Prisegam na Mesec in na zvezde,
da bom ležala in odpirala poti novim vprašanjem,
da bom vonjala svoje lase, vlažen mah, svetleče zvezde
in se predala fantazijam;
da me bo novo jutro preželo s svežino in vnelo nove upe.
Ogledovala si bom dlani,
v njih iskala zgodbe,
spremljala pokanje lesa, obnavljanje višnje.
Ko bom stopala po ulicah in beležila poglede,
lovila prikrite nasmehe;
oplazila njegov plašč - neznanca in se obrnila…
vedno rojevala nove sanje.
ali samo, povsem preprosto, “kr neki”, ker pač je, enostavno ubesedeno…ŽIVLJENJE. Zakaj ne bi komplicirali tam, kjer se da?! In začne se vedno s tem kdo smo, konča pa, kot sem že nekoč zapisala pri S-ju.
Pravkar preživljam obdobje, ko se učim prisvojit za “svoje” in “samoumevne” sledeče besede ali pojme, kakorkoli: življenje, ljubezen, mir, duša, sožitje, razumevanje, odgovornost, delo, potrpljenje, prijaznost, pravičnost. Mislim, a ni res, da je vse našteto samo po sebi patetično in zglancano in se skoz samo sveti!?! A ni tako, da je življenje vse prej kot to, in da je ljubezen nekaj sila osladno abstraktnega in da se iz sožitja kar cedi cuker in iz besede odgovornost veje pridih lažnega moralizma.?
Danes je bil dan konkretnega pucanja (ja, enkrat po domače, pa še te besede ne uporabljam v mojem besedišču). Zdi se, kot, da sem prečistila pol sebe, tako čista je soba…Danes sem se ujela v trenutku, ko je bil moj obraz veder in sem se zavedala tistih nekaj sekund - doživljala sem jih vedro in nonšarlantno, svobodno, neobremenjeno. Sedaj pa se soočam s slabo vestjo, saj še nisem pričela s študijem slovenščine 4, ki me s hinavskim nasmeškom čaka 13.dec.
Tako se v 24 urah zvrsti mnogo različnih občutkov in razpoloženj, pa tudi interkacij med bližnjimi. Recimo, da sem se delala danes med prepirom z mamo odgovorno in delovno, pa sem poleg tega malodane kričala. Šmrklasta mlada ženska!!!! Sej bi se počla po ustih, ampak sem si malce prepozno pričela prigovarjat “pomiri se, poslušaj, bodi tiho, ne pretiravaj, bodi razumna blablabla”.
In kaj bi naj bilo življenje v tem trenutku, ki je povsem moj.? Poskušam razumeti in verjeti, da se vse dogaja z nekim, še neodkritim, razlogom in kar se na koncu zgodi - se, saj se je enostavno moralo in v danem trenutku nisem reagirala drugače, ker pač nisem “utegnila” :S
Zanimivo je, kako sproti poteka evalvacija vsakodnevnih dogodkov v moji buči, kako premlevam dialoge, poglede, dogodke, mirovanja, stagniranja, napredke. Kar ustvarjam nove zgodbe, kako bi reagirala drugače ali kaj bi dejansko lahko naredila, da bi bil konec boljši. Zadnje čase tudi nisem več tako razumljiva za vse, kot sem bila še pred nedavnim, in ugotavljam, da nisem več tako prizanesljiva ter imam upravičeno negativne misli o določenig ljudeh. Namreč vse preveč sem se v preteklih mesecih, letih, obdobjih prepričevala, da so ljudje pač nehote taki, kot so, da so v svojem bistvu dobri in enostavno moraš pozabit na njihova nečedna dejanja - po tem sem z njimi še naprej lepo, domačno komunicirala in bila čudno prijazna. No, sej ne, da bi morala biti zlovešča in maščevalna, toda slednje nisem bila še nikoli prav zares.
Je sedaj pravi čas, da se vprašam ali je življenje umetnost? Umetnost vzpostavljanja kontaktov, komunikacije, oblikovanja novih stališč, umetnost gospodarjenja s časom itd.? Zdi se, da ko se jaz spreminjam, se nihče okoli mene ne premakne, nihče ne dvigne svoje riti, vse ostaja enako. Sicer so notranji, osebni občutki prijetni in bolj dišijo po samozavesti, toda človek pričakuje vzjamenost.
