, dost je tudi jamrajije in želja, kako bi moralo iti drugače, da bi se moral svet vrtet v drugačni smeri…preveč je nerganja. Kdo pa nam je kriv, da smo “otroci 21.stol”. Pač prenašaj to, uči se in z veseljem bodi drugačen. Ne iti v trgovski center 23. in 24. ter 29. in 30., 31., ampak 5 dni pred praznikom založi hladilnik, seveda tud ne tako, da bo začel pokat “po šivih”. Pač eni ne bomo tekmovali s sosedi, kdo več speče sladkega… bomo pa lepo odišavili dom (kakor vedno skoraj da), pa v pomaranče napikali klinčke in spekli 4 vrste različnih mafinov. Ok z vanilijevimi kifeljci se ne bom ebala…bolj bom mislila na hedonistične večere z družbo in tud na tiste ob topli svetlobi, prijetni glasbi in knjigi doma.

Čist možno je, da se mi bo ta mesec zavest širila nekam visoko gor. Sej to ni presenetljivo, ker v decembru nekako pospešeno bolj globoko razmišljam…najbolj o sebi. Sej tako je prav - zdrav egoizem, ki mi ga še itak primankuje.

Glede daril pa je tako…brala sem en članek dr.antropolgije v Večeru (sobotna priloga - 9.12.) in bila vesela, nad tem, da sem o zadevi že na podoben način razmišljala. Obdarovanje je neizogibno. Neka nuja, ti meni-jaz tebi, čeprav je lahko “iz srca”. Izrekanje pozornosti, naklonjenosti…ker radi presenečamo in ker imamo radi nekaj novega. Ker imamo radi nekaj od oseb, ki so nam blizu. Kakorkoli, nikakor ne trošim žeparca na velika darila, saj mi je to absurd in vprašam se, kaj želijo ljudje s tem povedat o sebi, ko nekomu podarijo avto, ali zlatnino ali pa najbolj kičaste prčkarije - samo da se rešijo
Rada obdarim kolegice, domače, hja no, večinoma ni zanimivo, ker si sami vse nabavimo čez leto…moji darovi so minimalistični, ampak okusni in v večini uporabni, najboljša pa sem v pisanju čestitk

Ok, basta o tem!

Pozadina me že fejst boli. Če sem iskrena, nisem s študijem bila nič kaj produktivna. Če naredim pisni del, me še čaka ustni, za slednjega bo treba vključit mnemotehnike in to pošteno. Jutri si bom pač pljunila v roke, zavihala rokave in jim pokazala hudiča - akhm, toliko o mojem znanju frazemov, če še nisi (bralec) tega zasledil v predhodnjem stavku. Seveda se ne bo vrtelo vse okol frazemov…no, v glavnem, v četrtek “odpotujem” v meni, bolj na sveže, ljubljeno Ljubljano. Verjetno se mi ne bi tako prikupila, če bi tam živela, tako pa si je privoščim na vsake toliko časa in zares uživam.
Veselim se kuhanega vina, ki ga bom srkala pred Prešernom in mu delala lušte - ha, če bi me sedaj slišal, se ne bi ravno obračal v grobu, ampak bi se mi najraje pridružil. No, komaj čakam na kebab/ horsa in na čaj v Čajnici, pa obisk knjigarne Vale-Novak, kavarnic in šetnje….tudi plesa seveda.

A pričakujem kaj od sebe v “novem” letu? Ja, recimo, da si bom uresničila par mojih odločitev in da bom vztrajala pri fizični aktivnosti. Jaaoooo, skoraj bi pozabila: in da bom imela oči skoz na pecljih, ja, akhm, pač a ne…dost je Apolonov, Dionizov - ne bi rada koga “po krivem” spregledala

naj bo jutršni dan lepši od današnjega. sej ne, da bi bil današnji za v koš, ampak preveč sem se posvetila sedenju…čaka me velika doza fitnesa.

aaaajde :*

AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA AAAAAAAAAAAAAAAAA::::AAAAAAAAAA
AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA
AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA
AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! ok dost bo…ufffffff….
Jutro. Ležim v postelji….radio vedno prižgan. Spet in spet slišim na radio Plus, za nagradno igro, vsak dan podarijo nekaj….tud radio Center je mel neko zadevo, pa sem par krat klicala ko norček, hja sure, bože ne daj, da bi dobila vezo.
Danes……..pa………zdaj……..poslušam radio na pol…..pove št. za klic, ja grizem zdolgočaseno v jabolko, ležim…preslišim tel.št., jo pove še enkrat….malo pomislim “daj probaj za štos” in takoj za tem “eh, pa ne no, zakaj, linija je itak obremenjena zarad 73911250 klicev”….AMPAK vseeno vzamem mobitel, odtipkam št. - AAAAAAAAAAAAAAAAA - LINIJA PROSTA. Čakam da parkrat zazvoni in prekinem!!!!!! “ne, ne morm, ziher bi na računu mela 10 jurjev”. Se vstanem, grem mirno po telefon, se smejim sama sebi, kak sem dans čudno mirna, nič akcija, odtipkam št. in GLEJ GA VRAGA: LINIJA JE BILA ŠE VEDNO PROSTA. Saj nisem mogla verjet. In ravno so spustili pesem “Have a little patience…..” HAHAHAHAHAHAH

Dobila sem “predbožični DUNAJ”

kak lep začetek dneva!

Ko bi ne videli, ko bi bili slepi…
bi imeli več občutka za sočloveka,
bi imeli izostren čut za vonj, ne bi “prezrli” vonjav sveta;
bi dobro slišali, še bolje poslušali, šum vetra bi vsakič ogrel naše uho, vsak trenutek bi uživali ob glasovih narave;

dotiki bi bili množični, čutni, previdni, prijetni, pogosti, zdravilni, zavestni, čudežni;
ne bi jezen pogled ubijal drugega,
ne bi nepridipravi, kriminalci, teroristi delali grozot,
ne bi bilo nesreč, prehitre vožnje, streljanja, posilstev, klanja, uničevanja,
ne bi umrli danes v hudi prometni nesreči trije mladeniči. Njim v spomin. Prevzela me je groza.