Umetnost, Igra, Začaran krog, Pot z ovirami etc., etc.
ali samo, povsem preprosto, “kr neki”, ker pač je, enostavno ubesedeno…ŽIVLJENJE. Zakaj ne bi komplicirali tam, kjer se da?! In začne se vedno s tem kdo smo, konča pa, kot sem že nekoč zapisala pri S-ju.
Pravkar preživljam obdobje, ko se učim prisvojit za “svoje” in “samoumevne” sledeče besede ali pojme, kakorkoli: življenje, ljubezen, mir, duša, sožitje, razumevanje, odgovornost, delo, potrpljenje, prijaznost, pravičnost. Mislim, a ni res, da je vse našteto samo po sebi patetično in zglancano in se skoz samo sveti!?! A ni tako, da je življenje vse prej kot to, in da je ljubezen nekaj sila osladno abstraktnega in da se iz sožitja kar cedi cuker in iz besede odgovornost veje pridih lažnega moralizma.?
Danes je bil dan konkretnega pucanja (ja, enkrat po domače, pa še te besede ne uporabljam v mojem besedišču). Zdi se, kot, da sem prečistila pol sebe, tako čista je soba…Danes sem se ujela v trenutku, ko je bil moj obraz veder in sem se zavedala tistih nekaj sekund - doživljala sem jih vedro in nonšarlantno, svobodno, neobremenjeno. Sedaj pa se soočam s slabo vestjo, saj še nisem pričela s študijem slovenščine 4, ki me s hinavskim nasmeškom čaka 13.dec.
Tako se v 24 urah zvrsti mnogo različnih občutkov in razpoloženj, pa tudi interkacij med bližnjimi. Recimo, da sem se delala danes med prepirom z mamo odgovorno in delovno, pa sem poleg tega malodane kričala. Šmrklasta mlada ženska!!!! Sej bi se počla po ustih, ampak sem si malce prepozno pričela prigovarjat “pomiri se, poslušaj, bodi tiho, ne pretiravaj, bodi razumna blablabla”.
In kaj bi naj bilo življenje v tem trenutku, ki je povsem moj.? Poskušam razumeti in verjeti, da se vse dogaja z nekim, še neodkritim, razlogom in kar se na koncu zgodi - se, saj se je enostavno moralo in v danem trenutku nisem reagirala drugače, ker pač nisem “utegnila” :S
Zanimivo je, kako sproti poteka evalvacija vsakodnevnih dogodkov v moji buči, kako premlevam dialoge, poglede, dogodke, mirovanja, stagniranja, napredke. Kar ustvarjam nove zgodbe, kako bi reagirala drugače ali kaj bi dejansko lahko naredila, da bi bil konec boljši. Zadnje čase tudi nisem več tako razumljiva za vse, kot sem bila še pred nedavnim, in ugotavljam, da nisem več tako prizanesljiva ter imam upravičeno negativne misli o določenig ljudeh. Namreč vse preveč sem se v preteklih mesecih, letih, obdobjih prepričevala, da so ljudje pač nehote taki, kot so, da so v svojem bistvu dobri in enostavno moraš pozabit na njihova nečedna dejanja - po tem sem z njimi še naprej lepo, domačno komunicirala in bila čudno prijazna. No, sej ne, da bi morala biti zlovešča in maščevalna, toda slednje nisem bila še nikoli prav zares.
Je sedaj pravi čas, da se vprašam ali je življenje umetnost? Umetnost vzpostavljanja kontaktov, komunikacije, oblikovanja novih stališč, umetnost gospodarjenja s časom itd.? Zdi se, da ko se jaz spreminjam, se nihče okoli mene ne premakne, nihče ne dvigne svoje riti, vse ostaja enako. Sicer so notranji, osebni občutki prijetni in bolj dišijo po samozavesti, toda človek pričakuje vzjamenost.