Sem tudi na srednjem razpotju kako naprej prihodnje leto. Kaj po diplomi?! Ljubljana in še en študij, ali domač kraj in delo ali podaljšanje statusa absolventa in kakšno potovanje? Nečesa se bojim; mislim, da je ta bojazen čas in čutim nek prikrit pritisk, pa tečna mala pričakovanja ter pretirano brigo in polno neodločnosti. Tako se mi kot blink-blink pojavi pred očmi navidezen rdeč alarm napis Življenje je začaran krog. Skoz se nekaj misli, malo se naredi, pa še vedno ni pravega zadovoljstva. Nek način “životarjenja” se odvija naprej, nekateri pa očitno nismo tako dinamični, kot bi lahko bili. Okoli nas je cel kaos in čas teče, priložnosti bežijo, na novo nastajajo, polovično jih grabimo zase, ampak si jih požrešno ne lastimo.
Zdaj se mi vsiljuje v misel Hedonistično življenje. Vse lepo in prav, kako všečna mi je ideja o njem, ampak zdi se, da ne more bit tako prekleto uživaško, če nisi pomirjen s samim seboj in če nisi poleg tega optimalno delovn. Ok, tu še bo treba malo žgančkov pojest. Hmm.
V povezavi s tem, sem vseeno imela danes še lepe misli in to sledeče: v letu 2006 sem spoznala zajeten kupček novih ljudi, ki so pred tem živeli ne da bi zanje vedela, danes pa so del moje preteklosti in z nekaterimi še vzdržujem stike ter jih poglabljam. Nekaj pa sem se naučila: so presenečenja. Namreč eden izmed mojih sloganov je bil: nič me ne preseneti. Pa me je v zadnjih 11 mesecih marsikaj prikovalo k tlem. Seveda se ni dogajalo nič korenitega v stiku z naravo ali neživim, temveč so se dogajala majhna presenečenja v odnosih z mojo vrsto, tj.človeška rasa. Naučila sem se, da ljudje ne znajo s soljudmi, nimajo osnovnih veščin in manir, so nevedni in jebivetrski. Hkrati se mi takšni ljudje mičkeno smilijo, po drugi strani, bi jim prisolila močno klofuto ali še bolje dreznila bi jih v rebra! Toda, ker me milina prežema, jim na koncu vedno oprostim. Rečem si: to je življenje. Neizprosno lepo. Uči se in bodi malo bolj previdna, ne tako naivno dobra.
Da, morda pa je res: življenje je kot bonbonjera - nikoli ne veš, kaj te ob izbiri čokota čaka…
El temperamento - zdaj mi poje ena muškarčina latinska, strašno prijetna melodija - si predstavljam prizor sebe: na velikem travniku z razširjenimi rokami, lasje mi frčijo na vse strani in skačem naokoli v visoki travi, nebo je prekrito z bogatimi oblaki, vidijo se sončni žarki, pa veter piha….ali na lesenem floru, disko luč in sama v dvorani. No, glasba je zmagovalka in rešiteljica, melodija uravnava dušne nemire in vzpostavlja harmonična stanja, dela me srečno in me polni z navdihom, da bo vse še dobro. Brez odvečnih skrbi. Zakaj bi komplicirali tam, kjer se ne da!?!
Pisunstvo zaključujem s pesmijo moje ljube glasbenice. Hrepenja oživijo in jaz se jim prepustim, klic gleda otožnost.
I was thinking that I might fly today
Just to disprove all the things that you say
It doesn’t take a talent to be mean
You words can crush things that are unseen
So please be careful with me, I’m sensitive
And I’d like to stay that way
You always tell me that it’s impossible
To be respected, and be a girl
Why’s it gotta be so complicated
Why you gotta tell me if I’m hated
I was thinking, that it might do some good
If we robbed the cynics and took all their food
That way what they believe will have taken place
And we can give it people who have some faith
So please be careful with me, I’m sensitive
And I’d like to stay that way
I have this theory, that if we’re told we’re bad
Then that’s the only idea we’ll ever have
But maybe if we are surrounded in beauty
Someday we will become what we see
‘Cause anyone can start a conflict
it’s harder yet to disregard it
I’d rather see the world from another angle
We are everyday angels
Ta postek bo skromen, vendar čutim, da se bo v prihodnosti tema še expandirala…
Pozdravljam gibčnost, fizično kreativnost, mojih 12 plesnih let
ter slavim obstoj GLASBE,
melodije, ritma in s slednjim povezane užitke, sprostitve, strasti, privlačnosti, poželenja, višja občutenja, srečo, veselje, zadovoljstvo, pomirjenost, osredotočenost, hedonizem…
Ker rada plešem…ker je ples KATARZIČEN in zares MAGIČEN. Vabim te, da zaplešeš z mano 
p.s.: ker še vedno ne znam vstavljat slikic, in ker je to groza in žalost, saj so moji posti nujni s slikcami…te vabim na delo.si/blog, kjer imam svojo zbirko super foto k vsakemu postu…
Druščina prijateljic se odpravi na večerni kafe. Lokal je rahlo zatemnjen, ambient prijeten. Mize in stoli so temno rjavi, stil je minimalističen, barva sten nežno koralnih barv, malo lososa…Na drugem koncu bara sedi druščina moških, kolegov. V primerjavi, obe druščini nista “po parih”. Štiri ženske in 5 moških. Kako bi sedaj izgledal “match”? Verjetno ga ne bo…
Vse ženske, razen ene, kadijo. Vsaki se zdi všečno, ko si jo prvič prižge. Rahlo s pridvignjenimi glavami počasi puhajo valove dima in si ogledujejo druga drugo. Nekadilka opazuje moško družbo. Vsi se glasno smejijo in dva izmed njih se obračata proti ženskam. Pogledi se ujamejo. Nekadilka se nasmeji. Ne pokaže sijaja svojih zob, priviha samo levi kotiček ustnic. Upa, da se zgodi majhen čudež in se po vseh možnih naključij spozna prav s tistim na desni… Ne bi bilo slabo, če se srečata na poti iz toillete. Recimo, da bi bilo po vseh naravnih logikah pričakovano, da z njo koketira in ko se odpravi ona na toilette, se odloči za kratek odmor v pisoarju tudi on in nato ob vrnitvi nazaj med svojo družbo…
Končno dobijo svojo kavo. Oni nazdravljajo z deci vina. Ena izmed kadilk pristopi do pulta in si naroči cookie. Ko se želi vrnit k mizi, jo ogovori moški z najbolj temnimi lasmi, sicer ne ravno krepke postave, toda s simpatičnim nasmehom. Pa ravno ta, katerega si je potihoma želela nekadilka. Zakaj? Zakaj? Zakaaaaaaaaaaaj tako !?!
Rahla zamračitev uma…nekadilka načne pogovor s preostalimi puncami. Tema je, zakaj se splet okoliščin, ko je vprašanje interakcije moški-ženska, vse prevečkrat odvija v nasprotni smeri, kot bi si sicer želeli? Seveda je to posledica “dogodka” nekaj sekund nazaj. Toda ženske se trudijo in poskuša vsaka s svojim videnjem razkrit odgovor na to težko vprašanje. Nekadilka upa, da jo bo vsaj en odgovor razveselil in spravil k volji. Klepet se razvije, vendar je bolj ali manj vse neutemeljno, vsem štirim se nekaj “samo zdi, da je tako”. Zakaj za vraga? Zato pač.
Včasih se dogaja, da ne hodimo ravno po maslu, kadar smo lovci. Neglede na to ali so to ženske ali moški. V bistvu, teorije privlačnosti in teorije narave enostavno ne najdejo sinhrone poti in ko že mislimo, da so pogoji idelani neznani moteči atraktorji pokvarijo sitaucijo. Kaj storiti? Lahko se odločimo za blažjo obliko boja, smo diskretni, toda vztrajni. Paziti moramo seveda na svoj ugled in na petke oz. moški na pravilno mimiko, ker slednjo si ženske vedno napačno intepretiramo. Hja, pač tako je, ni kaj za dodat.
Prvi vtis je pomemben, še bolj pa vsi ostali. Namreč lahko se zgodi, da je igra tako namenska, da na videz spremeni vaše/naše prvo mnenje o osebi. Lahko nas popolnoma očara, lahko nam je naravnost odvratna, pa tudi vmesno stanje dopuščamo. Vsekakor se splača naredit še kakšen korak naprej in stopit v njen/njegov teriotrij ter se razgledat, potipat…
Ženske s(m)o od živali tu pa tam lisice, torej ne vedno, tu pa tam in ne ravno vse. Ve se, da jih nek % rado veselo igra (poudarek je na IGRI) odnos z moškim in se vse prevečrat ujamejo v lepljivo mrežo, katera poškoduje njihove dušice. Zgodi se to tudi moškim, sicer redkeje, vendar je zanimivo to, da se ti poskušajo še maščevati. Lepa reč. Kako se jim ljubi
Zato se izogibam igr’cam. Niso v moji naravi, neprijetno mi je povzročit kočljive občutke pri nasprotnem spolu in ne zavajam. Toda!, toda ne morem bit vedno “čista” in neposredna, a ne medinmleko Ta, da si te moški želi bolj in bolj je posledica stiska na ignor gumb. Pri nekaterih deluje, pri drugih spet ne. Toda pri večini DA!!! Kar je dobro in očitno učinkovito, se splača…Kar je potrebno storiti je kratek načrt, nič težak in samo informativen za žensko, ki bi rada spremenila taktiko, pristop do moškega - okoli riti v žep.