Sem tudi na srednjem razpotju kako naprej prihodnje leto. Kaj po diplomi?! Ljubljana in še en študij, ali domač kraj in delo ali podaljšanje statusa absolventa in kakšno potovanje? Nečesa se bojim; mislim, da je ta bojazen čas in čutim nek prikrit pritisk, pa tečna mala pričakovanja ter pretirano brigo in polno neodločnosti. Tako se mi kot blink-blink pojavi pred očmi navidezen rdeč alarm napis Življenje je začaran krog. Skoz se nekaj misli, malo se naredi, pa še vedno ni pravega zadovoljstva. Nek način “životarjenja” se odvija naprej, nekateri pa očitno nismo tako dinamični, kot bi lahko bili. Okoli nas je cel kaos in čas teče, priložnosti bežijo, na novo nastajajo, polovično jih grabimo zase, ampak si jih požrešno ne lastimo.
Zdaj se mi vsiljuje v misel Hedonistično življenje. Vse lepo in prav, kako všečna mi je ideja o njem, ampak zdi se, da ne more bit tako prekleto uživaško, če nisi pomirjen s samim seboj in če nisi poleg tega optimalno delovn. Ok, tu še bo treba malo žgančkov pojest. Hmm.
V povezavi s tem, sem vseeno imela danes še lepe misli in to sledeče: v letu 2006 sem spoznala zajeten kupček novih ljudi, ki so pred tem živeli ne da bi zanje vedela, danes pa so del moje preteklosti in z nekaterimi še vzdržujem stike ter jih poglabljam. Nekaj pa sem se naučila: so presenečenja. Namreč eden izmed mojih sloganov je bil: nič me ne preseneti. Pa me je v zadnjih 11 mesecih marsikaj prikovalo k tlem. Seveda se ni dogajalo nič korenitega v stiku z naravo ali neživim, temveč so se dogajala majhna presenečenja v odnosih z mojo vrsto, tj.človeška rasa. Naučila sem se, da ljudje ne znajo s soljudmi, nimajo osnovnih veščin in manir, so nevedni in jebivetrski. Hkrati se mi takšni ljudje mičkeno smilijo, po drugi strani, bi jim prisolila močno klofuto ali še bolje dreznila bi jih v rebra! Toda, ker me milina prežema, jim na koncu vedno oprostim. Rečem si: to je življenje. Neizprosno lepo. Uči se in bodi malo bolj previdna, ne tako naivno dobra.
Da, morda pa je res: življenje je kot bonbonjera - nikoli ne veš, kaj te ob izbiri čokota čaka…
El temperamento - zdaj mi poje ena muškarčina latinska, strašno prijetna melodija - si predstavljam prizor sebe: na velikem travniku z razširjenimi rokami, lasje mi frčijo na vse strani in skačem naokoli v visoki travi, nebo je prekrito z bogatimi oblaki, vidijo se sončni žarki, pa veter piha….ali na lesenem floru, disko luč in sama v dvorani. No, glasba je zmagovalka in rešiteljica, melodija uravnava dušne nemire in vzpostavlja harmonična stanja, dela me srečno in me polni z navdihom, da bo vse še dobro. Brez odvečnih skrbi. Zakaj bi komplicirali tam, kjer se ne da!?!
Pisunstvo zaključujem s pesmijo moje ljube glasbenice. Hrepenja oživijo in jaz se jim prepustim, klic gleda otožnost.
I was thinking that I might fly today
Just to disprove all the things that you say
It doesn’t take a talent to be mean
You words can crush things that are unseen
So please be careful with me, I’m sensitive
And I’d like to stay that way
You always tell me that it’s impossible
To be respected, and be a girl
Why’s it gotta be so complicated
Why you gotta tell me if I’m hated
I was thinking, that it might do some good
If we robbed the cynics and took all their food
That way what they believe will have taken place
And we can give it people who have some faith
So please be careful with me, I’m sensitive
And I’d like to stay that way
I have this theory, that if we’re told we’re bad
Then that’s the only idea we’ll ever have
But maybe if we are surrounded in beauty
Someday we will become what we see
‘Cause anyone can start a conflict
it’s harder yet to disregard it
I’d rather see the world from another angle
We are everyday angels