Veselim se tega, ko bodo neznani atraktorji šli v napad in se bo misija odvijala po MOJI taktirki >:-) Do takrat pa pijem pir, zase…pa z medinmlekom tud no, da se razumemo
Prišla domov. Danes se počutim prav sveže, samo stuširala se še nisem Naspana? Recimo. Morda me fitnes zvečer dodatno predrami - dušo in telo.
Prav sedaj se mi vsiljuje prijetna misel: tople hiške, stanovanja, ljudje, zunaj mraz, šali, kuhano vino, “samo, da se sveti”, pravljično, mičkena darilca, dišeče, med, vroč čaj in čokolada, sneg in tišina, objemi, poljubi. December prihaja, stoji pred vrati in čaka, da jih odprem. Odprla jih bom na stežaj in razširila roke - bomo videli, če mi bo padel v objem. Pustim se presenetiti. Vsekakor pa ga pričakujem z nasmeškom in prijetnim nemirom.
Zadnjih pet dni sem preživela “daleč” od doma. No, vsaj za mojo mamo je bilo to preveč. Heh, ne more usmerit tok misli drugam in ne mislit na pogrešanje. Ampak ok, naj ji bo. Trudim se jo ob takih priložnostih mičkeno ignorirat, ker res ni zdravo ji vračat pozornost za vsak klic po tem kako sem, kaj delam…ko me ni, me ni. Fizično in miselno.
Iz srede na četrtek sem bila pri Daši. Medinmleko je nekaj čudovitega, bitjece, ki se je nehote “vsililo” ;);) v moje življenje res nepričakovano in bi ga rada imela ob sebi do konc življenja. V njeni družbi se počutim brez ovir, brez napetosti, brez sprenevedanja, noro, zmešano, drzno, življenjsko in polno upov, akcije. Strašno dobro kuha, ima občutek za sočloveka - ja, zatemnjena vsaka soba s svečkami je bila taprava poteza Znamo uživat, a ne! In Kimi, ki s svojim pogledom zmehča vsako srce. Med drugim sem jo za večer oblekla v super kombinacijo, ki jo je “fala bogu” sprejela :))), čeprav se Zoran ni strinjal z mojim okusom, ebemti! Ampak Daša si je bila izreeedno všeč in bila je prava famme fatal, res.
Večer je bil prijeten, z njo kot vedno do sedaj. V večji družbi ali samo v dvoje.
Naslednji dan sem se dopoldan odpravila proti Postojni. Daši sem omenila, da se ji morda še vsilim iz nedelje na ponedeljek, zarad prevozov in nekih ugodnosti…Konferenca Aieseca se je pričela ob enih. Imenuje se SIMS = Slovenian International Motivational Seminar za nove memberje iz Mb, Lj in Kr. Nastanili smo se v prenovljenem hostlu, ki je res 1A, razen hrane seveda. No, morda sem edina spet, ki ji niso jedilniki dišali, ampak osebno so mi bili bolj ali manj porazni (…kura, ki je pred zakolom bila na dieti…). Toda, preživela sem ;), in OC (organizacijski odbor) se je potrudil ter nam med vmesnimi break-i pripravljal bogate prigrizke.
Vseh prisotnih nas je bilo, sedaj bom verjetno zadela mimo, ampak “od oka”, okoli 50, 60. Iz Slovenije velika večina, potem pa še iz Poljske, Avstrije in Slovaške. Seveda, nas je bilo še več takšnih, ki nismo bili “čistokrvni”, temveč mešanice svega i sfašta. Kar se je začutilo, videlo in bilo zato res pestro. Počutiš se eno in hkrati prijetno, ponosno drugačno.
Načeloma je bila zame ta konferenca zelo dologčasna, če pomislim na same sešne, vsebino le-teh. In prvič se mi je zgodilo, da nisem bila pripravljena na nočne žurke. Prvo noč sem šla spat ob polnoči, vsi drugi pa so šele začeli. Druga dva večera sta bila prilično boljša, oz. en kar prijetno pikanten. No, sešni so bili tematsko pripravljeni za nove člane in o tem sem že vse slišala, pa mi je bilo sprva žal vloženega denarja za te 4 dni. Vendar sem včeraj prešla na zaključno misel, da ni bilo generalno gledano slabo. Itak, da mi v življenju ne sme bit za nič žal, toda včasih bi morda storila kaj le drugače…No, kljub slednjemu mislim, da je bilo vredno preživet te dneve in noči z ljudmi, ki sem jih na novo spoznala. Atmosfera je bila tako ves čas prijetna, čeprav sem osebno jaz navzven kazala dolgčas. Ampak nič ne de. Vesela sem, da sem spremenila okoliš za nekaj dni, da sem imela dialoge z ljudmi, ki sem jih prvič videla in opazovala raznolikost, se dost presmejala in tud hedonistično, željno malo bolje spoznala Avstrijo. Izmenjali smo si naslove (no, osebno se nisem kaj preveč pretegnila), nekaj jih imam. Z Graz-om bom poskušala ostat na vezi
Aiesec je enkraten zato, ker je tako močno internacionalen - na konferencah dobiš pregled nad tisočerimi različnimi življenji, izkušnjami in pogledi na svet. Všečno je to, da so vsi člani @: mladi, željni znanja, produktivni, proaktivni, svobomisleni, širokih obzorij, tolerantni, flexibilni, prijetni, srčni, vedno pripravljeni na zabavo, z visokimi potenciali, sposobni…In s takšnimi ljudmi se zelo ujamem, ker je komunikacija z njimi vedno pestra in vsakič znova drugačna.
Hvala Nenad, da si mi v roku pol urce razkazal Postojno in me peljal na hrib z lepim pogledom na mesto in zvezde so sijale - tako, res lepo. Pogled se je tudi ustavil na dvorišču romske družine - le kaj so počeli tisti trenutek v sobi s prižgano lučjo…
Vsi dnevi so bili zares naporni, tako kot vedno. Malce nehumano se mi sicer zdi, da sešni potekajo od 9 - 22 zvečer. Namreč dva odmora vmes sta defnitivno premalo in skoz si noter, v prostorih. Ni časa za sprostitev na svežem zraku, lahko bi se šlo na kak pohod, ogled česa, nasprotno pa je to pravi ruski turnus in si po 5 urah že čist izmučen, brez koncentracije. Res je, da so faciji bili dobro pripravljeni, motivacijski in jasni, prav tako so nas spravljali “skupaj” z role cole-i in zanimivi gibalnimi “vložki”, toda meni ni potegnilo, po domače povedano. Zdaj se mi že malce smeji, ker sem bila res nekoristna. No, nekaj pa je le treba omenit in je bilo zame zadnji dan izredno presenetljivo, razveseljujoče in vzpodbudno. Zlagala bi se, če bi dejala, da nisem nikjer sodelovala. Sem, sem in celo par krat neplanirano vodila skupinice v vlogi PD-ja (moje funkcije People Development), v drugih tematskih skupinah sodelovala in izražala mnenja, ideje. No, vsako jutro smo šli skozi morning planneri in nato pregledali, kdo je bil FACI dneva, pa kakšna je bila hrana in kateri sešn je bil najboljši, pa tudi kateri delegat je bil najbolj produktiven, opazen, dober ipd., kakorkoli…na slide-u se je pokazalo moje ime, poleg še dveh ali treh - bila sem delegat dneva. Uaau, to pa je bilo presenetljivo in všečno. V bistvu mi ni bilo na začetku povsem jasno, kako je to mogoče, saj v vsej množici imen, le kdo bi si zapomnil mojega in kdo je dajal pažnjo name tako močno, da se me je zapomnil, kot dobro vodjo ali kaj drugega?! In tudi k Paoli (naša LCVP Maribora) so prihajali s pohvalami o dobrem sodelovanju naših članov. Lepo je, da sem naredila vtis na ljudi, kateri so me videli prvič in sem zanje bila neke vrste motivator.
Zaradi mojega bolj slabega odziva na sešne in participacijo, sem bila dva krat “kaznovana”, ker sem pač zamudila dva sešna. Ko zamudiš, se sam zapišeš na velik plakat In veš, da te drugo jutro čaka t.i. punishment, ki je kot ponavadi izreeeedno poseben. No, tokrat se je zgodil “nič kaj pretresljiv”, saj sem ga že letos na eni izmed preteklih konferenc doživela. Tedaj mi je bilo nerodno, ker nikogar nisem dobro poznala in sem bila prvič izpostavljena množici. Tokrat pa sem bila celo za akcijo in sem pred vsemi prisotnimi s še parimi “grešniki” odplesala EROTIKAEROBIK na pesem Call on Me - tisti, ki poznate pesem in spot, veste o čem govorim
Tako nekako sem podoživela tole konferenco, s še kakšnimi detajli, toda ne bom se razpisala o prav vsem. Vem samo to, da v @ ne bom več dolgo, da se mislim osredotočit na projekt Cultural Connecting, ki bi moral nujno uspeti, saj ga mislim imet tudi za diplomo - izvajal se bo s študenti iz celega sveta, ki bodo imeli 2 meseca interaktivne delavnice na OŠ v Mb. Tema delavnic bo diskriminacija, toleranca, socialna odgovornost, odkrivanje/poznavanje drugih kultur. Predvsem je namen projekta, da najmaljšim in mladim da vpogled v raznolikost, odpira diskusije na njihovem nivoju, odkriva njihove že ustaljene poglede na druge kulture in širi meje njihovih obzorij ter jim ponudi, podari nove izkušnje z ljudmi s povsem različnimi navadami, načini življenja in drugačnim izgledom. Upam, da dobim svojo “posadko”, saj sama nikakor ne morem izvest projekta.
V nedeljo ob treh popoldan sem spet prestopila prag Dašinega brlogca. Komaj sem čakala…kako lepo je, ko človek spoza osebo, ki nanj naredi močan pozitiven vtis in ki se ti tako enkratno prilega. Pečen krompiček z raznimi dodatki in zelenjavo je bil superca! No, prihodnji mesec pa obljubim, prinesem pekač za mafine in jih naredim masovno z različnimi okusi
Ponedeljek. Deževno. Zmočena. Preden sem šla na železniško, kjer me je čakal prevoz, sem skočila še na kratko turo do centra in si kupila torbico ter šla solo v Mačka na kafe in okusen sendvič. Uživam s samo seboj - to znam. In paše mi na vsake toliko časa, da se nimam z nikomer za menit. Samo jaz in moja malenkost. Zleknem se v stol, predam ambijentu in glasbi ter morda nepričakovanim pogledom, podarjenim nasmehom.
…Avto, ki prevaža bolnike iz Mb v Lj (Soča in Klnični center). Vedno se jim prijetno vsilim za zastonj prevoz Tokrat nisem bila sama, saj so poleg mene še bili trije bolniki. En gospod, dve gospe. Omenila bom samo nekaj insertov, ki sem jih zabeležila v spomin, ko sem na pol v snu, na pol budna poslušala govor starčka. Gospod je bil star okoli 80 let, nikoli še ni probal lepinje in pice, burek pa. Voznik, ki je bil izredno prisrčen in zabavljaški, mu je v svojem pristnem prekmurskem narečju vzklikal “ja, kakou pa te še niste biu na lepinji in a vejste kaj zamujate, ker še pice niste probali!!!” (smeh,smeh) Potem je starček rekel, da tudi, če ne bi imel ženske ne bi nič zamudil; pa se je ponovno voznik oglasil in rekel “ah ja, prvo ste s koruzo začeli, nato z deklino končali…”, starec ga je prekinil in odvrnil: “Ampak na seno pa je nism mogu pelat, kr ga ni bilo!”. Voznik ga je še vprašal, a je bil že v McDonaldsu in starček je rekel “bah, ja pa kaj še, nisem biu, kje pa…!” in spet voznikov “kaj pa vi zamujate, sam enkrat se živi!”
Starček ni imel zlate poroke, ker je pozabil nanjo Rekel je, da se je pač ni spomnil, nič zato.
November se bliža koncu. Še malo, pa me čaka eden izmed preostalih štirih izpitov. Decembra. Potrudila se bom, da bo uspel. Spet december: dva rojstna dneva, prazniki, kakšna snežinka, druženje, veseljačenje. Seveda govorim sedaj iz svojega vidika, ne bodo namreč vsi v tem mesecu tako z žarečimi očmi podoživljali zadnje dneve leta 2006. Prav prekleto hudo mi je ob misli na tiste, ki nimajo strehe nad glavo, ki so zgubili svoje bližnje, ki so terorizirani na razne načine, ki so zgubili službo, ki imajo depresije in so bolani…Želim jim kakršenkoli velik/majhen premik naprej, na bolje, želim jim sreče in volje do življenja* Če se bo dalo, bom nekomu v decembru za nekaj urc delala družbo in upam, da ga bom razveselila s svojo prisotnostjo, saj svoje življenje doživlja zelo mizerno in samotno. Hm, zato pa smo ljudje, družba in zato imamo sposobnost živeti skupaj, različno, drugačno, da smo si v pomoč, podporo in v skrb - ker nismo rojeni za samoto, ampak za spletanje vezi, mrež, prepojenih z - meni še vedno trenutno osladno besedo, ampak tako skrivnostno in posebno - ljubeznijo.
FIN
P.s.: naslov tokrat nima neposredne povezave s textom. Paše malo zaiti s poti In še nekaj - eDnevnik ima v novi izdaji revije Jana članek o bloganju, v njem sem omenjena tudi jaz z enim izrednim dogodkom, ki se mi je pripetil v tem letu - mislim, da ga blogarji tule ne poznate, je pa res poseben in nepozaben…moram pogledat, kaj piše:)
…zato, ker I’m living Štajerski “Las Vegas” za 6 dni…ker potujem na drug konc Slo, no, jutri se še ustavim v središču in s štajersko dušo podkurim ljubljančane >:-) 
Ampak, ker sem zmučena od….ammmm…pakiranja in fitnesiranja in pice :D, ki je bila mimogrede božanska: mozzarela, svež paradižnik, šampinjoni in rukola - ACHANTE!…dans ne bo nič avtorskega, zato samo moja ljuba, večna Sheryl Crow s komadom, ki je pač ena izmed njenih večnih klasik….no, za dodatek, si še jo, pozdravljen obiskovalec, zapoj!!!
All I Wanna Do…
Hit it!
This ain’t no disco
It ain’t no country club either
This is LA!
“All I wanna do is have a little fun before I die,”
Says the man next to me out of nowhere
It’s apropos of nothing
He says his name’s William but I’m sure
He’s Bill or Billy or Mac or Buddy
And he’s plain ugly to me
And I wonder if he’s ever had a day of fun in his whole life
We are drinking beer at noon on Tuesday
In a bar that faces a giant car wash
The good people of the world are washing their cars
On their lunch break, hosing and scrubbing
As best they can in skirts in suits
They drive their shiny Dodge’s and Buicks
Back to the phone company, the record store too
Well, they’re nothing like Billy and me, cause
All I wanna do is have some fun
I got a feeling I’m not the only one
All I wanna do is have some fun
I got a feeling I’m not the only one
All I wanna do is have some fun
Until the sun comes up over Santa Monica Boulevard
I like a good beer buzz early in the morning
And Billy likes to peel the labels
From his bottles of Bud
He shreds them on the bar
Then he lights every match in an oversized pack
Letting each one burn down to his thick fingers
Before blowing and cursing them out
And he’s watching the bottles of Bud as they spin on the floor
And a happy couple enters the bar
Dangerously close to one another
The bartender looks up from his want ads
All I wanna do is have some fun
I got a feeling I’m not the only one
All I wanna do is have some fun
I got a feeling I’m not the only one
All I wanna do is have some fun
Until the sun comes up over Santa Monica Boulevard
Otherwise the bar is ours,
The day and the night and the car wash too
The matches and the Buds and the clean and dirty cars
The sun and the moon but
All I wanna do is have some fun
I got a feeling I’m not the only one
All I wanna do is have some fun
I got a feeling I’m not the only one
All I wanna do is have some fun
Ive got a feeling the party has just begun
All I wanna do is have some fun
I won’t tell ya, that your the only one
All I wanna do is have some fun
Until the sun comes up over Santa Monica Boulevard
Until the sun comes up over Santa Monica Boulevard
Another day has come and gone away…
Trudim se, pa ne gre. Jeba! Uuu, ta slednja pa ni lepa Ja, res je, začela sem fitnisirat in sem prva dva tedna čist zmozgana, nato spim urco dve popoldan in zvečer ni čas za spanje. Tokrat seveda ne pišem z nobenimi posebnimi nameni, misli so dokaj umirjene in ne kričijo po tem, da jih ubesedim, in tudi, če bi, bi jih zdaj nonšarlatno utišala.
Jutri je spet in spet nov začetek. Baje je jutri ponedeljek. Zakaj ponedeljek? Kaj če bi ga poimenovali drugače, mislim, tako, da smo malo drugačni in ne tako navajeni vsega - saj potrebujemo spremembe, zato jutri ne bo ponedeljka, temveč bo hmmmm, ajd, recimo: smetana. Zdaj sem kakih 5 min v tišini razmišljala, katero novo besedo si naj zmislim in je bila težka. Ni inspiracije, domišljije. Toda SMETANA, se sliši tako mehko, nežno, sočno, in ta S, ki ga recimo za še lepše občutje podaljšaš pri izgovorjavi…solidna izbira, zame. In naj bo jutri Ssssssmetana (s poudarkom na e) s češnjo na vrhu. Naj bo jutri čuden dan, ampak okusen, naj bo nenavaden in še nikoli niti približno doživet.
Dajem ti strup v čaj - hm, ta Siddharta pa je žleht! Ja, treba bo tudi radio ugasnit; verjetno je kriv, ker se s svojimi melodijami vsiljuje v obe hemisferi in moti ušesne kanale, ki si želijo počitka. Toda pravkar mi že na dušo piha pesem, ki me je spomnila na mojo prvo najstniško “zatreskanost”. Četrti razred. Bila sma sama v sobi in se igrala človek ne jezi se. To je bila velika zadeva, velik podvig, da, takrat sma sklenila, da že hodima
No, pesem se imenuje Can’t live without you (gdč. M.Carey).
Tako, pozadina me je sedaj spomnila, da se bo treba vstat in se vrečt v vodoravni položaj - boli me. Jutri zjutraj se grem spet potit, za bolj energičen dan verjetno…
Pour FiN: “Teorija KAOSA pravi, da postanejo komplexni dinamični sistemi nestabilni zaradi motenj v njihovem okolju. Nato pa neznani atraktor privleče k sebi črto poleta te motnje.” (citat iz knjige Stava)
Na kratko.
Kakor vam paše.
Jedrnato.
Vstala.
Se umila, stuširala.
Naredila šejk - mmm…
Plesala; v bistvu v vsaki uri na en komad dobesedno izživela svojo potrebo po gibanju, do konca. Malo me boli mednožje, hm.
Sedaj razmišljam, kako naprej.
Ob 18. pa fitnes - jaaaa, potili se bomo
sobota je, to je dobro. toda danes bom doma. baje mi je to včeraj še pasalo, ampak zdaj me že srbijo pete…
čaos!
p.s.: in hudiča, da še ne znam slik vstavljat tule. pa kaj je to!
Tokrat malo drugače…tokrat naj post nastane s tvojo pomočjo, obiskovalec.
Zanima me, kdaj si nazadnje naredil nekaj prvič?
Koliko krat si v zadnjem mesecu dni nekoga objel?
A misliš, da te v naslednjem mesecu čakajo presenečenja?
Kako si izkoristil današnji dan?
Katero vrednoto si živel zadnji teden?
Si preživel čas v miru s samim seboj pretekli vikend?
Kdaj si nazadnje pošteno pretegnil svoje telo?
Kaj trenutno bereš?
Kdaj si nazadnje poljubil njo/njega?
pa lep večer.
tako topel, ob čaju, dišeči svečki, glasbi, omiljeni osebi, ob figah ali knjigi, v postelji molče ležeči …kakorkoli, potrudite se, da VAM BO LEPO!
If you don’t like something change it;
if you can’t change it,
change the way you think about it.
–Mary Engelbreit
štirje dnevi v beli ljubljani so me popolnoma zdelali. da, bili so nepozabni in jasno, vračam se VATE ljubljana, ko bo veseli december…toda ne gre dobro brez slabega. pa je čustveno trpljenje pojmovano kot slabo? le kaj si naj mislim? da, misli je težko preusmerit. oziroma nekako slednje še pametujejo, toda čustvena inteligenca dobesedno “rastura”, hoče me zmozgat, hoče me pokosit, hoče me …treba je spremenit tok misli. ma, kje ste aspiracije!
že dan in pol si grem na živce, ker sem ženska. hm, lepa reč. no, poskušala bom poslušat Enegelbreit-ovo. morda pa ima prav.
be positive!be positive!be positive!pienso pozitivo!
curice, neka si zdrava!!
